Petrolova igra

dr. Bogomir Kovač

4. 7. 2025  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Nenavadna politična in poslovna bitka med Golobovo vlado in upravo Petrola se je v začetku julija končala s spravnim sestankom obeh predsednikov. Po nekaj tednih obojestranskih političnih neumnosti in korporativnih neslanosti je bil to edini možni in na koncu tudi pričakovan epilog zgodbe z dolgo brado. Na odprti sceni smo od sredine junija 2025, tradicionalnega meseca večnega odpiranja Pandorine skrinjice regulacije cen naftnih derivatov, opazovali nov poskus vladnega spreminjanja tržnih pogojev in burnega poslovnega odziva Petrola. Vlada je s staro argumentacijo skrbi za stabilnost cen razširila regulacijo tudi na bencinske servise na avtocestah, Petrol pa je prešel v protinapad z abotnimi marketinškimi in tržnimi potezami. Očitno je drezanje v cenovni osir in pogoje poslovanja skupno ogledalo dolgoletnih nesposobnosti slovenskih vlad glede politike regulacije cen in večnih zadreg korporativnega upravljanja slovenskih družb. Dejansko že trideset let okoli Petrola poteka politična bitka merjenja moči različnih vplivnih skupin. Tudi tokrat je spopad že del domače predvolilne bitke in splošne kulture trumpističnih izigravanj normalnega stanja.

Poslovni položaj Petrola je že vsa leta odvisen od nesporne monopolistične tržne vloge domačega ponudnika, čeprav je na ključnem področju tržnih cen vseskozi odvisen od odločilne državne regulacije. Ta shizofreni položaj je pomemben gradnik stabilizacije cen, hkrati pa je obdavčitev naftnih derivatov zajeten vir proračunskih prihodkov. Poslovanje družbe je torej torišče makroekonomskega položaja države in nasprotno. Petrol se je po osamosvojitvi države učinkovito transformiral, poslovno in politično. Konec devetdesetih je novo vodstvo družbe s strateškim projektom Petrol 2000 začelo poslovni zasuk iz naftne trgovske družbe v energetsko, s širitvijo trgovinske dejavnosti ter internacionalizacijo poslovanja. Projektna prenova procesov, sistem poslovne odličnosti, sedem razvojnih področij in 350 sodelujočih menedžerjev so postavili Petrol med moderne, po prihodkih vodilne slovenske korporacije. Vse drugo je poslovna zgodovina, zapisana kot vrhunski primer slovenskega menedžmenta sprememb (Management, 2002).

Toda reči so se kmalu postavile na glavo. Petrol se je vse bolj zapletal v politične igrice, Janšev juriš v prvi vladi ga sicer ni pokopal, Bavčarju je tudi spodletelo, toda menjave uprav so postajale vse bolj pogoste in problematične. Vlada je izgubila prevladujoč lastniški nadzor, ohranila pa cenovno regulacijo. Toda nobena občasna deregulacija ni prinesla večje zlorabe tržne moči (visokih cen) in nobena regulacijska inertnost ni pomembno izboljšala stabilnosti države. To pomeni, da je zaradi monopolistične strukture trga regulacija smiselna, da pa ni pametno pogosto spreminjati pogojev in parametrov regulacije. Oboje lahko povzroča poslovno negotovost podjetij in ogrozi javni interes države. Če te dileme ne znamo rešiti, »pustimo stat«, kot pravijo Primorci.

Kaj za vraga je bilo treba vladi spreminjati model regulacije na bencinskih servisih na avtocestah, če je dosedanji pristop deloval in je diferenciacija cen tod tudi smiselna zaradi nižje elastičnosti, boljše ponudbe, tranzitnih tujcev … In zakaj Petrolov protest, če ve že desetletja, da je regulacija cen naftnih derivatov slovenski politični kanon, tudi upravičen zaradi duopola in tržne koncentracije Petrola in MOL. Prav tako vemo, da je z regulacijo cen sicer mogoče zajeziti inflacijo, toda zgolj v pogojih izrazitih šokov, ki pa jih zdaj ni. In še, da regulacija cen in marž ne sme omejiti poslovnih interesov trgovcev, kar očitno buri zle duhove. Po Janševi deregulaciji dejavnosti (2020–2022) so Golobovi po letu 2022 nenehno intervenirali, s cenami, maržami, obdobji prilagajanj, vedno novimi »zelenimi dodatki« (CO2, URE, OVE …). Struktura cen naftnih derivatov je postala baročna molzna krava, zamejitev marž pa evropski unikum. Ko podjetje toži državo zaradi oškodovanja, reči postanejo alarmantne. Avtoriteta države ne sme biti nespametna, odzivi korporacij pa ne zlorabljeni. In tu je Petrol šel preko roba sprejemljivega.

Suzan Strange je pred domala tridesetimi leti opozorila na merjenje moči korporacij in države. To imamo zdaj v slovenskem Liliputu. Kako si korporativna druščina Petrola, nadzorni svet in uprava zamišljajo svojo poslovno bitko z državo z zapiranjem črpalk, generalno zaporo bencinskih servisov, smešnim obveščanjem javnosti glede davščin, vedo zgolj sami. Česa podobnega in manj spodobnega v slovenski korporativni praksi ne poznamo. Državni tretjinski lastniki bi morali sklicati izredno skupščino – zaradi javnosti in sankcioniranja takšne politike. Seveda pa bo morala vlada pri tem pospraviti tudi pred lastnim pragom. Bedasti in prazni nastopi ministrov so te dni pravo nasprotje pogumni in jasni drži županje iz Kostela. Tam na periferiji države ni več ničesar, ne državne pošte in njene banke ne trgovin in bencinskih servisov, ostajajo samo še usihajoče šole, cerkev in gasilci. Beda regionalne politike.

Torej bi morala država najprej poskrbeti za svojo poštno mrežo, z naftnimi trgovci pa skleniti zavezujočo dolgoročno pogodbo. Njihov dostop do trga je povezan z odgovorno pokritostjo države, ni regulacijske politike cen brez razvojnega okvira države, občin in podjetij. Smithova »nevidna roka« sicer vidnih glav tako ne bo več enigma.