Oboroževanje?

dr. Bogomir Kovač

11. 7. 2025  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Politična referendumska zmešnjava in ekonomska giljotina militarizacije države sta državo sredi leta 2025 pripeljali do roba vzdržnosti. Politični amaterji z leve in bleferji z desne so ob kompleksnejših družbenih problemih znova prikazali osupljivo igro pritlehne zvijačnosti na račun verodostojnosti države. Na znamenito zasedanje Nata v Haag je slovenski politični vrh odpotoval z zgrešeno strategijo, izsiljeno domačo resolucijo brez teže in s sklepom o pristanku na nove finančne obveznosti države v tej vojaški zvezi. Podpisani sklepi z vrha Nata so doma zanetili politični požar. Golobova koalicija se je vedno bolj pogrezala v močvirje interpretacij in na koncu smo pristali v popolnem referendumskem kaosu o obrambnih izdatkih in celo hamletovski dilemi našega obstoja v Natu. Janševi so v tej kloaki hoteli rušiti vlado na račun načelnosti do Nata. Golob pa je v hazarderskem hitropoteznem šahu poskušal žrtvovati figuro za rešitev lastnega političnega zapleta. Nenadoma so vsi na napačnih položajih politične šahovnice in se pravdajo za oslovo senco. Toda ves teater političnih oslov ima logično interesno podstat.

Začnimo s preprostim političnim uvidom zgrešene politične strategije Slovenije v Haagu. Oditi v Haag z domačo resolucijo, ki govori o drugih številkah in zavezah obrambnih izdatkov, je seveda nesmiselno. Priti iz Haaga s podpisom nove mednarodne zaveze in doma razlagati, da velja, kar smo sprejeli v naši resoluciji, pa je politična neumnost. Če bi vladna koalicija namesto resolucije sprejela sklep o posvetovalnem referendumu glede obrambnih izdatkov, bi se Golob v Haagu lahko skliceval na omejeno legitimnost svojega podpisa. Tako pa se je vse skupaj obrnilo v referendumski fiasko. Potrditev posvetovalnega referenduma glede obrambnih izdatkov se je na izredni seji DZ prelevil v svojevrstno protivladno koalicijo. Golob je s svojo stranko ostal sam in sledil je sloviti protiudarec o dodatnem referendumu o članstvu v Natu. Ta popolna pravna improvizacija je kakopak dodatna politična polomija. In do sem smo v tej komediji zmešnjav prispeli.

Nato je bolj politična kot vojaška zveza. Pristopna pogodba je skromna in ohlapna, izstopnih pogojev sploh ni. Slavni 5. člen o kolektivni obrambi pri napadu zunanjega sovražnika so doslej edine izkoristile ZDA (2001), ni pa je mogel uporabiti Ciper ob napadu Turčije (1974). Poduk je očiten. Znotraj Nata male članice niso varne, če jih napadejo velike. Zato o načelnosti v okviru Nata ni treba izgubljati besed. Tudi njegova kolektivna varnost je očitno selektivne narave, tveganja si vsi delijo, čeprav jih povzročajo zgolj nekateri (ZDA). Zato (ne)spoštovanje zavez v druščini nespoštljivih ni greh, govoriti o sramoti med ljudmi brez sramu pa naivna zabloda. Torej je znotraj teh pravil in običajev najboljša strategija »prostega jezdeca«. Ste član kluba, članarino pa plačujete po svojih zmožnostih, poskušate si prisvojiti nekaj abstraktne varnosti na račun realnih tveganj, ki jih članstvo prinaša. Prisvajate si koristi, socializirate stroške, kot bi dejali v teoriji javne izbire. V Orwellovi živalski farmi bolje preživijo tisti, ki razumejo te prašičje manire.

Vojaške strategije majhnih držav se razlikujejo od velikih in mi smo v Natu po vseh merilih Liliputa. Mini države imajo omejene vire in vojaške sposobnosti, zato se dejansko ne morejo obraniti pred večjimi in močnejšimi sovražniki. Vse drugo je običajno nacionalna mitologija in iluzija, da moramo biti sposobni obrambe lastne suverenosti. Zato tudi manjše države silijo v vojaške zveze z velikimi, igrajo vlogo malih vazalov ali pa z diplomatsko spretnostjo negujejo miroljubno nevtralnost in dobrososedske odnose. Če bi izstopili iz Nata, kar za zdaj ni politično realno, je nesmiselno vprašanje, ali je takšna alternativa večja varnostna grožnja in dražja. Slovenijo lahko dejansko ogrožajo zgolj veliko večje in močnejše sosednje države, če bi EU razpadla in bi potonili v politični kaos. Takrat bi plačali realno ceno našega političnega miniranja druge Jugoslavije, kajti učinkovite obrambe male države dejansko ne morejo zagotoviti. Zato je smiselno ohraniti skromno nacionalno vojsko z gverilsko strategijo, večnamensko uporabo vojaške formacije in spretno diplomacijo. Zadostoval bi že odstotek BDP s prilagojeno strategijo obrambe države.

Znebiti se moramo tudi zablode, da je članstvo v Natu porok za ekonomsko stabilnost in rast. Te neumnosti so zagovorniki vstopa govorili že leta 2003, pa so jih ekonomski cikli in politične krize povsem obšli. Nesporno bodo višji izdatki povečali zadolženost države in zmanjšali izdatke na področju razvoja in sociale. Izdatki za obrambo ne vplivajo na rast BDP, dejansko jo zmanjšujejo. Torej nam članstvo v Natu ekonomsko bolj škodi kot koristi, za EU pa velja ravno nasprotno. Višji obrambni izdatki na dolgi rok negativne učinke samo še stopnjujejo. Ekonomsko je torej oboroževanje pot do vojne in ne miru. To pa je najdražja možna alternativa.

Znotraj Nata je Islandija lahko dober primer iskanja drugačnih pristopov. Ustanovna članica Nata nima lastne vojske, trži zgolj vojaško lokacijo. Bila je tudi edina mala država, ki se je v finančni krizi s političnim referendumom uprla mednarodnemu kapitalu in zmagala. Dokaz, da so majhne države lahko tudi velike, če to politično zmorejo. Slovenije žal ni med njimi.