Po referendumu o državnih rentah

Na nedavnem referendumu se je odločalo, kdo naj odbira umetnice in umetnike, ki bodo uživali državno rento – strokovne komisije ali vsakokratni minister-ministrica. To vprašanje ni mučilo kaj dosti ljudi, ljudstvo niti ni vedelo, da obstaja. Vse dokler ni poslanec SDS Andrej Hoivik razglasil, da se na tem vprašanju lomi elitizem sedanje vlade in maščujejo krivice vladne pokojninske reforme. Izjemna mobilizacija, ki se je posrečila pobudnikom referenduma, je vredna premisleka.

Specialistično vprašanje o postopkih pri dodeljevanju rent se v vsakdanjem življenju postavlja zgolj peščici izvedencev, za ljudske množice ni pomembno. Množična volivka in volivec tudi nimata orodij, s katerimi bi preverila pravilnost odgovorov. V podobnem položaju smo vsi, kadar nam postrežejo s splošnimi trditvami, ki jih v vsakdanjem življenju ne moremo preveriti. Npr. s trditvami tipa: »Migranti nas ogrožajo.« Z nekaj znanosti je sicer mogoče pokazati, da trditev ni resnična. A komur znanosti ni mar ali zanjo nima časa v nujnosti trenutka, ta se znajde v položaju, ko je mogoče le verjeti ali ne verjeti. Tokrat je več kakor štiristo tisoč volivk in volivcev verjelo.

Za kaj je pravzaprav šlo? Zavrnjeni zakon je pravico dodeljevanja državnih rent omejil na strokovne komisije, ki razdeljujejo razne umetnostne nagrade. To je cehovsko načelo: stanovske privilegije podeljujejo cehovski mojstri. V sodobni govorici – vladavina tehnokracije. Torej liberalna politika: odloča naj stroka, politika samo škodi. Dejansko komisije odločajo po umetnostnih modah, trenutnih trendih, pod pritiskom cehovskih spletk. Zato stari zakon iz leta 1974 daje ministru-ministrici za kulturo nekakšno »monarhično« pravico, da popravi morebitne zmote, pristranskosti tehnokratov in nagradi spregledane.

Izbira je bila torej med liberalnim tehnokratizmom in avtoritarnim etatizmom. V tem razsegu se giblje politika buržoaznega parlamentarizma (ki mu vladajoča ideologija pravi »demokracija«) že od leta 1968 naprej. Dokler bo izbira med liberalizmom in fašistoidnim avtoritarizmom, se ne bomo znebili grožnje fašizma. Saj je liberalizem preddverje fašizma.

Ministrica za kulturo je uveljavljala liberalno politiko, namesto da bi s socialistično politiko vzdigovala splošno kulturno raven. Tako bi pripomogla, da se množice ne bi odločale na zaupanje in po verovanju – in bi za zmerom poslale fašizem na smetišče zgodovine.