Dragi davkoplačevalci

N'toko

12. 9. 2025  |  Mladina 37  |  Žive meje

Davkoplačevalec je v slovenskem medijskem prostoru izjemno spoštovana figura. Lahko bi rekli, da je za pisce ekonomskih razmišljanj najvišja moralna avtoriteta, katere interesi bi morali biti v središču politike. Naj gre za vprašanje financiranja kulture, razpravo o asfaltiranju lokalnega dovoza ali polemiko o poslovnem sodelovanju z genocidnimi državami – vedno se pozivi vladi glasijo: »Davkoplačevalci so povedali, česa nočejo!« Z leti smo se prebivalci tudi sami navadili tega naziva in se z njim poistovetili. Kot je opazilo že veliko komentatorjev pred mano, je v javnem imaginariju beseda »davkoplačevalec« skoraj povsem zamenjala besedo »državljan«.

Ta menjava izrazov pa prinaša tudi drugačen pogled na družbo: politične pravice nam ne pripadajo samodejno, ker smo enakopravni pripadniki nacionalne skupnosti, ampak nam pripadajo, ker smo zanje plačali. Državljani pravzaprav nismo nič drugega kot skupina potrošnikov, ki plačuje državi naročnino za njene storitve – od šolanja pa do varnosti in zdravstva. Naše pravice so torej pravice stranke, kupca izdelkov, ki se lahko pritoži menedžerju, če ni dobil tistega, kar je želel. Slovenci smo se tako začeli pogovarjati o državnih projektih, kot se naročniki izdelkov pogovarjajo na spletnih forumih: »Jaz že ne plačujem učiteljev, da bodo mojemu otroku predavali o lgbt!« Ali: »Z mojim denarjem pa že ne boste kupovali orožja!« Seveda ni težko razumeti privlačnosti takšnega gledanja na svet – nekaj emancipatornega je v ideji, da si lahko kupimo pravico odločati o državni politiki in da nam odvedene vsote na plačilnih listah dajejo glas. Še več, v marsikaterem primeru je povsem upravičeno bentiti nad podstandardnim delovanjem javnih sistemov. Jasno pa je tudi, da logika »stranka ima vedno prav«, ki posameznika izvzema iz družbe in ustvarja fikcijo potrošniške avtonomije, ne more biti temelj kakršnekoli skupne politike. Ne moremo recimo sestavljati investicijskega načrta za celotno državo z enako mentaliteto, kot skupina nakupovalcev izbira izdelke v supermarketu – ozki individualni interesi si med sabo ves čas nasprotujejo. Kako torej določiti, kateri projekti imajo prednost, če smo izločili demokratično odločanje?

Borci za pravice davkoplačevalcev imajo seveda odgovor: odloča naj tisti, ki prispeva več! Če berete zapise naših ekonomskih komentatorjev, boste hitro ugotovili, da znotraj skupnosti davkoplačevalcev vlada hierarhija in da se imajo nekateri za vredne več od drugih. V nedavnem zapisu v Delu je komentator Tomaž Erjavec rekel bobu bob: »Samo nekaj sto tisoč ljudi dejansko financira celotno državo.« To so seveda tisti, ki prejemajo najvišje plače in temu primerno vplačujejo več v davčno blagajno. Nasproti te peščice izbrancev pa je množica parazitov (Erjavec ocenjuje, da je takšnih prebivalcev kar 75 odstotkov), ki od države prejemajo več, kot dejansko prispevajo. Iz tega lahko izpeljemo sklep: tisti, ki »ustvarjajo večjo dodano vrednost«, »vlečejo voz« in »tiho nosijo največje breme solidarnosti«, bi morali biti tudi bolj cenjeni od drugih. Če jim ne damo več pravic, bodo pač pobegnili v tujino.

Pustimo ob strani, da je to poudarjanje statusa »neto davkoplačevalca« namenjeno eroziji demokracije v korist premožnejših … jedro težave leži globlje: zagovorniki pravic davkoplačevalcev namreč ne razumejo, kako v družbi dejansko nastaja blaginja. Tem ljudem se je uspelo prepričati, da višje vsote na njihovih plačilnih listah pomenijo tudi, da so ustvarili več vrednosti. Da država v vseh svojih funkcijah živi od tega, kar premožnejši prebivalci vplačujejo v obliki davkov. A že bežen pogled na sezname nekaterih najbolje plačanih poklicev to tezo ovrže – če bi jutri vsi odvetniki, menedžerji, funkcionarji, bankirji, nepremičninski mešetarji in borzni špekulanti izginili z obličja zemlje, bi se komaj poznalo na bruto družbenem proizvodu države. Obratno pa bi se zgodilo, ko bi izginil le delček populacije jeklarjev, skladiščnikov, inženirjev, gradbenih delavcev, poštarjev, učiteljev, rudarjev … doživeli bi takojšen ekonomski kolaps. Zakaj? Ker v kapitalizmu vrednost izhaja iz procesa proizvodnje – izdelave produktov in črpanja surovin, ki imajo menjalno vrednost. Plače in od njih odvedeni davki so le manjši delež te vrednosti, ki jo morajo kapitalisti žrtvovati družbeni reprodukciji.

To pomeni, da je gradbeni delavec, ki sicer prejema nizko plačo in odvaja manj davkov, vseeno ustvaril bistveno več vrednosti kot pa direktor notarske pisarne z višjo plačo in davčnim bremenom. Slednji se zgolj igra v peskovniku presežkov, ki so jih ustvarili drugi – njegov zaslužek je v osnovi renta, ki mu jo plačuje prebivalstvo v produktivnem in reproduktivnem sektorju. A ker živimo v razredni družbi, ki je najbolj temeljne poklice razvrednotila, na oblast pa postavila menedžerje, pravnike in bankirje, smo dobili tudi temu primerno popačeno ideologijo. Naša osrednja glasila lahko s povsem resnim obrazom zapišejo, da notar »vleče voz« za gradbinca, ne pa obratno. Namesto da bi zahtevali večjo davčno obremenitev za te dobro plačane ekonomske priveske, jih prikazujejo kot žrtve sistema.

Če bi našim komentatorjem dejansko šlo za družbeno pravičnost, bi morali parolo »Davkoplačevalci naj odločajo« zamenjati s korektnejšo »Delavci naj odločajo«. Seveda pa je njihova ideološka operacija namenjena prav nasprotnemu: zamegliti hočejo dejanski prispevek delovnega prebivalstva, ki ustvarja vso blaginjo. Ekonomsko neenakost bi radi institucionalizirali, da bi imeli premožni na voljo tudi malo več demokracije od vseh drugih.