Osnove

N'toko

20. 6. 2025  |  Mladina 25  |  Žive meje

»Lastniki kapitala ne ustvarjajo nobene vrednosti.«Poskusite izreči ta stavek v kateremkoli slovenskem okolju, pa vas bodo gledali, kot da ste padli z lune. Zveneli boste kot zanikovalci holokavsta ali flat-eartherji, odtujeni od realnega sveta. V Sloveniji smo se skozi desetletja tako globinsko prepojili s kapitalistično propagando, tolikokrat smo slišali Pečečnikove zgodbe o pogumu podjetnikov in pipistrelovske grožnje z begom kapitala, da smo povsem izgubili sposobnost razumevanja ekonomskih osnov. Obveljalo je prepričanje, da lastniki »iz nič« ustvarjajo delovna mesta in blaginjo. Nobenega dvoma torej ni o tem, da vsi dobički pripadajo njim, ki so vložili »svoj denar«, ki so torej »tvegali«, da bi nam ubogim nevednežem prinesli službe. Podelili smo jim celo svetniški naziv »delodajalci«, spletni marketing pa jim pravi »ustvarjalci« (creators ali makers). Nič čudnega, da pri iskanju novih proračunskih virov redko slišimo predloge za višjo obdavčitev kapitala in se namesto tega ves čas pogovarjamo o razbremenitvah in spodbudah za premožne. Ti presežki so vendarle njihov lasten dosežek.

Sprejmimo za začetek premiso, da je nekdo odprl podjetje s »svojim denarjem«. Lahko bi rekli, da brez tega dejanja ne bi bilo služb za njegove zaposlene, saj oni sami ne bi mogli zbrati na kup dovolj kapitala, da bi nabavili stroje in infrastrukturo. S tega gledišča bi lahko celo zatrdili, da so te stavbe in stroji res lastnina kapitalista, ki je z njihovo nabavo »tvegal« – če bi ostali v mirovanju, bi svoj vložek izgubil. Toda z urami dela, močjo svojih teles, znanjem in kreativnostjo, ki jih v proizvodni proces vnesejo delavci, začnejo nastajati produkti, ki imajo vrednost. In ko se z njihovim delom vrednost nekaj časa kopiči, si je lastnik povrnil stroške. Ker pa se proizvodnja v tej točki seveda ne ustavi, se vrednost kopiči dalje – po nekaj letih so delavci več kot tisočkrat odplačali prvoten lastnikov vložek, toda presežki še naprej ostajajo v njegovi osebni lasti in se štejejo kot njegov individualni dobiček. Ti presežki torej niso nič drugega kot vrednost, ki so jo ustvarili delavci, z njo pa upravlja izključno lastnik.

Kaj lastnik potem naredi s to nakopičeno vrednostjo? Če je pravi kapitalist, bo seveda moral, potem ko si bi privoščil kak apartma na obali, svoj kapital spraviti v pogon in ga še povečati. Ponovno mora »tvegati« in se spustiti v sfero proizvodnje – morda bo zdaj razširil dejavnost in odprl novo tovarno, kupil nove stroje ter zaposlil še več rok, ki bodo zanj dodajale vrednost. In znova mu bodo opazovalci čestitali in se mu zahvaljevali, ker je vložil »svoj denar«, da nam je »podaril službe«. A jasno je, da je ta kapital njegov zgolj v pravnem smislu, dejansko pa so ga ustvarili delavci prejšnjega obrata. Njim se je treba zahvaliti za nove investicije. Ko torej pogledamo na proces kapitalistične proizvodnje s ptičje perspektive, se nam pokaže v povsem drugačni luči: investicije, ki jih razumemo kot darilo posameznih bogatašev, so vedno le pretvorba vrednosti, ki je bila prej odtujena delavcem.

Izrazimo to stanje z Marxovo terminologijo: vsaka stavba, vsak stroj, vsak računalnik in vsak viličar v lasti našega podjetnika je le kompozit »mrtvega dela«, ki je bilo v njih vloženo v preteklosti, in z dodajanjem novega živega dela ustvarja novo vrednost. V vsakem proizvodu je tisoče ur, ki ga je vložila armada delavcev, vzdrževalcev javne infrastrukture, inženirjev, njihovih učiteljev, zdravnikov, staršev … Kapitalist v tej enačbi zares ne počne nič drugega, kot da kopiči to vrednost in jo premetava iz ene sfere produkcije v drugo, kjerkoli bo pač zabeležil več dobičkov. Razlog, da delavci ne morejo sami zaganjati novih obratov, ni v »pomanjkanju podjetniške vizije«, ampak izključno v tem, da ne morejo razpolagati s presežki, ki so jih ustvarili.

Ideje o prispevku lastnikov pa so še toliko bolj deplasirane, ko pogledamo na njihov lokalni vidik. Dobro namreč vemo, da so premnogi slovenski podjetniški veljaki prišli do svojega kapitala skozi privatizacijo družbene lastnine – torej s prisvajanjem dobro stoječih javnih podjetij, ki so jih nato uničili in razprodali po delih. S prisvojenim kapitalom pa niso naredili niti tega, kar bi lahko pričakovali od sposobnih kapitalistov – niso zagnali nove proizvodnje, niso vlagali v razvoj originalnih produktov ali tehnologije, niso gradili gospodarske infrastrukture, pač pa so kapital parkirali v davčnih oazah in nepremičninah. Potem ko so delavcem na enem koncu pobrali ustvarjeno vrednost, jim na drugem koncu z najemninami pobirajo še polovico plač. To je sicer značilno ravnanje vseh kapitalistov v obdobjih, ko proizvodnja ne prinaša visokih donosov – zatečejo se k špekulacijam in rentništvu, edine službe, ki nastajajo v takšnih okoliščinah, pa so slabo plačane zaposlitve v storitvenem sektorju.

A če smo že primorani trpeti to noro ureditev, bi vsaj lahko zahtevali, da lastniki vračajo večji delež nazaj v skupno dobro – v javne institucije, od katerih imamo nekaj tudi delavci. Namesto tega pa se pogovarjamo, kot da bi bila višja obdavčitev premoženja teh ljudi nekakšna nezaslišana krivica in udarec razvoju! Še več, ti »geniji« so deležni vse večjih državnih spodbud, da lahko še bolj učinkovito kopičijo naše presežno delo – letos je zgolj Ministrstvo za gospodarstvo poleg vseh ostalih subvencij in ugodnosti namenilo podjetjem 675 milijonov evrov sredstev za razvoj. Imejmo to v mislih naslednjič, ko nas bodo naši »ustvarjalci« proglašali za parazite in tarnali, da so plače, penzije ali socialke previsoke. Oni potrebujejo nas, ne mi njih.