Mesto grozljivega spomina

dr. Bogomir Kovač

18. 7. 2025  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Enajstega julija 2025 so se v Potočarih pri Srebrenici znova gnetli visoki politiki v zakulisju nemih grobov. Vsakoletni spomin na množično in načrtno pobijanje moškega prebivalstva, na posilstva žensk in kraje otrok se letos prepleta tudi z obletnico slovitega Daytonskega mirovnega sporazuma. Genocid v Srebrenici je bridko ogledalo vojnih grozot ob razpadu Jugoslavije, Potočari pa postajajo prostor vsakoletne hipokrizije političnih elit. Pred tridesetimi leti se je tod zgodil nepredstavljiv največji zločin po II. svetovni vojni. Danes o tem vemo domala vse, o obsojenih političnih in vojaških zločincih, mednarodnem priznanju genocida, nemoči in nesposobnosti Združenih narodov, EU, Nata ... Svetovna ureditev, pravni red in politična odgovornost so se sesuli tukaj, leta 1995 in ne morda 2025 zaradi grozot v Ukrajini in genocida v Gazi. Daytonski sporazum je sicer prinesel vsiljeni mir, a hkrati povsem disfunkcionalne institucionalne rešitve. Zato Bosna in Hercegovina (BiH) po tridesetih letih znova postaja nevarno torišče geostrateških interesov, grozečega razpada države, morda nove vojne. Bo Srebrenica še enkrat postala varljiva ura izgubljenega spomina?

Srebrenica je ogledalo tridesetletnega reševanja miru v BiH po mučnem razpadu Jugoslavije. To nekdaj simpatično mesto je leta 1991 štelo 37.000 prebivalcev, tri četrtine Bošnjakov, dobro petino Srbov. Danes ima mesto zgolj 5000 prebivalcev, demografska struktura Bošnjakov in Srbov je skoraj izenačena. Toda delovnih mest je malo, razvojnih projektov ni, kapitala tudi ne, mesto nima lastne pekarne, mesnice, kioska … To je podoba institucionalne zapuščenosti, politične zanemarjenosti, ekonomske in socialne bede. V socialističnih časih je bilo tod zaposlenih 11.000 ljudi, danes nekaj nad 500. Spominski center Srebrenica-Potočari je zgolj pomnik mučnega boja za resnico o genocidu, ki so ga v balkanskih vojnah evfemistično imenovali »etnično čiščenje«. Srebrenica je danes mesto grozljivega spomina na več kot 8000 žrtev pokola, na sloviti »marš smrti«, na večno iskanje posmrtnih ostankov in njihov vsakoletni pokop 11. julija, ko na mednarodni dan spomina slavimo geslo »nikoli več«. Pozaba in ignoranca zločinov je kot druga politična smrt. Tretja, veliko bolj prikrita in učinkovita pa je ekonomska. Srebrenica desetletja ekonomsko, socialno in demografsko hira. »Ekonomsko čiščenje« je lahko usodnejše od etničnega.

Bošnjaki so tod in v Republiki Srbski (RS) še vedno drugorazredni državljani, njihove formalne pravice so pogost del ekonomske obstrukcije in političnega poniževanja. Srbske oblasti uradno negirajo genocid, kar je zgolj simbolni znak ekonomskega, kulturnega in tudi verskega omejevanja svobode ljudi. Srebrenica bi lahko postala pomemben primer sobivanja, če bi poleg vsakoletnih političnih floskul prebivalci dobili ekonomske pogoje za boljše življenje. Odnos do genocida je postal v BiH nekakšen lakmus presoje odgovornosti mednarodne skupnosti in notranje moči države. Toda Inzkov zakon proti zanikanju genocida (2021) je šele po štirih letih prinesel prvo sodno odločitev. V ločenih izobraževalnih sistemih in kurikulumih se srbski učenci v RS še vedno učijo o R. Mladiću in R. Karadžiću kot vojnih herojih in ne haaških zločincih ... In ne pozabimo, vlada Nizozemske se je Bošnjakom opravičila šele leta 2022, ZN pa so si oprali vest leta 2024 s sprejetjem resolucije o svetovnem dnevu spomina na srebreniški genocid. EU z Natom sicer ostaja vneta zagovornica integritete in suverenosti BiH, čeprav ne ve, kako ju ohraniti. Gordijski vozel tiči v zgrešeni daytonski ureditvi države.

Od Srebrenice do Daytona je leta 1995 minilo nekaj mesecev. Daytonski mirovni sporazum je sicer prinesel mir in relativno politično stabilnost, hkrati pa popolno disfunkcionalno ureditev države na gnilih političnih kompromisih. Tretjina Srbov je dobila teritorialno polovico države, »etnično očiščenje« je postalo temelj delitve na RS in Federacijo Bošnjakov in Hrvatov. Daytonska ustava BiH postavlja v ospredje etnično strukturo Bošnjakov, Srbov in Hrvatov in ne individualnih državljanskih pravic, politični subjekti (manjšine …) zunaj nacionalnega diskurza ne obstajajo. Ustava dejansko ustvarja divji politični labirint diskriminacije in strankokracije na etničnih temeljih. Nacionalistični diskurz strukturiranja države in delitve politične moči je osrednji vzrok politične krize, groženj RS glede odcepitve, Dodikovega ignoriranja sodišč, večnih sporov glede odločitev visokega predstavnika mednarodne skupnosti … Daytonski sporazum je gnil diplomatski kompromis, ustava BiH kot njegova nadgradnja pa onemogoča demokratično upravljanje in učinkovito vodenje države. Iz daytonskega močvirja etno-federalizma lahko BiH izide zgolj s spremembo ustave, reformo političnega in ekonomskega sistema. To je pogoj za ekonomski razvoj države, oslovski most vstopa v EU.

Večnacionalna družba lahko živi v skupni državi, če njeno lepilo niso etnični principi, temveč državljanske pravice in svoboščine. Šele potem sta mogoča tržna decentralizacija in fiskalni federalizem države. Tu ni velikih neznank. Skrivnost razodetja tiči v pristopnih pogajanjih za vstop v EU. Seveda, če bo evropska komisija v Bruslju dojela poseben položaj BiH in če bo njena evropeizacija hitrejša od balkanizacije EU. Brez teh »če« pa je tudi bosanska čebula zgolj bula.