-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Za naročnike
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Žive meje Za naročnike
Stranke in gibanja evropske levice nimajo veliko priložnosti za uresničevanje svojih idej. Večino časa preživljajo na političnem obrobju, kjer se obupano borijo za preživetje in se izčrpavajo v vsakodnevnih bojih proti ekscesom neoliberalizma – vedno je treba preprečiti kak socialni rez, privatizacijo kake bolnišnice, posek kakega drevoreda … Priložnosti, da bi se iz nišnih aktivističnih krožkov spremenili v dejanske akterje zgodovine, se zares pojavijo le vsakih nekaj desetletij. Cela generacija aktivistov utegne doživeti le en prelomni trenutek, v katerem se nebesna znamenja poravnajo – ko notranja nasprotja kapitalizma odprejo vrata spremembam in so vladajoči preveč razdeljeni, da bi jih jim uspelo preprečiti. In nič ni bolj tragičnega kot spoznanje, da te je trenutek ujel nepripravljenega in da je priložnost splavala po vodi.
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Ekonomija Za naročnike
Enajstega julija 2025 so se v Potočarih pri Srebrenici znova gnetli visoki politiki v zakulisju nemih grobov. Vsakoletni spomin na množično in načrtno pobijanje moškega prebivalstva, na posilstva žensk in kraje otrok se letos prepleta tudi z obletnico slovitega Daytonskega mirovnega sporazuma. Genocid v Srebrenici je bridko ogledalo vojnih grozot ob razpadu Jugoslavije, Potočari pa postajajo prostor vsakoletne hipokrizije političnih elit. Pred tridesetimi leti se je tod zgodil nepredstavljiv največji zločin po II. svetovni vojni. Danes o tem vemo domala vse, o obsojenih političnih in vojaških zločincih, mednarodnem priznanju genocida, nemoči in nesposobnosti Združenih narodov, EU, Nata ... Svetovna ureditev, pravni red in politična odgovornost so se sesuli tukaj, leta 1995 in ne morda 2025 zaradi grozot v Ukrajini in genocida v Gazi. Daytonski sporazum je sicer prinesel vsiljeni mir, a hkrati povsem disfunkcionalne institucionalne rešitve. Zato Bosna in Hercegovina (BiH) po tridesetih letih znova postaja nevarno torišče geostrateških interesov, grozečega razpada države, morda nove vojne. Bo Srebrenica še enkrat postala varljiva ura izgubljenega spomina?
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Kolumna Za naročnike
Za Levico se je referendumska kolobocija razpletla ugodno – ostala je pri nasprotovanju oboroževanju in Natu, z delno izjemo Svobode edina ni igrala različnih vlog in morda je sprožila vsaj površno razpravo o nas in orožju. Tako si utegne pridobiti nekaj volivcev, saj bo zunanja politika najbrž ostala pomemben del tematike na volitvah čez slabo leto. Takrat bo njen tekmec tudi Miha Kordiš, ki je stranko zapustil in, zanimivo, glasoval proti referendumu.
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Pamflet Za naročnike
Pred leti se je v Ljubljani v predsednico Inštituta 8. marec obregnil možak, ki jo je grobo zadel v ramo in jo še besedno nadlegoval. Njegovo početje so v hipu prek medijev obsodili predsednica države, premier in predsednica državnega zbora kot nedopustno obliko nasilja. Pred dnevi je skupina Romov napadla sedemdesetletnega kmeta na njegovi njivi v Klečah in ga tako premikastila, da so ga morali oskrbeti na urgenci. Nataše Pirc Musar, Roberta Goloba in Urške Klakočar Zupančič to pot ni bilo slišati. So bili morda na državniških poteh? Ko se je kak dan kasneje v zvezi s fizičnim nasiljem Romov oglasil poslanec SDS Žan Mahnič s pozivom, naj se ljudje včlanijo v strelske družine, je vsa trojica oživela in obsodila poslančevo pisanje. Posebej eksplicitno državna predsednica, rekoč, da si varnosti ne zagotavljamo z orožjem, temveč z vladavino prava in z zaupanjem v državne institucije. Ima prav - če mora človek sam skrbeti za svojo varnost s pištolo za pasom, potem ne živi v pravni državi, ampak na divjem zahodu. Toda skoraj istočasno sta potekala dva mitinga v Šentjerneju in Ljubljani, kjer je več kot tisoč domačinov po vrsti fizičnih napadov posameznih Romov na krajane in po seriji njihovih kraj in tatvin, ki da jih policija sploh resno ne obravnava, protestiralo in od države zahtevalo enakost pred zakonom. Preprosto, deklarativni ideal pravne države ne deluje!
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Dva leva Za naročnike
Ta Robert Golob je kot kralj beračev Peachum iz mračnega in umazanega sveta londonskega podzemlja v Brechtovi Operi za tri groše, ki je variacija in aktualizirana nadgradnja Gayeve Beraške opere. Pač, Peachum objokuje zlo usodo, ki dobrohotne, miroljubne in poštene ljudi naredi za slabe, zle. Češ: »Biti dober človek! Kdo pa si tega ne bi želel? Bili bi dobri, namesto tako surovi, a razmere tega ne omogočajo.« In podobno stisko opisuje Golob, ki da je po svojem habitusu mirovnik, a da časi niso taki, da bi mu mirovništvo omogočali. Ne vem, ne vem. Ne glede na to, kdo vse je metal pesek v kolesje koalicije, nas je Golob s svojimi partnerji zapeljal v brezperspektivno situacijo. Zdajšnji zapleti ob napovedih in napovedanih odpovedih dveh referendumov odvračajo vsakega kolikor toliko normalnega in moralnega človeka od politike. Vse in vsakršne politike. Politični akterji so se medsebojno nategovali, nategnili pa so volivce in volivke. Zato sta averzija in zasičenost kar najbolj normalna odziva. Pisal sem že svoj čas, da je nemška politična in politološka publicistika že trideset let nazaj uvedla pojem »politikverdrossenheit« (politične deprimiranosti), ki funkcionira kot nekakšna kanta za medijske smeti, v katero se vrže vse, s čimer se skuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanco, nezaupanje, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, splošna negativna stališča, predstavo o nečednostih politične elite itd. Gre dejansko za sindrom averzije in pasivizacije razočaranih volivcev in volivk. Najpoprej in najbolj v deželah t. i. novih demokracij. V zadnjem času vse bolj tudi v etabliranih demokracijah. Slovenija pa – kot da v zadnjih letih skuša prevzeti štafeto.
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Uvodnik
Uvodnik / Ne, mi smo rekli vam!
Nazadnje je SDS – in Mahnič ni zgolj poslanec SDS, ampak sodi v krog najožjih sodelavcev predsednika stranke Janeza Janše, ki ga je postavil celo za šefa sveta za nacionalno varnost – pozivala k oboroževanju pred dvema letoma, takrat zaradi domnevnih spolnih napadov migrantov. Vzorec je vedno enak: pride do napada in nato se razglasi, da je problem razširjen – vsi Romi in vsi migranti so enaki –, desnica podžiga, SDS ima pri tem vedno ob boku Novo Slovenijo, ki tudi sama lovi medijsko pozornost. A to ni brez posledic. Nenadoma so živčni Romi, seveda so na drugi strani živčni in prestrašeni prebivalci bližnjih naselij, starejši in tisti, ki živijo sami, pa starši in otroci, pač vsi po malem nasedemo na ustvarjeno vzdušje. Sledi vedno znova nov konflikt, spodbujen z občutki ogroženosti, lahko pa tudi naključen, a kaj ko smo zdaj vsi pozorni – in novi konflikt dokazuje, kako grozna je situacija. Kaj sledi? Zdaj bomo poslušali o nevladnih organizacijah in seveda levici (levici z malo, levici z veliko, levici kot sinonimom za Gibanje Svoboda, levici kot komunistih, levici kot Kučan je kriv, levici, ki da vlada), ki so s svojim strpnim pogledom na Rome dejansko krivi, da so razmere take.
Iskanje brez piškotkov ni možno
