Pamflet / Bernard Nežmah: Stvarnost pod leporečjem

Pred leti se je v Ljubljani v predsednico Inštituta 8. marec obregnil možak, ki jo je grobo zadel v ramo in jo še besedno nadlegoval. Njegovo početje so v hipu prek medijev obsodili predsednica države, premier in predsednica državnega zbora kot nedopustno obliko nasilja. Pred dnevi je skupina Romov napadla sedemdesetletnega kmeta na njegovi njivi v Klečah in ga tako premikastila, da so ga morali oskrbeti na urgenci. Nataše Pirc Musar, Roberta Goloba in Urške Klakočar Zupančič to pot ni bilo slišati. So bili morda na državniških poteh? Ko se je kak dan kasneje v zvezi s fizičnim nasiljem Romov oglasil poslanec SDS Žan Mahnič s pozivom, naj se ljudje včlanijo v strelske družine, je vsa trojica oživela in obsodila poslančevo pisanje. Posebej eksplicitno državna predsednica, rekoč, da si varnosti ne zagotavljamo z orožjem, temveč z vladavino prava in z zaupanjem v državne institucije. Ima prav - če mora človek sam skrbeti za svojo varnost s pištolo za pasom, potem ne živi v pravni državi, ampak na divjem zahodu. Toda skoraj istočasno sta potekala dva mitinga v Šentjerneju in Ljubljani, kjer je več kot tisoč domačinov po vrsti fizičnih napadov posameznih Romov na krajane in po seriji njihovih kraj in tatvin, ki da jih policija sploh resno ne obravnava, protestiralo in od države zahtevalo enakost pred zakonom. Preprosto, deklarativni ideal pravne države ne deluje!