Intervju / »Za zdrav spanec je ključno, da o spanju čim manj razmišljamo«

Prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, specialistka nevrologije in klinična nevrofiziologinja, je ena od vodilnih evropskih strokovnjakinj za somnologijo (medicino spanja) in utemeljiteljica te vede v Sloveniji. Je redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani in svoje bogato znanje predaja mlajšim rodovom bodočih zdravnikov, delček pa ga je odkrila tudi v intervjuju za Mladino, v katerem je med drugim spregovorila o nenavadnih motnjah spanja, kot so spalna paraliza, hoja v spanju in obsedenost z zdravim spancem, o (lucidnih) sanjah, nesmiselnosti premikanja ure, moči popoldanskega počitka in tem, da se svet pri nas začne vrteti prezgodaj.

Ljudje prespimo približno tretjino življenja. Zakaj je to dober izkoristek dragocenega časa?

Allan Rechtschaffen, eden prvih raziskovalcev na področju somnologije, je rekel, da če spanje ni nujno potrebno, potem je to največja napaka evolucije. Nekoč so mislili, da je spanje zgolj počitek, da takrat počivajo telo in možgani. Sčasoma so ugotovili, da so med spanjem nekateri deli možganov celo aktivnejši kot v budnosti, to pomeni, da se takrat dogaja zelo veliko procesov. Teorij o tem, zakaj spimo, je kar nekaj. Ne obstaja ena sama, ki bi pojasnila vse. Gre za več različnih funkcij hkrati. Če bo nekoč kdo odkril eno samo razlago, bo to gotovo vredno Nobelove nagrade.

Danes je najbolj priljubljena teorija o tem, zakaj spimo, povezana z zdravim staranjem. Med spanjem se možgani čistijo, predvsem med globokim spanjem. Takrat se aktivira tako imenovani glimfatični sistem, ki iz možganov odstranjuje škodljive presnovne produkte. Med njimi so snovi, ki jih povezujemo z razvojem demence. Spanje pa med drugim potrebujemo tudi za boljše delovanje imunskega sistema: ljudje, ki spijo premalo, pogosteje zbolijo. Telo se tudi slabše odzove na cepljenje, če je človek pred tem spal premalo. Pomembno je še, da se rastni hormon izloča ponoči. To, da otroci rastejo ponoči, vsekakor drži. Spanje potrebujemo tudi zato, da si bolje zapomnimo stvari. Ponoči možgani delajo in utrjujejo spomin, kar je zelo pomembno.

Zamujenega spanca ne moreš nadomestiti. Prav tako se ne moreš naspati na zalogo. Če za konec tedna spiš dve uri dlje kot med tednom, je to znak kroničnega pomanjkanja spanja.

Včasih se zgodi, da zvečer ne najdemo rešitve za kako težavo, zjutraj pa se zdi rešitev povsem očitna. Torej možgani med spanjem še naprej obdelujejo informacije, ki smo jih prejeli čez dan? 

Drži, da ponoči procesiramo informacije in včasih med spanjem celo najdemo rešitve. Poznamo zgodbe o znanstvenikih, ki so velike ideje dobili ponoči, na primer ruski kemik Dmitri Mendelejev pri odkritju periodnega sistema elementov ali Albert Einstein pri razvoju teorije relativnosti, do zamisli pa so v sanjah prišli tudi nekateri ustvarjalci, denimo člani skupine The Beatles.

Zjutraj se nam zato lahko zdi neka rešitev zelo preprosta ali pa se celo zbudimo z jasnim odgovorom na vprašanje, ki ga zvečer nismo mogli rešiti. To pa ne velja samo za kompleksne intelektualne probleme, temveč tudi za učenje motoričnih veščin.

Lahko gre za učenje nove skladbe na klavirju, športnega gibanja ali druge spretnosti – vse to možgani ponoči utrjujejo.

Zakaj nekateri potrebujejo bistveno manj spanja kot drugi?

To je genetsko pogojeno. Ko so recimo delali raziskave na enojajčnih dvojčkih, so ugotovili, da je bilo njuno spanje praktično identično. Ne samo trajanje, tudi elementi spanja, torej je bila enaka mikrostruktura spanja na polisomnografskih zapisih. Seveda pa kasneje svoje naredijo okolje, življenjski slog in drugi dejavniki. V povprečju rečemo, da je sedem ur za odraslega človeka neki minimum, da so vse te funkcije, o katerih sva govorila, ustrezno urejene. Nekateri potrebujejo manj spanja, tudi zgolj štiri ure, nekateri pa potrebujejo več kot devet ur. To je zelo različno.

Danes velja, da zdrav spanec traja od sedem do devet ur, načelno pa spanje »opravimo« v enem kosu. A pravzaprav ni bilo vedno tako, kajne? Zgodovinarji opisujejo, da so ljudje v predindustrijskih družbah spali v več delih, tako rekoč v izmenah. Nam neprekinjeni osemurni spanec narekuje biologija ali družba?

Način življenja, dela in vsakodnevnega funkcioniranja je k temu gotovo veliko prispeval. Če greva zelo daleč v preteklost, ne samo v predindustrijski čas, ampak recimo v prazgodovino, ljudje preprosto niso mogli spati v enem kosu. Spali so v jamah, lahko jih je napadla žival, zato so se zbujali. Tudi v vročem podnebju, recimo v Afriki, zaradi vročine ni bilo mogoče spati neprekinjeno. Seveda takrat tudi ni bilo elektrike, televizije ali filmov, zato je bil njihov ritem povsem drugačen in prebujanje med spanjem nekaj običajnega. Danes velja drugačno načelo: ponoči spimo, podnevi smo budni. Zato je neprekinjeno nočno spanje postalo standard. Če je spanje razdrobljeno oziroma pogosto prekinjeno, danes praviloma že pomislimo, da gre za neko motnjo ali bolezen.

Ta ritem pa ni vsem pisan na kožo. Nekateri so tako imenovane nočne ptice in so zvečer oziroma ponoči učinkovitejši, družba pa od njih vseeno pričakuje, da bodo zjutraj popolnoma funkcionalni. 

Tako kot je genetsko določeno, koliko spanja potrebujemo, je genetsko določen tudi naš kronotip, torej naravna nagnjenost k budnosti ali spanju v posameznih delih dneva. Že pri otrocih govorimo o tem, ali so škrjančki ali sovice. To pomeni, da eni hodijo spat prej in tudi zgodaj vstajajo, drugi pa zaspijo pozneje in se pozneje zbujajo. Težava, ki jo vidim v Sloveniji, je, da se svet začne vrteti prezgodaj. To velja predvsem za šole, za predure in še zlasti za dijake, ki se vsak dan vozijo iz bolj oddaljenih krajev. Veliko jih mora vstajati že ob petih ali šestih zjutraj, da pravočasno pridejo v razred. Če imajo pouk ob sedmih, je to zanje približno tako, kot bi mi odrasli vstajali ob štirih zjutraj. V obdobju adolescence se zgodi naravni premik faze spanja. To je povsem normalen del razvoja možganov. Zato naša ureditev, kjer se vse začne zelo zgodaj, z biološkega vidika ni najustreznejša.

Kaj somnologija meni o premikanju ure oziroma o poletnem in zimskem času? Je to smiselno početje?

Nikakor. V okviru Evropskega združenja za medicino spanja smo že pred leti stopili pred evropski parlament z jasnim stališčem, da bi bilo treba premikanje ure opustiti. Potem je prišel covid in se zadeva ni premaknila naprej. Še pred tem je bilo v načrtu, da bi države izpeljale referendum in se odločile, kateri čas bi obdržale, a bi to lahko potencialno vodilo v razpad sistema, kar je očitno na primer pri mednarodnem prometu. Treba bi se bilo dogovoriti za enotno ureditev.

Danes vemo, da premikanje ure ne prinaša nobene koristi. To je zgodovinsko izhajalo iz časa vojne industrije, že v prvi in nato še v drugi svetovni vojni, ko so želeli bolje izkoristiti dnevno svetlobo za delo v tovarnah. Kasneje so denimo v Rusiji ugotovili, da sprememba časa vpliva na povečanje depresije in števila samomorov. Raziskave kažejo še, da v tednu po premiku ure naraste število prometnih nesreč, več je infarktov in drugih zdravstvenih zapletov. Ni nujno, da to prizadene vse, ampak nekatere skupine so ranljivejše, denimo starejši, majhni otroci in kronični bolniki.

Ste somnologi pri tem enotni?

Povsem. Težava je v tem, da politika danes pogosto ne posluša stroke. Zimski čas je tisti, ki je z vidika biologije naravnejši. Če bi ostali ves čas pri zimskem času, bi imeli v povprečju več dnevne svetlobe. Pri mladostnikih je težava še posebej izrazita, saj v temi hodijo v šolo in se v temi tudi vračajo domov. Na koncu to ni dobro za nikogar.

Če med tednom premalo spimo, lahko to za konec tedna nadomestimo ali je to spanje za vselej izgubljeno?

Zamujenega spanca ne moreš nadomestiti. Prav tako se ne moreš naspati na zalogo. Načelno velja, da če za konec tedna spiš dve uri dlje kot med tednom, je to znak kroničnega pomanjkanja spanja.

Lahko pa v krajšem obdobju delno nadomestimo nočno pomanjkanje spanja z dnevnim počitkom. Bi se bilo glede na to, da so poletja vse bolj vroča, smotrno zgledovati po mediteranskih sosedih in uradno uvesti siesto?

Vročina je res huda težava. Če želimo imeti kakovosten spanec, potrebujemo ustrezno temperaturo in tudi primerno vlažnost v prostoru. Prevroče okolje v spalnici je zelo moteče. Pogosteje se prebujamo, slabše spimo in več se znojimo. Kratka popoldanska siesta je seveda lahko koristna, vendar spet pod pogojem, da imamo hladen in primeren prostor za počitek. Ne gre samo za spanje – v takšnih razmerah je na splošno težko živeti. Verjetno bi bilo v takih okoliščinah smiselno izkoristiti jutranje in večerne ure, popoldne pa si vzeti čas za počitek. Zvečer bi potem lahko šli spat nekoliko kasneje in zjutraj spali dlje, kadar je to mogoče. Načeloma sem naklonjena takšnim prilagoditvam, čeprav dvomim, da bi jih bilo enostavno uvesti v praksi.

Učinkovit opoldanski počitek je prava znanost, hitro ga je lahko preveč ali premalo. Zakaj se včasih po popoldanskem dremežu počutimo, kot da bi nas med spanjem povozil avtobus?

Spanje ni enoten proces, sestavljeno je iz različnih faz: poznamo fazo plitvega spanja, fazo globokega spanja in na koncu spanje REM (rapid eye movement). To je faza, v kateri največ sanjamo. Pri popoldanskem dremežu je zelo pomembno, kako dolgo spimo, in predvsem, v kateri fazi spanja se zbudimo. Če se zbudimo iz globokega spanja ali iz faze REM, se lahko počutimo zelo slabo. Lahko nas zebe, smo zmedeni, dezorientirani – včasih sploh ne vemo, ali je jutro ali popoldne, kje smo in kaj se dogaja. Zato mora biti popoldanski spanec čim krajši. Tako imenovani power nap je v tem smislu zelo pomemben, še posebej v vrhunskem športu. Tam je ključno, kako se športniki prilagajajo potovanjem, časovnim pasovom in jet lagu. Če potujemo z vzhoda na zahod, se lažje prilagodimo kot pri potovanju z zahoda na vzhod. Telo se na spremembe ritma različno odziva. V poklicnem športu se s tem zelo resno ukvarjajo, tudi pri nas. Nacionalni olimpijski inštitut se je odločil, da bomo s poklicnimi športniki sodelovali tudi somnologi. Začeli smo jih ozaveščati in sodelovati z njimi pred olimpijskimi igrami in drugimi tekmovanji, kjer bomo pomagali z nasveti, kako optimizirati spanec za boljše dosežke, k čemur spada tudi pravilno načrtovanje dremeža. V resnici gre za precej enostavne stvari, ampak zelo pomembne: kdaj spati, koliko spati in kako to uskladiti z obremenitvami.

To je zanimivo, saj se ljudje na somnologe navadno obračajo zaradi motenj spanja, tukaj pa gre pravzaprav tudi za preventivo.

Ljudje somnologijo na splošno povezujejo predvsem z nespečnostjo, saj gre za najpogostejšo motnjo spanja – približno 30 odstotkov splošne populacije pesti kronična nespečnost –, vendar je medicina spanja bistveno širše področje. Po mednarodni klasifikaciji poznamo približno 90 različnih motenj spanja. Ponoči je telo drugačno kot podnevi in ravno takrat lahko odkrijemo stvari, ki jih čez dan ne vidimo. Po drugi strani gre res tudi za preventivo. Če uredimo spanje, lahko bistveno izboljšamo človekovo funkcioniranje in kakovost življenja. Težava je, da v medicini pogosto gasimo požar šele, ko se nekaj že zgodi. Pri motnjah spanja se to pogosto pokaže zelo konkretno, na primer v prometnih nesrečah zaradi zaspanosti. Pri vožnji po avtocesti lahko pride do tako imenovanega mikrospanja, ki traja tudi 10, 20 ali 30 sekund in se ga človek sploh ne zaveda. Približno petina prometnih nesreč je povezana z zaspanostjo.

Omenili ste, da obstaja okoli 90 različnih motenj spanja. So se, odkar se ukvarjate s somnologijo, pojavile kakšne nove motnje?

Motnja spanja, ki je značilna zgolj za sodobnost, je ortosomnija, to je nezdrava, obsesivna preobremenjenost z zdravim spanjem. Pojavila se je predvsem z razvojem »pametnih« naprav, s katerimi si lahko merimo spanec oziroma svojo aktivnost med spanjem. A če želimo natančno meriti spanje, ga v medicini merimo s polisomnografijo, torej z elektrodami na glavi. Spimo z možgani in ne z rokami, zato faze spanja določamo z meritvami na lasišču oziroma možganih. Doma lahko spanje merimo z urami, telefoni, prstani. Ti merijo srčni utrip, motorično aktivnost, včasih celo temperaturo in iz tega potem približno ocenjujejo, koliko je bilo globokega spanja ali faze REM.

Danes nasploh radi merimo svoj vsakdanjik, pa naj gre za korake, kalorije ali spanec. Pomembno je, da znamo te podatke pravilno interpretirati in presojati z zdravo pametjo. Včasih je veljalo, da za produktivnost ne potrebujemo veliko spanja, danes nekateri mladi razmišljajo ravno nasprotno – da morajo nujno dovolj spati in da bo vse narobe, če spijo malo manj. Resnica je nekje vmes. Ena neprespana noč še ni konec sveta. Naslednja noč bo lahko boljša. Pomembno je, da iz izmerjenih podatkov ne delamo prevelike drame. Obsedenost s tem, da nam naprava pove, ali smo imeli premalo spanja REM ali premalo globokega spanja, lahko postane težava, saj lahko vodi v tesnobo in nespečnost. Bolj ko razmišljaš o spanju, slabše boš spal. Bolj ko se ukvarjaš s tem, kako boš spal in kaj te čaka naslednji dan, težje zaspiš. Za zdrav spanec je ključno, da o spanju čim manj razmišljamo.

Kako pogoste so različne oblike parasomnije – torej motenj spanja, pri katerih je prisotna motorična aktivnost?

Te so precej pogoste, predvsem pri otrocih, ko se spalni sistemi še razvijajo. Takrat se pojavljajo hoja v spanju, nočni strahovi, kričanje v spanju in podobno. Pri parasomniji je najpomembnejše preprečevanje poškodb. Zdravila uvedemo zgolj, če je stanje res izrazito – na primer, če se pojavlja več kot trikrat na teden ali če se bolnik pri tem poškoduje ali ogroža druge. Pri otrocih smo pri uvedbi zdravil še posebej previdni. Najpomembnejši ukrep je vedno varnost spalnega okolja: da otrok ne spi na pogradu, da ni odprtih oken, da so stopnišča zavarovana z ograjami in podobno. Ključno je predvsem preprečevanje padcev in drugih nočnih poškodb.

Hoji v spanju rečemo tudi mesečnost, za osebo, ki hodi v spanju, pravimo, da jo »nosi luna«. Je naše spanje kakorkoli povezano z Luno ali drugimi nebesnimi telesi? Veliko ljudi je denimo prepričanih, da ob polni luni slabše spijo.

Če že, potem je to povezano predvsem s svetlobo. Če ima kdo neustrezno zatemnjeno spalnico, bo spal slabše, ker je svetloba ključni dejavnik. Zato vedno poudarjamo, da mora biti spalnica temna – da ne moti ne ulična razsvetljava in tudi ne mesečina. Ampak neposrednega vpliva Lune na spanje seveda ni.

Hoja v spanju je torej značilna predvsem za otroke. Poznamo tudi oblike parasomnije, ki so značilne zgolj za odrasle?

Pri starejših se pogosteje pojavljajo parasomnije v spanju REM. V tej fazi spanja ljudje včasih »živijo svoje sanje« – mahajo, govorijo, vstajajo, hodijo in izvajajo različne gibe, kot da bi sanje živeli v resničnosti. Specifična vrsta parasomnije, značilna zgolj za odrasle, je tudi seksomnija, pri kateri oseba v spanju izvaja spolne aktivnosti, pogosto kot odziv na dotik druge osebe. To je lahko zelo neprijetno, še posebej v okoljih, kot so študentski domovi. Tudi pri nas smo imeli resne, sila zapletene primere, kjer je to povzročalo hude težave ali pa je bilo celo izkoriščeno kot izgovor za spolno nasilje. Seksomnija pravzaprav ni tako redek pojav, kot bi si mislili, je pa zelo občutljiva zadeva in je lahko za ljudi res obremenjujoča. Pogosto gre za nočno masturbacijo in partnerji nemalokrat težko razumejo, da gre za nezavedno motorično aktivnost v spanju.

Je za vse vrste parasomnije značilno, da se oseba epizod kasneje ne spomni?

Odvisno je od faze spanja. Če se parasomnija pojavi v globokem spanju, se oseba dogodka zjutraj praviloma ne spomni. V takih primerih, denimo pri nočnih strahovih ali kričanju, vedno poudarjamo, da otroka ne smemo zbujati. Najbolje je, da ga mirno in nežno usmerimo nazaj v posteljo. Otrok je takrat v globokem spanju, tudi če ima odprte oči. V tem stanju lahko napačno interpretira okolico in se odzove, kot bi bil ogrožen. Zato ne kričimo, ne vpijemo in ga ne poskušamo na silo prebujati, temveč ga mirno vodimo nazaj v posteljo. Če pa se parasomnija pojavi v fazi REM, gre pogosto za nočne more. Takrat se oseba navadno zbudi in se dogodka deloma ali v celoti spomni. Če jo zbudimo, lahko pove, da je sanjala kaj neprijetnega.

Sodobna motnja spanja je ortosomnija, obsesivna preobremenjenost z zdravim spanjem, ki se je pojavila z razvojem »pametnih« naprav. Danes nasploh radi merimo svoj vsakdanjik, pa naj gre za korake, kalorije ali spanec.

Težava je, da v resnici nikoli natančno ne vemo, v kateri fazi se je posamezni dogodek zgodil, zato je splošno pravilo previdnost. Pri hudih epizodah lahko pride tudi do nevarnih situacij. V literaturi in praksi poznamo primere, da so ljudje v takem stanju povzročili hude poškodbe, tudi zelo resna kazniva dejanja, pri katerih se je kasneje postavljalo vprašanje, ali je bila oseba v času dejanja sploh pri zavesti.

Tudi pri nas?

Imeli smo primer bolnika, ki naj bi bil v takem stanju ubil ženo, zato smo v sodelovanju s policijo izvajali nočno snemanje, da bi ugotovili, ali gre res za parasomnijo. Tudi v tujini so zbudili zelo veliko pozornosti primeri, ko so otroci v stanju globokega spanja v izjemnih okoliščinah, na primer ob nevihti, povzročili hude dogodke, ne da bi se tega zavedali. Imeli smo primere, da so ljudje v sanjah doživljali zelo žive scenarije – na primer požar ali reševanje koga – in so v resničnosti izvedli nevarna dejanja, kot je metanje predmetov skozi okno ali agresivno gibanje. Takšni primeri niso vsakdanji, so pa nevarni, zato jih moramo jemati zelo resno. Pomembno je, da jih pravočasno prepoznamo in da o njih ljudje spregovorijo, saj jih lahko z ustrezno obravnavo uspešno obvladujemo.

Se lahko motnje spanja povezujejo z drugimi motnjami, na primer z motnjami hranjenja med spanjem?

Tudi to spada v spekter parasomnij. Obstaja hranjenje pred spanjem, kar je bolj motnja hranjenja, saj gre za to, da se človek naje, da lažje zaspi. Druga oblika je nočno hranjenje, pri katerem oseba v spanju obeduje in se tega sploh ne zaveda. Ti ljudje ponoči hodijo po stanovanju, jedo različna živila in se zjutraj tega ne spomnijo. Včasih šele zjutraj ugotovijo, da je kuhinja razmetana ali da so jedli neobičajne kombinacije, na primer čokolado z avokadom ali kaj podobnega, brez jasnega vzorca. Ne gre za to, da bi si zavestno pripravljali obroke, ampak za avtomatizirano vedenje v spanju. Lahko se tudi zgodi, da se oseba začne rediti, ne da bi vedela, zakaj, in šele s časom ugotovi, da gre za nezavedno nočno hranjenje. Težava je tudi v tem, da ponoči nimamo enakega občutka sitosti kot podnevi, zato se ljudje pogosto prenajedajo in včasih posegajo po zelo kalorični hrani. Dolgoročno lahko to vodi v pridobivanje telesne teže in debelost. Poleg tega obstajajo še druge nevarnosti, saj oseba ne ve, kaj in koliko zaužije, to pa lahko ima nepredvidljive posledice.

Imeli smo primer bolnika, ki naj bi bil med spanjem ubil ženo, zato smo v sodelovanju s policijo izvajali nočno snemanje. Tudi v tujini so bili velike pozornosti deležni primeri, ko so otroci v stanju globokega spanja povzročili hude dogodke.

Sva zdaj govorila o najbolj obskurnih motnjah spanja ali sva zgolj popraskala po površju?

Imeli smo na primer pacientko, ki je v spanju risala, nekateri v spanju nezavedno telefonirajo. Spekter teh motenj je zelo širok – lahko gre za prehranjevanje, gibanje, komunikacijo ali druge avtomatizirane dejavnosti. S tem povezane zgodbe so lahko zelo nenavadne, ampak težava je predvsem, da ljudje o tem pogosto sploh ne želijo govoriti, zato ne poiščejo zdravniške pomoči. Če na primer govorimo o narkolepsiji – to je motnja, ki vključuje čezmerno zaspanost čez dan, pa tudi halucinacije ob uspavanju, spalno paralizo ali kataplektične napade, torej nenadno izgubo mišičnega tonusa ob čustvenih dogodkih –, se ljudje tega pogosto sramujejo. Te motnje so še vedno zelo stigmatizirane: če je kdo čez dan ves čas zaspan, če se mu dogajajo nenavadne stvari, okolica to hitro razume kot lenobo, včasih pa celo kot psihiatrično bolezen. To je seveda zgrešeno. Motenj spanja je zelo veliko in pomembno je, da o njih govorimo, saj jih lahko večinoma uspešno zdravimo ali vsaj omilimo.

Kaj se nam dogaja med spalno paralizo?

Spalne paralize ob uspavanju so najpogosteje povezane s pomanjkanjem spanja. Če premalo spimo, se lahko zgodi, da možgani prehitro preidejo v fazo REM, ki se sicer običajno pojavi šele po približno uri spanja. Ko smo v stanju pomanjkanja spanja, na primer po eni neprespani noči ali več zaporednih krajših nočeh, se lahko ustvari pritisk spanja REM, zaradi katerega v fazo REM preidemo prehitro. Takrat se lahko pojavi spalna paraliza, pogosto tudi z živimi halucinacijami ali prisluhi. Če se to ponavlja ali če so prisotni še drugi simptomi, lahko razmišljamo tudi o narkolepsiji. Spalne paralize sicer niso nevarne, so pa zelo neprijetne. Posebej problematično je, če se začnejo ponavljati, saj lahko pri ljudeh povzročijo strah pred spanjem. V takih primerih navadno svetujemo, da se izboljša spalna higiena in da se zagotovi več spanja, saj to težave večinoma omili ali odpravi. Če pa so prisotni še drugi znaki, je potrebna nadaljnja diagnostika.

Kako si razlagate naravo teh halucinacij? Zakaj so pogosto tako grozljive? V angleščini se zanje uporablja izraz »sleep paralysis demon«, torej »demon spalne paralize«.

Vsebina teh halucinacij je lahko vidna ali slušna, pogosto pa so res zelo neprijetne. Ljudje opisujejo občutke, kot da se jim kaj približuje, da jih kdo opazuje, da kaj leze po njih, da se prostor ruši oziroma da se podira strop. To so pravzaprav sanje v stanju REM, ki se »prelijejo« v budno stanje, zato so pogosto zelo intenzivne in realistične. Res redko so prijetne – praviloma so bolj grozljive, to pa dodatno okrepi občutek panike, še posebej, ker se oseba ne more premakniti ali odzvati. Zato je doživetje tako srhljivo: kombinacija žive sanjske vsebine in hkratne mišične ohromelosti ustvarja občutek popolne nemoči.

Kaj danes vemo o tem, zakaj pravzaprav sanjamo?

Somnologi, ne vrologi in klinični nevrofiziologi se s samo vsebino in interpretacijo sanj ne ukvarjamo. S tem se ukvarjajo predvsem klinični psihologi, tudi v okviru medicine spanja, ko pacienti pogosto doživljajo more ali posttravmatsko stresno motnjo. Sodobna medicina spanja sanj ne interpretira v freudovskem smislu – te teorije danes ne veljajo več. Vemo pa, da v sanjah potekajo različni miselni in nevrofiziološki procesi.

Ali sanjamo v vseh fazah spanja? Ali ima somnologija odgovor na to, zakaj si nekateri ljudje sanje zelo dobro zapomnijo, drugi pa imajo občutek, da sploh ne sanjajo?

Sanjamo vsi in v vseh fazah spanja, vendar se sanj najpogosteje in najjasneje spomnimo, če se zbudimo iz faze REM. Zato v raziskavah včasih uporabljamo tudi laboratorijske preiskave, pri katerih bolnike zbujamo iz spanja REM in jih sprašujemo, kaj doživljajo. Pogosto rečejo, da sploh niso spali, potem pa ob opisovanju vsebine ugotovimo, da gre za sanjska doživetja. Tako jim pokažemo, da so dejansko spali in sanjali, čeprav imajo subjektiven občutek budnosti – to imenujemo paradoksna nespečnost. Na sanje lahko vplivajo tudi zdravila, na primer antidepresivi. Ko pri bolnikih izvajamo snemanje spanja, lahko že na podlagi zmanjšanega spanja REM sklepamo, da prejemajo nekatera zdravila. Skratka, sanje so prisotne v vseh fazah spanja, vendar se njihova intenzivnost in sposobnost priklica razlikujeta. Če bi ljudi spremljali v laboratoriju, kjer bi snemali možgansko aktivnost in jih zbudili neposredno iz faze REM, bi se tako rekoč vsi spomnili sanj. Ključno je torej, kdaj se zbudimo.

Ljudje lahko v spanju nezavedno obedujejo. Včasih šele zjutraj ugotovijo, da je kuhinja razmetana ali da so jedli neobičajne kombinacije, na primer čokolado z avokadom. Lahko se tudi zgodi, da se oseba začne rediti, ne da bi vedela, zakaj.

Pomembno je tudi, da je spomin na nočne dogodke zelo odvisen od subjektivnega občutka. Ko v laboratoriju spremljamo paciente, pogosto vidimo veliko razliko med tem, kaj ljudje mislijo, da se je ponoči dogajalo, in tem, kar dejansko izmerimo. Nekdo lahko oceni, da je bil buden le nekaj minut, v resnici pa je bil buden precej dlje – ali obratno. Prav tako se lahko kdo zjutraj prepričano spomni, da sploh ni spal, čeprav je objektivno, z meritvami dokazano spal več ur. Zato je občutek o tem, koliko smo sanjali ali spali, zelo subjektiven. Ponoči je veliko prekinitev, vendar se jih večinoma ne zavedamo – spomnimo se predvsem budnih trenutkov, ne pa samega spanja vmes.

Se somnologija ukvarja tudi z lucidnimi sanjami?

Ja, na tem področju potekajo krasne raziskave. Veliko dela je pri tem opravila na primer pariška profesorica Isabelle Arnulf, ki snema paciente z lucidnimi sanjami in jih preučuje med spanjem. Bolnikom med spanjem REM meri možgansko in motorično aktivnost. Včasih jim dajo celo navodila, na primer: »Danes boste sanjali o modrem avtomobilu.« Ali pa jih prosijo, naj v sanjah izvedejo nekatere gibe, na primer premikanje prstov ali mežikanje. To je mogoče, ker v fazi REM niso aktivne vse mišice, zato lahko na podlagi določenih signalov preverjajo odzive. Zelo zanimivo je, da nekateri ljudje res zmorejo zavestno vplivati na vsebino sanj in se zavedajo, da sanjajo – to so lucidne sanje. V nekaterih primerih lahko celo usmerjajo potek sanj, kar je z znanstvenega vidika izjemno zanimivo. Še vedno pa ni povsem jasno, zakaj nekateri imajo to sposobnost, drugi pa ne. Pogosteje jo opažamo pri bolnikih z narkolepsijo, kjer gre tudi za motnjo spanja REM, in prav pri njih so lucidne sanje nekoliko pogostejše. Gre za aktivno področje raziskovanja, kjer še nimamo dokončnih odgovorov. Tudi na vprašanje, ali gre za prirojeno sposobnost ali se lucidnih sanj lahko naučimo, še nimamo jasnega odgovora.