Naslovna tema / Plačilo dolga

Tel Aviv je od Ljubljane oddaljen 2300 kilometrov. Izrael in Slovenija ležita na različnih celinah, v dveh povsem različnih političnih okoljih, a vendar so bili odnosi med državama v zadnjih desetletjih nenavadno prepleteni. Neki naključni opazovalec slovenske zunanje politike bi se verjetno moral zdrzniti ob podatku, da je bil leta 1990 oddaljeni Izrael takoj za Madžarsko prva država, ki jo je Milan Kučan obiskal po izvolitvi za predsednika slovenskega predsedstva – še pred slovensko osamosvojitvijo. Ampak podobnih nenavadnih dogodkov je še več. Izrael je tudi država, ki je v ključnem obdobju prva pomagala oboroževati slovensko teritorialno obrambo. Na prvem postroju enote, iz katere je pozneje zrasla specialna brigada MORiS, so decembra 1990 v Kočevski Reki njeni pripadniki razkazovali singapurske jurišne puške SAR-80 in protioklepno orožje Armbrust – orožje, ki je v Slovenijo prišlo s pomočjo Izraela.

Morda naključje? Morda. Čeprav Jugoslavija po šestdnevni vojni leta 1967 z Izraelom ni imela diplomatskih odnosov, je slovenska letalska družba Adria Airways med letoma 1987 in 1991 povezovala Ljubljano in Tel Aviv. In lahko nadaljujemo: zakaj je Izrael raje kot prek Trsta svoje izdelke v Evropo izvažal prek Luke Koper? Ko je leta 1995 v Tel Aviv prišla prva slovenska veleposlanica Darja Bavdaž Kuret, jo je sprejem presenetil in ganil. »Spomnim se, da sem prišla na obisk v njihov parlament k poslancu Arielu Weinsteinu iz tedanje opozicije Likud. Šla sva v lokalno kavarno in naenkrat je začel klicati poslance, tako leve kot desne, ki so se mi predstavljali eden za drugim, kot da smo stari prijatelji. Ta dogodek, ki mi je nato izredno olajšal delo, je bil neverjetno čustven in tudi malce nenavaden,« nam je zaupala.

Izraelska naveza

Ta posebna vez med Slovenijo in Izraelom zunanjim opazovalcem dolgo časa ni bila povsem razumljiva. Njenega globljega ozadja ni poznala niti prva veleposlanica Darja Bavdaž Kuret, ki je, kot nam je povedala, vso globino odnosov spoznavala postopno. Namreč – šele leta 1992, tri leta pred njenim prihodom v Tel Aviv, je v angleškem prevodu izšla knjiga izraelskega novinarja in biografa Amosa Ettingerja o Šaikeju Danu, izraelskem narodnem heroju, skrivnostnem možu z mnogimi imeni, ki je v ključnih letih pomagal pri nastajanju Izraela in ki ga zgodovinarji danes opisujejo kot »izraelsko institucijo«. Dan je bil med drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej, pooblaščen za eno najobčutljivejših nalog sionističnega gibanja: iz Evrope je moral v tedanjo Palestino oziroma poznejši Izrael pripeljati čim več Judov. Pri tem je bil izjemno uspešen. Ko je njegova zgodba prišla na dan, je Šimon Peres, eden osrednjih izraelskih državnikov 20. stoletja, v uvodu v Danovo biografijo zapisal, da je ta mož osebno organiziral transporte za vrnitev 600.000 Judov ali četrtino prvih Judov, ki so prišli v Izrael.

Kot se je pokazalo pozneje, je bila ta Danova vloga tesno povezana s Slovenijo. V njegovi biografiji namreč nastopa mož, ki ga Dan imenuje »Prijatelj«, z veliko začetnico, ali »Štefan«. Kdo se skriva za tem imenom, v knjigi ni razkrito, je pa razkrita njegova izjemna vloga: to je bil človek, ki mu je v Jugoslaviji odpiral vrata, mu urejal dokumente, dovoljenja in omogočal stike z oblastjo. Ta del zgodbe so slovenski raziskovalci, med njimi zgodovinarki Ljuba Dornik Šubelj in Mateja Režek, rekonstruirali šele nedavno, in sicer po odprtju arhivov slovenske Službe državne varnosti (SDV) oziroma prenosu fasciklov iz prostorov slovenske Sove v prostore arhiva Slovenije med letoma 2000 in 2010. A že 12 let pred tem, leta 1998, je identiteto »Prijatelja« po objavi biografije razkril tedanji novinar Mladine Ali Žerdin.

Zakaj se je izraelska veleposlanica z Janševim dolgoletnim odvetnikom, zdaj članom vlade, ki mu premier najbolj zaupa, srečala na štiri oči?

Žerdin je do nje prišel v pogovorih s še živečimi akterji iz tistega obdobja, med drugimi z bančnikom Nikom Kavčičem, ki, kot se spominja Žerdin, še konec devetdesetih ključnih informacij z njim ni delil prav zlahka.

Mož, ki je s Šaikejem Danom sodeloval pri nastajanju Izraela, se je imenoval Edo Brajnik. Bil je slovenski partizan, ki je med vojno zaslovel z ilegalnimi akcijami v Šiški, bil je vosovec, oznovec, narodni heroj in po vojni eden najvplivnejših ljudi jugoslovanskega varnostnega aparata; med drugim je vodil protiobveščevalni oddelek zvezne Udbe, jugoslovanske tajne policije. Prijateljevanje med Edom Brajnikom in Šaikejem Danom oziroma Yeshayahujem Shaikejem Trachtenbergom, kot se je imenoval uradno, pa ni ostalo le epizoda iz zgodovine nastajanja Izraela, ampak se je pozneje razraslo v širšo mrežo političnega, varnostnega, gospodarskega in obveščevalnega sodelovanja med Jugoslavijo in Izraelom, v osemdesetih letih pa tudi v posebno slovensko-izraelsko povezavo, ki je svoj odmev dobila še v času slovenske osamosvojitve.

Začelo se je leta 1946, ko je Dan prišel k Brajniku zaradi ene najobčutljivejših nalog tedanjega sionističnega gibanja: organiziranja poti za preživele Jude iz vzhodne Evrope v britansko mandatno Palestino, kamor jim je Velika Britanija priseljevanje omejevala in blokirala. Judovske organizacije so že med vojno iskale pomoč pri Titu in jugoslovanskem odporniškem gibanju, po vojni pa je Jugoslavija zaradi svojega položaja, predvsem pristanišč, postala ena ključnih tranzitnih poti. Brajnik je Danu omogočil legalno gibanje, vizume in operativno zaščito; iz tega pragmatičnega dogovora pa je nastal odnos, zato ga je Dan v svoji biografiji poimenoval preprosto Prijatelj.

Sodelovanje med Brajnikom in Šaikejem Danom se je v naslednji fazi nastajanja Izraela še poglobilo. Poleg ljudi je namreč nastajajoči Izrael nujno potreboval tudi orožje. Pričakoval je napad sosednjih arabskih držav, do katerega je po razglasitvi izraelske države tudi prišlo, mednarodna skupnost pa je poskušala dotok orožja v Palestino oziroma na Bližnji vzhod omejiti z embargom. Šaike se je zato znova obrnil na Brajnika. Ta je omogočil, da so prve pošiljke orožja iz češkoslovaške tovarne Zbrojovka prek Jugoslavije potovale prikrito, uradno kot tovor za Etiopijo.

Kot so pozneje iz arhivov slovenske Službe državne varnosti rekonstruirali raziskovalci, je bil transport izpeljan precej konspirativno in iznajdljivo: orožje so deklarirali kot nadomestne dele za traktorje, zaboje pa prekrili z vrečami krompirja in čebule, katerih smrad naj bi odvrnil morebitne britanske inšpektorje. Pošiljk je bilo nato še več. Z Brajnikovo pomočjo je Izrael prek Jugoslavije prišel tudi do prvih letal: čeških avij S-199, izpeljank nemškega messerschmitta Bf 109, in pozneje tudi do spitfirejev, ki so jih za izraelsko letalstvo dobavili iz Češkoslovaške. Jugoslavija je tako v najobčutljivejšem obdobju nastajanja izraelske države postala ena ključnih prikritih tranzitnih poti za ljudi, orožje in letala.

Izrael in Slovenija ležita na različnih celinah, a vendar so bili odnosi med državama v zadnjih desetletjih nenavadno prepleteni.

Izrael je usluge Jugoslaviji pozneje tudi vračal. Ko se je Jugoslavija po sporu s Sovjetsko zvezo znašla v težkem gospodarskem položaju, je Brajnik Dana prosil za pomoč pri nabavi visoke peči za topljenje železa, ker je bil izvoz takšne opreme v Jugoslavijo pod embargom. Po navedbah Ljube Dornik Šubelj so ameriško peč Brassarth Brothers pretihotapili v Jugoslavijo, že leto pozneje pa je delovala v železarni v Sisku. Pomagal je tudi pri nabavi specialnih vrtalnih strojev in cevi za naftne vrtine, za kar so ustanovili mešano družbo, in celo pri organizaciji Titovega varovanja v tujini.

Ko je Tito potoval v države Južne Amerike, kjer je bila močna ustaška emigracija, in se je jugoslovanska stran bala atentatov, je Brajnik prosil Dana za pomoč. Golda Meir, tedaj izraelska zunanja ministrica, je po Danovem posredovanju izraelskim veleposlaništvom v državah na Titovi poti poslala navodilo, naj pomagajo vsakomur, ki bi se nanje obrnil. In za povrh vsega je ta prijateljska zveza botrovala tudi začetku neuvrščenosti. Leta 1955 je bila v indonezijskem Bandungu sklicana velika konferenca azijsko-afriških držav, na katero je bil povabljen tudi Izrael, Jugoslavija pa si je želela sodelovati. Kot je zapisala Ljuba Dornik Šubelj, tedaj Brajnik za pomoč ni zaprosil izraelskega veleposlaništva, temveč neposredno Šaikeja Dana. Posredovanje je uspelo: Jugoslavija je dobila vabilo, konference pa se je udeležil Milovan Đilas, Bandung je pozneje postal ena od podlag za gibanje neuvrščenih, v katerem je imel Tito ob Nehruju in Naserju eno vodilnih vlog.

Zvezo prevzame slovenska SDV

Ko je Jugoslavija leta 1967 zaradi šestdnevne vojne, v kateri je Izrael zasedel Sinaj, Gazo, Zahodni breg, Vzhodni Jeruzalem in Golansko planoto, prekinila diplomatske odnose z Izraelom, uradnih diplomatskih kanalov ni bilo več. Nadomestili so jih stiki med obveščevalnimi službami. Natančneje: po ugotovitvah Mateje Režek je vlogo komunikacijskega kanala z Izraelom prevzela slovenska Služba državne varnosti (SDV).

Ti stiki niso bili nepomembni. Izrael je na primer pomagal tudi pri razvoju koprskega pristanišča. Šaike Dan je leta 1968 omogočil obisk gospodarske delegacije Luke Koper v Izraelu, nato pa izraelske izvoznike južnega sadja nagovarjal, naj namesto Trsta za iztovarjanje izberejo Koper. To je Luki Koper odprlo pomemben prometni tok in prispevalo k razvoju pristanišča, s tem pa tudi slovenskega gospodarstva. Pozneje naj bi se prek Kopra prevažalo tudi imetje evropskih Judov, ki so se selili v Izrael. Ko smo Borisa Soviča, veleposlanika v Izraelu med letoma 2007 in 2011, vprašali za oceno odnosov z Izraelom, se je spomnil prav te epizode. »Izrael nam je dejansko pomagal v občutljivem času osamosvajanja, ko nam drugi na ta način niso hoteli ali smeli. Ne smemo pa zanemariti niti pomena sodelovanja z Izraelom pred tem časom. Pretovor blaga iz Izraela je na primer prispeval k razvoju zmogljivosti in dejavnosti Luke Koper,« nam je odpisal.

Pozorni opazovalci tega nenavadnega izboljšanja odnosov z Izraelom so lahko kaj hitro zaznali, da gre za zrežirano predstavo za javnost.

Neformalni kanal med Brajnikom in Danom je deloval vse do Brajnikove smrti leta 1983. Po njej je vlogo posrednika prevzela slovenska Služba državne varnosti, ki je stike z Izraelom vzdrževala vse do leta 1990. Poročila o teh tajnih stikih so prejemali tudi najvišji slovenski politični funkcionarji, med njimi Milan Kučan, tedaj eden ključnih ljudi slovenskega političnega vrha. In prav s pomočjo Dana, ki mu je Kučan kasneje na smrtni postelji izročil odlikovanje, je bilo oktobra 1990 urejeno Kučanovo srečanje z izraelskim političnim vrhom. V tedanjem predsedstvu Republike Slovenije so še pred osamosvojitvijo iskali poti, kako celoviteje predstaviti slovenska demokratična prizadevanja mednarodni javnosti, ki je poznala predvsem srbsko interpretacijo dogajanj v Jugoslaviji.

Od prijateljskih odnosov do trgovine z orožjem

Kučan se je odločil za obisk Izraela, vendar je bila že sama organizacija poti mimo beograjskih oblasti velik logistični zalogaj. »Veliko vprašanje je bilo, kako obiskati Izrael. Zato smo pripravili cel paket razlogov. Z nami je šel tedanji direktor Adrie Airways Janez Kocijančič, uradno na pogovore o vzpostavitvi redne letalske linije; z nami je šel ljubljanski župan Jože Strgar zaradi vzpostavljanja partnerskih odnosov med Ljubljano in Tel Avivom. Uradno pa smo šli na razstavo Oskarja Kogoja,« se spominja Kučan. Dejanski namen obiska pa je bil drugačen. Kučan je želel izraelskim državnikom, v vladi in v opoziciji, predstaviti slovensko »resnico« o procesih razpadanja Jugoslavije in jih prositi, naj v podporo Sloveniji uporabijo svoj vpliv v svetu. Tudi v ZDA, ki so bile tedaj zadržane do slovenskih osamosvojitvenih teženj.

Zveza s Šaikejem Danom se je pri tem, kot pravi Kučan, izkazala za nepogrešljivo. Prek njega je Kučan dobil neposreden dostop do najpomembnejših izraelskih politikov: poleg tedanjega predsednika vlade Jicaka Šamirja iz desnega Likuda predvsem do laburističnega kroga, ki sta ga poosebljala Jicak Rabin in Šimon Peres. Po napadu JLA na Slovenijo junija 1991 je bilo na razširjeni seji predsedstva dogovorjeno, da bodo vsi politični akterji izkoristili vse svoje zveze po svetu, ki bi Sloveniji lahko pomagale do mednarodnega priznanja in sprejema med zaveznike demokratičnega sveta. Zato je bilo treba tudi nasprotovati uvedbi embarga na uvoz orožja za celotno območje nekdanje Jugoslavije, ki je začel veljati septembra 1991. Tudi v tem primeru je Kučan izkoristil izraelsko zvezo. Kasneje je postal eden od ustanovnih članov Peresovega Mirovnega inštituta in gost na praznovanju njegove 80-letnice.

A ta odnos med Izraelom in Slovenijo, ki je bil dotlej še povezan z interesi dveh držav in njunimi legitimnimi interesi, so nekateri v Sloveniji že kaj kmalu izkoristili za osebne interese. Ali kot pravi Kučan: »Prek teh naših zvez so se nato začele dogajati stvari, s katerimi nisem bil seznanjen. In sicer kupovanje izraelskega orožja.« Dan je namreč v zadnjih letih življenja živel pri Nimrodu Noviku, Peresovem svetovalcu in poslovnežu, ki je imel tudi zveze z izraelsko orožarsko industrijo. Ena pomenljivejših anekdot na to temo je iz 1. marca 1994, ko je bil Kučan povabljen na četrti mednarodni judovski poslovni forum v Jeruzalemu, kjer so med drugim govorili tudi o razpadu Jugoslavije. »Na svoje presenečenje sem v hotelu srečal Jelka Kacina,« se spominja. Kot se je izkazalo pozneje, v Jeruzalemu tedaj ni bila le Kučanova delegacija, ampak še dve slovenski delegaciji, ki sta kupovali orožje. V eni naj bi bili ljudje iz generalštaba, med njimi Kacin in Dušan Šešok, v drugi pa predstavniki logistične uprave obrambnega ministrstva, med njimi Jože Zagožen. Obrambni minister je bil tedaj še Janez Janša.

Slovenija se je že postavila bližje državam, ki ostrejši evropski odnos do Izraela pogojujejo s soglasjem vseh članic – in ga s tem lahko tudi blokirajo.

Odnosi z Izraelom so se tako postopoma začeli ožiti na varnostno in orožarsko sodelovanje, pozneje pa so se zaradi izraelskih napadov na Gazo ohladili. Posebni odnos med državama, ki se je rodil leta 1946, je dokončno zamrl okoli leta 2010. To je bil trenutek, ko je bil Šimon Peres, Danov politični zaveznik, predsednik Izraela. Kot nekdanji slovenski predsednik mu je Kučan zaradi izraelskega ravnanja v Gazi poslal pismo, v katerem je izrazil globoko nestrinjanje in obsodbo ravnanja. A Peres mu ni odgovoril. »K meni je potem prišel veleposlanik z Dunaja, s Peresovim sporočilom, jaz pa sem mu odgovoril: vašemu predsedniku sem pisal in pričakujem tudi pisni odgovor,« pravi Kučan.

Novo »prijateljstvo« z Izraelom

Če verjamemo uradnim sporočilom, ki te dni prihajajo s slovenske in izraelske strani, so se odnosi med Slovenijo in Izraelom z izvolitvijo Janeza Janše za predsednika vlade povzpeli na najvišjo raven, kar jih pomni zgodovina.

Janševa vlada je že takoj po prevzemu oblasti izvedla izrazit preobrat v slovenski politiki do Izraela: najprej simbolično, ko so manj kot uro po prisegi z vladne palače umaknili palestinsko zastavo, nato pa vsebinsko, ko je nova vlada nemudoma razveljavila sklepe prejšnje vlade, s katerimi so bili uvedeni oziroma pripravljeni ukrepi proti Izraelu – od prepovedi izvoza, tranzita in uvoza vojaškega orožja in opreme do prepovedi uvoza iz izraelskih naselbin ter omejitve vstopa Benjaminu Netanjahuju in dvema najbolj skrajnima ministroma njegove vlade, Itamarju Ben-Gvirju in Bezalelu Smotriču. Vlada je to utemeljila s potrebo po obnovi »normalnega političnega dialoga« in »tihe diplomacije« ter napovedala širitev sodelovanja z Izraelom na področjih inovacij, digitalnih tehnologij, umetne inteligence, kibernetske varnosti, upravljanja voda, kmetijstva, zdravstva, znanosti in varnosti … Janša je napovedal še preklic priznanja Palestine in celo selitev slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem, ki velja po resolucijah OZN za okupirano ozemlje. In v Izraelu nad tem niso skrivali navdušenja: napovedali so odprtje prvega rezidenčnega izraelskega veleposlaništva, Janša je za njih postal »jasen in trdni prijatelj Izraela«, njegova izvolitev za predsednika vlade pa edinstvena priložnost za obnovo odnosov, ki naj bi bili zaradi politike prejšnje slovenske vlade na najnižji točki. A pozorni opazovalci te revolucije so lahko kaj hitro zaznali, da izboljšanje odnosov ni iskreno, ampak zrežirana predstava za javnost.

Obisk izraelske nerezidenčne veleposlanice Ruth Cohen-Dar pri predsedniku parlamenta Zoranu Stevanoviću so v državnem zboru prejšnji teden poskušali prikriti ali objavo dogodka odložiti na čim poznejši čas. Sprva so pojasnili, da napovedi srečanja ne morejo javno objaviti zaradi tehničnih težav. Ko je informacija o srečanju ušla v javnost, so dogodek le napovedali. Nato so sporočili, da srečanja medijski fotografi ne bodo smeli slikati, potem so si spet premislili. Le zakaj takšno omahovanje? Da je veleposlanica obiskala parlament, je sicer še nekako razumljivo, a naslednji dan je z »vljudnostnim obiskom« počastila kar notranjega ministra Francija Matoza, s katerim naj bi govorila o sodelovanju na področju notranje in kibernetske varnosti, digitalizacije, umetne inteligence, zagonskih podjetij, raziskovalnih ustanov, so kar naštevali z ministrstva za notranje zadeve.

Po obisku so z notranjega ministrstva sporočili, da sta Matoz in Ruth Cohen-Dar v pogovorih »posebno pozornost namenila policijskemu sodelovanju«. Policijo smo zato vprašali, kakšno policijsko sodelovanje obstaja med Slovenijo in Izraelom, in dobili smo odgovor, da »slovenska policija ne sodeluje z izraelsko policijo v nobenem projektu«. Nato smo notranje ministrstvo vprašali, ali se je Matoz z izraelsko predstavnico srečal na štiri oči ali pa je bil na sestanku navzoč še državni sekretar Denis Zobari. In dobili smo pritrdilen odgovor, da se je Matoz z veleposlanico dobil na samem, ali kot so pojasnili: »Uvodoma je veleposlanico sprejel minister Franci Matoz, zaradi drugih službenih obveznosti.« Veleposlaničin obisk pri notranjem ministru je že sam po sebi nenavaden, še bolj nenavadno pa je, da se je z dolgoletnim Janševim odvetnikom, zdaj članom vlade, ki mu premier najbolj zaupa, srečala na štiri oči.

"Z vidika Izraela je bila afera Črna kocka investicija za naprej, Slovenija pa s tem plačuje Janševe dolgove za nazaj."

A zadeve imajo resnejše ozadje. V ponedeljek, 13. julija, se bodo v Bruslju sestali zunanji ministri držav članic Evropske unije. Evropska komisija naj bi jim predstavila možne nove ukrepe proti Izraelu. Povod zanje je zadnje obdobje izraelskega utrjevanja nadzora nad palestinskimi ozemlji, ki ni več samo vojaška okupacija, temveč vse bolj pospešena aneksija. Izrael objavlja razpise za gradnjo novih naselbin, gradi ločene cestne povezave, omogoča registracijo zemljišč in odpira poti za kupovanje palestinske zemlje v korist izraelskih naseljencev. Pravkar je bil objavljen tudi razpis za gradnjo približno 3400 stanovanj na palestinskem ozemlju. Tiskovne agencije so že maja poročale, da so izraelski buldožerji v mestu Al Ejzarija porušili okoli 50 palestinskih trgovin zaradi gradnje nove ceste, ki naj bi Palestincem dejansko omejila dostop do dela Zahodnega brega.

Ti premiki so pomembni, ker spreminjajo naravo izraelske prisotnosti na okupiranih ozemljih. Izrael Vzhodni Jeruzalem, Gazo in Zahodni breg zaseda od leta 1967, ko je ta ozemlja osvojil v šestdnevni vojni. Od tedaj je Varnostni svet OZN v vrsti resolucij poudarjal nedopustnost pridobivanja ozemlja z vojno in zahteval umik z zasedenih ozemelj.

Jeruzalem ima pri tem poseben status: OZN ga je že leta 1947 predvidela kot mednarodno območje, poznejše resolucije Varnostnega sveta pa izraelskih ukrepov za priključitev Vzhodnega Jeruzalema niso priznale in so jih označile za nične. Toda eno je začasna vojaška okupacija, nekaj drugega pa je ustvarjanje nepovratnega stanja na terenu. In prav to se zdaj dogaja.

Meddržavno sodišče je julija 2024 v svetovalnem mnenju ugotovilo, da izraelska prisotnost na palestinskih ozemljih zaradi naselbin, razlastitev, posegov v demografsko sestavo ozemlja in kršitev palestinske pravice do samoodločbe ni več zgolj okupacija, temveč nezakonita prisotnost. Ključna je pri tem četrta ženevska konvencija, ki okupacijski sili prepoveduje, da bi del lastnega civilnega prebivalstva preseljevala na okupirano ozemlje. Prav zato je širitev izraelskih naselbin tudi poseg v temeljna pravila mednarodnega prava. Vse to pa pomeni tudi vse večji pritisk na članice EU. Ker se je Izrael doslej požvižgal na vsa opozorila EU, nameravajo evropske države ukrepe zaostriti.

Po poročanju medijev je na mizi več mogočih ukrepov: od omejevanja uvoza blaga iz izraelskih naselbin na okupiranih palestinskih ozemljih in dodatnih sankcij proti nezakonitim izraelskim naseljencem do delne suspenzije trgovinskega oziroma pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom ter omejitev sodelovanja v raziskovalnih projektih. V takšnih primerih se je Izrael v preteklosti pogosto lahko zanesel na Madžarsko. Budimpešta je v EU dolga leta delovala kot nekakšen neformalni zaveznik v izraelsko korist: kadar je EU poskušala sprejeti ostrejše ukrepe proti Izraelu, je Madžarska z vetom preprečila soglasje. Tako je kot edina država članica blokirala uvrstitev skrajno desnih izraelskih ministrov Bezalela Smotriča in Itamarja Ben-Gvirja na evropski sankcijski seznam, blokirala pa je tudi sankcije proti nasilnim izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu – ukrepe, ki so jih podpirale vse preostale članice.

In po novem bi lahko takšno vlogo igrala Slovenija. Zunanje ministrstvo smo vprašali, kakšno stališče bo Slovenija v ponedeljek zastopala na srečanju zunanjih ministrov EU, ko bodo razpravljali o ukrepih zoper Izrael. Odgovorili so nam: »Glede vprašanja morebitnih ukrepov EU v odnosu do Izraela izpostavljamo pomen preudarnega pristopa in enotnosti EU. Slovenija poudarja, da je Izrael pomemben partner EU v regiji in da je vsa odprta vprašanja potrebno reševati z dialogom in konstruktivnim sodelovanjem.« Ključna beseda v tem odgovoru je »enotnost«.

Novi, izrazito prijateljski odnosi z Izraelom so po Kučanovi oceni politična kulisa za razprodajo slovenske suverenosti in ne premišljena zunanja politika države.

EU lahko namreč nekatere ukrepe proti Izraelu sprejme kot del skupne trgovinske politike; v tem primeru države članice odločajo s kvalificirano večino. Če pa so ukrepi opredeljeni kot sankcije oziroma kot del skupne zunanje in varnostne politike, je praviloma potrebna soglasna podpora vseh držav članic. V praksi to pomeni, da se Slovenija postavlja bližje državam, ki ostrejši evropski odnos do Izraela pogojujejo s soglasjem vseh članic – in ga s tem lahko tudi blokirajo.

Novi, izrazito prijateljski odnosi z Izraelom, ki jih danes gradi slovenska desnica, so po Kučanovi oceni politična kulisa za razprodajo slovenske suverenosti in ne premišljena zunanja politika države. »Zadeve so precej enostavne,« pravi. »Evropska unija vse bolj zaostruje odnos do Izraela. V EU je začela prevladovati ocena, da se v Gazi vendarle dogaja nekaj nedopustnega. Države še ne priznavajo genocida, a ugotavljajo, da gre za najhujše zločine. Tudi tradicionalne izraelske zaveznice, kot sta Francija in Nemčija, spreminjajo stališče. Izrael pa je znotraj EU izgubil svojega trojanskega konja, Madžarsko. Zato je zdaj našel Janšo kot novo oporno točko, nekoga, ki ga lahko ščiti pred obsodbami in sankcijami EU. Z vidika Izraela je bila afera Črna kocka investicija za naprej, Slovenija pa s tem plačuje Janševe dolgove za nazaj.« Janši bo morda uspelo zaustaviti kak ukrep zoper Izrael, a Slovenija bo v EU s tem odrinjena na stranski tir. Mednarodna politika, ki jo je začel izvajati Janez Janša, ni zunanja politika, ampak bolj individualna politika, zaradi katere Slovenija ne bo močnejša in vplivnejša, ampak se z njo postavlja na rob mednarodne javnosti.