Plošča / Lorde: Virgin

2025, Universal / Republic

Gregor Kocijančič
MLADINA, št. 28, 11. 7. 2025

+ + +

Virgin je pevkino najiskrenejše in produkcijsko najdrznejše delo doslej, a žal zveni precej enolično.

Virgin je pevkino najiskrenejše in produkcijsko najdrznejše delo doslej, a žal zveni precej enolično.
© arhiv založbe

Ko sta Charli XCX in Lorde lani zakopali bojno sekiro in združili moči za remiks komada Girl, So Confusing, enega od največjih hitov brat poletja, je bilo nemudoma jasno, kako goreče feni glasbenice Lorde hrepenijo po njenem novem albumu. Oziroma še bolj po tem, da se novozelandska superzvezdnica na njem vrne k zvoku svoje prelomne plošče Melodrama, od katerega se je pred štirimi leti s folkovsko (in zelo medlo sprejeto) ploščo Solar Power odločno oddaljila. Njihove želje so bile uslišane – no, vsaj deloma.

Lorde je zakorakala nazaj na polje melodramatičnega electropopa in grandiozne indietronice, ki ji je vsekakor bolj domača kot folkovske jeremijade. A to še zdaleč ne pomeni, da je Virgin le reciklaža starih dosežkov. Z eno nogo je resda zasidrana v baladno synthovsko melanholijo, ki je zaznamovala njen magnum opus, a s ploščo Virgin suvereno začenja novo poglavje. Ključni premik se zgodi na vsebinski ravni, saj se Lorde, ki je svojo zadržanost doslej pogosto ubesedovala z dvoumnimi, težko razvozljivimi prispodobami, tokrat popolnoma razgali – na to namiguje tudi naslovnica plošče, rentgenska slika pevkine medenice. Album deluje kot njeno najiskrenejše, najintimnejše in najranljivejše delo doslej – pravi, da ga je napisala s svojo krvjo.

A pravzaprav je daleč najprepričljivejša razsežnost nove plošče njena instrumentalna plat. Produkcija je bolj pretanjena in minimalistična, sočasno pa veliko drznejša, bolj nekonvencionalna in kaotična kot na Melodrami, ki je tukaj vsekakor najoprijemljivejša primerjalna referenca. Za glavnega producenta je angažirala izjemnega Jim-E Stacka, ki je v zadnjih letih prepričal s sodelovanji z manj znanimi izvajalci, kot so denimo Deb Never, Empress Of in Ant Clemons, letos spomladi pa se je s koproducentstvom novega albuma Bona Iverja dokazal tudi kot visokokategornik. Podlage sicer nikoli ne prevzamejo taktirke, a tako je predvsem zato, ker je producent dobro razumel svojo nalogo: pogosto črpa iz raznovrstnih klubskih tradicij, vendar jih vplete v tako zamolkli in subtilni maniri, da nikoli ne povozijo protagonistke.

Kontrast med njenimi sladkobnimi, evforičnimi napevi in surovimi, rahlo razglašenimi in krepko distorziranimi synthi, ki so producentov zaščitni znak, je glavni razlog, da album zveni tako sveže, na trenutke celo edinstveno. Tandem je odkril zares učinkovit recept, težava pa je v tem, da se ga na celotnem izdelku zares trmasto oklepa, zato začne zadeva hitro zveneti repetitivno in enolično, kar gre v takšne skrajnosti, da je treba med poslušanjem plošče večkrat preveriti, ali se nemara ne vrti ponovno isti komad.

Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

V središču

Posmeh boju proti korupciji

Profesorji in raziskovalci kazenskega prava so tako imenovani zakon o Skoku poimenovali s pravimi besedami – gre za očiten politični napad na neodvisnost tožilstva in pravosodja

V središču

Govorjenje na pamet

Se nam res zdi smiselno, da porabljamo ogromne količine vode za namakanje krme za živino? Je sploh upravičeno, da večino subvencij namenjamo živinoreji?

V središču

Rezanje direktorja Juga

Zakaj si vsakokratna politična garnitura jemlje pravico do obsežnih kadrovskih zamenjav v zdravstvu, ki ga financirajo zavarovanci?