Intervju / »Kaj odgovoriti človeku, ki zanika enakost in svobodo?«

Christoph Menke je eden najvplivnejših sodobnih nemških filozofov in osrednja osebnost iz tako imenovane tretje generacije frankfurtske šole, ki je zaslovela s svojo kritično teorijo. To je miselna tradicija, ki je bila v najrazličnejših izvedenkah – v Sloveniji tudi z lacanovsko vejo in Slavojem Žižkom – pogosto podstat številnih levih politik in gibanj. Menke je sicer profesor praktične filozofije na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, konkretno se je doslej ukvarjal z različnimi področji, od umetnosti do pravic, zaslovel pa je v zadnjem času s teorijo osvoboditve. V Slovenijo je prišel na povabilo Goethejevega inštituta in oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Gospod Menke, če vas predstavim kot uradnega predstavnika frankfurtske šole, ki je v Nemčiji nastala zaradi analize fašizma, bi bilo to pravilno?

Drži, frankfurtska šola se je res uveljavila zaradi analize fašizma. Njeni ustanovitelji so sicer že prej, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, začeli raziskovati kapitalizem, a je v ospredje vse bolj prihajala grožnja naraščajočega avtoritarizma, torej kapitalizma, ki je začel opuščati liberalno fasado. Ko je recimo eden prvih predstavnikov frankfurtske šole Walter Benjamin pisal o izvoru nemške tragedije, ni imel v mislih zgolj baročnega gledališča, temveč tudi politično tragedijo, ki se je dogajala pred njegovimi očmi. Zato drži, tisto, kar imenujemo frankfurtska šola, kar so bile sprva teorije subjekta z vidika psihoanalize, ekonomske teorije z vidika marksizma, kritične teorije države, je dobilo zagon šele zaradi fašizma. A uradni predstavnik frankfurtske šole, čeprav globoko spoštujem to tradicijo, seveda nisem.