Dva leva / Vlado Miheljak: Opereta o brezmesnih aferah

»Zdaj naj bi odtekale neke informacije, za katere jaz trdim, da ne obstajajo. Tako da jaz ne vem, se morate odločiti ali verjamete meni ali policiji ... Mislim, da vi absolutno tej stvari preveč časa posvečate, ker tu ni mesa.«

V toku igre ste imeli priložnost opaziti takšno podobnost med navadami višjega in nižjega sloja, da se je težko odločiti, ali fini gospodje posnemajo cestne razbojnike ali cestni razbojniki fine gospode.

»Prejšnji petek ste se po izglaso vane m refe re ndumu o zvišanju obrambnih izdatkov zavzeli za razpis referenduma o članstvu Slovenije v Natu. Kako je s tem referendumom? Zelo preprosto, naša najava referenduma o članstvu v Natu je sledila izglasovanemu referendumu o oboroževanju. Na eni strani imamo članstvo v Natu, ki ni od včeraj. To niti ni izbira te vlade, še manj moja osebna, a smo članica Nata, in če smo iskreni, moramo svoje obveze izpolnjevati … Vem pa, da glede na današnje negotove razmere v svetu trenutek za referendum o izstopu iz Nata zagotovo ni ugoden. To je popolnoma jasno.«

Ta Robert Golob je kot kralj beračev Peachum iz mračnega in umazanega sveta londonskega podzemlja v Brechtovi Operi za tri groše, ki je variacija in aktualizirana nadgradnja Gayeve Beraške opere. Pač, Peachum objokuje zlo usodo, ki dobrohotne, miroljubne in poštene ljudi naredi za slabe, zle. Češ: »Biti dober človek! Kdo pa si tega ne bi želel? Bili bi dobri, namesto tako surovi, a razmere tega ne omogočajo.« In podobno stisko opisuje Golob, ki da je po svojem habitusu mirovnik, a da časi niso taki, da bi mu mirovništvo omogočali. Ne vem, ne vem. Ne glede na to, kdo vse je metal pesek v kolesje koalicije, nas je Golob s svojimi partnerji zapeljal v brezperspektivno situacijo. Zdajšnji zapleti ob napovedih in napovedanih odpovedih dveh referendumov odvračajo vsakega kolikor toliko normalnega in moralnega človeka od politike. Vse in vsakršne politike. Politični akterji so se medsebojno nategovali, nategnili pa so volivce in volivke. Zato sta averzija in zasičenost kar najbolj normalna odziva. Pisal sem že svoj čas, da je nemška politična in politološka publicistika že trideset let nazaj uvedla pojem »politikverdrossenheit« (politične deprimiranosti), ki funkcionira kot nekakšna kanta za medijske smeti, v katero se vrže vse, s čimer se skuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanco, nezaupanje, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, splošna negativna stališča, predstavo o nečednostih politične elite itd. Gre dejansko za sindrom averzije in pasivizacije razočaranih volivcev in volivk. Najpoprej in najbolj v deželah t. i. novih demokracij. V zadnjem času vse bolj tudi v etabliranih demokracijah. Slovenija pa – kot da v zadnjih letih skuša prevzeti štafeto.