Naslovna tema / Upanje sredice

Dolgoletni župan Kočevja. Profesor obramboslovja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Evropski poslanec. Nikoli ni skrival, da ima ambicije tudi v Sloveniji, kandidiral je že za predsednika republike. Vladimir Prebilič je po treh letih, odkar je širšo slovensko javnost prvič opozoril nase na predsedniških volitvah, to sredo v domačem Kočevju ustanovil novo stranko – Prerod. »Bil sem med tistimi, ki smo pred 34 leti verjeli, da so dovoljene sanje. Sanje, ki so z vsakim dnem, tednom in letom izgubile svoj sijaj. Bolje rečeno, sanje so se izgubile in čakale, da jih spet nekdo začne sanjati,« je dejal na kongresu. »In danes se počutim približno enako. Verjamem, da so sanje dovoljene.«

»Tako kot demokracija tudi prerod ni dogodek, ki bi se zgodil sam od sebe,« je na kongresu dejal Prebilič. »Je nenehno delo. Prerod je proces, ki ga moramo živeti in ustvarjati – vsak dan, z vsako odločitvijo. Ne pomeni, da se bomo enkrat preobrazili in rekli, da je delo končano. Pomeni, da se moramo znova in znova truditi, da politiko vračamo k njenemu bistvu: službi skupnosti in odgovornosti do ljudi.«

Kaj v slovenski politični prostor dejansko prinaša nova Prebiličeva stranka?

Klic domovine

Ko smo se s Prebiličem pogovarjali februarja letos in se še ni zares vedelo, ali bo odšel na samostojno pot, ločeno od Vesne, na listi katere je kandidiral na evropskih volitvah, in kandidiral na naslednjih državnozborskih volitvah, je med vrsticami dal vedeti, da bo to odvisno od dogovora in tega, »ali bo v ključnem trenutku prejel klic domovine«. Javnomnenjske ankete mu, že odkar je pred tremi leti kandidiral za predsednika države, merijo visoko priljubljenost, a »klic domovine« naj bi prejel šele pred kratkim, nekje na poti med Slovenijo, Brusljem in Strasbourgom, od koder so razmere v državi morda videti nekoliko drugače. Pred kongresom smo se zato sestali z njim še enkrat.

»V Sloveniji nam je uspelo razviti neko posebno obliko politike, lahko bi rekli ’turbofolk politiko’, ki se meče z naslovnic, je polna prelomljenih obljub in jo odlikujejo predvsem hitre odločitve, ki pogosto samo vznemirjajo ljudi,« pravi. Nedavno pa ga je v državi zmotilo tudi, kot temu pravi, ponavljanje nekaterih vzorcev iz preteklosti, ko gre za prevzemanje odgovornosti ter spoštovanje pravne države in medijev. V mislih ima seveda trenutni spor na odprti sceni med kabinetom predsednika vlade in protikorupcijsko komisijo, ki v dveh ločenih postopkih, tako imenovanih zadevi Bobnar in zadevi Karigador, premieru Robertu Golobu očita vmešavanje v delo policije in navzkrižje interesov zaradi imenovanja kolega Tomaža Subotiča v sveta celjske bolnišnice in psihiatrične bolnišnice v Ljubljani. In pa nedavni incident, v katerem je Golobov odvetnik Stojan Zdolšek med dajanjem izjave medijem iz svoje pisarne odslovil novinarko Tarče. »To so stvari, ki si jih človek na funkciji ne sme dovoliti.«

»Javni sektor ali gospodarstvo? Potrebujemo oboje. Delodajalec ne bo imel koga zaposliti, če ga ne bomo izobrazili in ga zdravstveni sistem ne bo obdržal zdravega.«

Pri čemer velja dodati: v postopkih, v katerih se je znašel Golob, se kažejo dvojna merila protikorupcijske komisije. Ta je v zadnjih letih vodila tudi postopka ugotavljanja navzkrižja interesov pri prvaku opozicije Janezu Janši. V obeh je šlo za dopustovanje predsednika vlade z največjimi dobavitelji medicinske opreme na razkošnih jahtah. A komisija prekrškov ni ugotovila in je postopka ustavila. Nekoliko nenavadna pa je tudi nenadna angažiranost predsednika komisije Roberta Šumija. Njegova komisija je bila doslej znana po tem, da je bila pri javnem oglašanju precej bolj konservativna.

»Od ljudi na funkcijah vseeno pričakujem višjo stopnjo integritete. Če je nekaj dovoljeno za ’Janeza Novaka’, v nekaterih primerih za poslanca oziroma nekoga na funkciji pač ni. Kot nosilec oblasti se moraš včasih vzdržati določenih komentarjev,« kljub temu vztraja Prebilič. »Prav tako dejstvo, da tudi drugi delajo napake, ni izgovor, da jih lahko počneš sam. Če sosed krade, to še ne pomeni, da lahko krademo vsi. Ko si na funkciji, nimaš tega privilegija, da bi kar obračunaval z vsemi in vsevprek. Predvsem pa se moraš zavedati, da si zamenljiv. Če tega ne razumeš, ko vstopiš v politiko, boš imel težave. Premier se bo že znašel, zanj me ne skrbi – vprašanje pa je, kaj takšna praksa obračunavanja z institucijami pravne države pomeni zanjo v prihodnje.« Sam bi v takšnih primerih raje stavil na umirjenost, zadržanost.

Do vznemirjenja naj bi prišlo tudi v gospodarstvu. Pa ne zaradi pretiranih davkov, kot je ponavadi slišati, »čeprav je ’davčni primež’ do neke mere vendarle seveda prisoten«, pač pa zaradi nepredvidljivosti poslovnega okolja. »Če se kdo odloči za naložbo in mu povemo, kakšni bodo robni pogoji, potem pa se ti v zelo kratkem obdobju večkrat spremenijo, to seveda ni dobro in ljudi, jasno, zmoti. Slovenija ne more biti gospodarsko uspešna, če hkrati odganja ljudi, ki bi pri nas lahko investirali.« Nepotrebno vznemirjenje je po njegovem povzročil tudi nedavni predlog obvezne božičnice. »Ta sploh ne bi bila težava, če bi jo premier napovedal januarja, ne pa tik pred koncem leta in brez posvetovanja z delodajalci. Ne razumite me narobe, absolutno podpiram, da bi ljudje dobili več, to si tudi zaslužijo. Težava je v pomanjkanju dialoga in pogosto pokroviteljskem odnosu z vladne strani.«

Prebilič ima po svoje prav, čeprav bi bilo – ob vseh državnih spodbudah, olajšavah in siceršnjih odpustkih – krivično trditi, da ni prav ta vlada dejansko izjemno velikodušna do podjetnikov. Vlada je predlog obvezne božičnice prejšnji teden odnesla na Ekonomsko-socialni svet, a so delodajalci sejo protestno zapustili. Začasno so, v času te vlade, delodajalci zapustili svet tudi ob pogajanjih o zakonu o delovnih razmerjih, ki je razširil nekatere pravice zaposlenih, in prav nič v duhu dialoga nasprotovali denimo uvedbi solidarnostnega prispevka za dolgotrajno oskrbo, kar demagoško počnejo še danes. Poleg tistih, ki so dejansko del sveta, na primer Gospodarska zbornica in Obrtno-podjetniška zbornica, pa se v spopade z vlado rada spuščajo tudi alternativna združenja delodajalcev, kot je Klub slovenskih podjetnikov.

»Tukaj mislim, da bi morale biti stvari jasne in kolektivne pogodbe sklenjene. Na delodajalski strani pa imate seveda nekatere slabe delodajalce, a tudi veliko vzornih. Na primer pri Krki se lahko strinjamo, da tam niti čistilka ni na minimalni plači, zaposleni pa imajo različne bonitete. Vseh delodajalcev vseeno ne moremo označiti za požrešne kapitaliste,« pravi Prebilič. »Med delodajalci in v družbi se sicer ves čas pojavlja dilema, kaj je pomembnejše: javni sektor ali gospodarstvo? V resnici potrebujemo oboje. Tudi delodajalec ne bo imel koga zaposliti, če ga ne bomo izobrazili in ga zdravstveni sistem ne bo obdržal zdravega.« Sistem kolektivnega dogovarjanja in kolektivnih pogodb so v Sloveniji v resnici načrtno zrušila prav delodajalska združenja.

»Obrambna industrija je v osnovi nevzdržna. Zakaj? Ker vsaka industrija, če naj bo vzdržna, potrebuje trg. Edini trg, ki ga pozna oboroževanje, pa je vojna.«

V nekoliko širšem pogledu Prebiliča skrbi, da se je Slovenije v zadnjem času prijela, kot temu pravi, nekakšna »vojaška histerija«, kar je v času, ko na evropska vrata trka Rusija, morda nekoliko nenavadno slišati iz ust obramboslovca. »Trenutno nihče več ne razpravlja o smiselnosti oboroževanja, temveč je prevladujoči govor v Sloveniji postal, da bomo na ta račun poskušali nekaj zaslužiti. A obrambna industrija je v osnovi nevzdržna. Zakaj? Ker vsaka industrija, če naj bo vzdržna, potrebuje trg. Edini trg, ki ga pozna oboroževanje, pa je vojna.« Pred pogubnostjo brezglavega oboroževanja in vojne ves čas svari tudi kot poslanec v evropskem parlamentu. Evropska unija (EU) namreč napoveduje, da bo v orožje investirala 850 milijard evrov. Če izdatkom iz evropskega proračuna dodamo še zahteve zveze Nato, ki od držav članic zahteva povišanje postavk za oboroževanje, gre dejansko za vrtoglave zneske, ki naj bi jih v naslednjih letih namenili za orožje. »Povedano drugače: če so Združene države Amerike (ZDA), ki so v vojsko vlagale nekje okrog 800 milijard ameriških dolarjev na leto, doslej veljale za zmagovalke na tem področju, bo zdaj EU postala številka ena. V tej globalni tekmi si prizadevamo za napačne stvari. Vojaki bodo tisti, ki bodo morali na bojno polje. Politiki jim bodo takrat iz udobja svojih foteljev samo ukazovali, kam naj grejo in kje naj umirajo.«

Namesto v oboroževanje bi bilo po njegovem veliko bolj smotrno vlagati denar v zeleni prehod in obnovljive vire energije. A tudi tukaj EU dela napake. »Z Američani smo se dogovorili za 15-odstotne carine in si oddahnili, obenem pa smo pozabili na nekatere podtaknjence v tem dogovoru,« je denimo kritičen do dogovora, ki ga je z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom sklenila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Do nje je sicer pogosto kritičen – ta teden je v evropskem parlamentu podprl tudi sicer neuspešen predlog nezaupnice evropske Levice evropski komisiji pod njenim vodstvom. »Pozabili smo, da bomo v zameno za ta dogovor od Američanov kupili za 700 milijard evrov fosilnih goriv. In da bomo od njih kupovali tudi orožje. Nismo rekli, da bomo denar, ki ga namenjamo oboroževanju, dali v evropski industrijski kompleks? Tudi slovenski premier je ob zasedanju Nata v Sloveniji dejal, da se bomo pridružili zavezniškemu programu kupovanja ameriškega orožja za Ukrajino. Zakaj bomo kupovali ameriške rakete in ne nemških?«

Hkrati nikoli ni docela zaživela tako imenovana evropska energetska unija, ki naj bi EU pomagala pri zmanjševanju njene odvisnosti od uvoza energije in državam članicam zagotovila oskrbo s čisto energijo. »V resnici onemogočamo sami sebe, ker tudi tukaj ves čas govorimo o nekih ’trgih’. A zakaj bi morali tekmovati med seboj na trgu obnovljivih virov? Mar sonce slučajno pripada Španiji, veter Danski? Sta ju kupili? Najbrž ne.« Pri Sloveniji vidi predvsem nujnost ojačanja področja distribucije in proizvodnje električne energije. »Naš distribucijski sistem električne energije je tik pred propadom. Če bi danes, recimo, vaš sosed hotel na svojo streho namestiti sončno elektrarno, za to ne bi dobil soglasja. Ker nismo vzpostavili omrežja, ki bi to preneslo. To so stvari, v katere bi bilo smiselno investirati.« S tem pa, tako na ravni EU, a predvsem v Sloveniji, sovpada tudi vprašanje večje prometne povezljivosti. »Naše notranje migracije bi morali prestaviti na hitre železniške tire. Na ta način bi se naš ogljični odtis samodejno znižal, okolje bi razbremenili, pa še manj časa bi izgubljali na cestah.«

Večja prometna povezljivost po državi bi lahko pomenila tudi korak v smeri decentralizacije, ki bi ji morala slediti državna gradnja stanovanj. Pri tem ocenjuje, da je Golobova vlada sprejela pomembno odločitev, ko je z zakonom zagotovila milijardo evrov za gradnjo javnih najemnih stanovanj v naslednjih 10 letih. A to so precej dolgoročni načrti, pri katerih se lahko še marsikaj zaplete pri izvedbenem delu. Ko je bil kot župan Kočevja še predsednik Skupnosti občin Slovenije, je bil pogosto priča pomanjkanju komunikacije med občinami kot lastniki zemljišč in državo, kar je privedlo do neuspelih projektov. »Hkrati se nam dogaja, da javni stanovanjski sklad gradi stanovanja predvsem v mestnih središčih. In kaj se zgodi? Ker je cena gradnje stanovanj recimo v Ljubljani okoli pet tisoč evrov na kvadratni meter, v Novem mestu pa dva tisoč, na koncu dobimo 2,5-krat manj stanovanj za isti denar, kot bi jih dobili sicer.« Prebilič o tem sicer govori malo na pamet – številke, ki jih navaja, so prodajne cene, stroški gradnje in del pa so primerljivi. Do razlik lahko prihaja pri ceni zemljišč in pri izdatku za komunalno opremo.

Za reševanje stanovanjske krize, ki najbolj kaže zobe prav v Ljubljani, bi po njegovem lahko sprejeli nekatere ukrepe s takojšnjimi učinki že sedaj. »Pomembno vprašanje je, zakaj imamo v Ljubljani trenutno več kot 10 tisoč praznih stanovanj,« pravi. »Lastniki preprosto niso motivirani, da bi stanovanja dali na trg. Zakaj ne? Menim, da potrebujejo spodbude – v smislu malo palice na eni strani, pa tudi korenčka na drugi.«

Kaj ima s tem v mislih? Premislili bi lahko o znižanju davka na dohodek iz oddajanja v najem, ki znaša 25 odstotkov. Po njegovem pa bi morali odgovoriti tudi na skrbi potencialnih najemodajalcev, ki ne želijo dati stanovanja v najem, ker imajo občutek, da po trenutni zakonodaji niso dovolj zaščiteni. Ta argument je sicer pogost, a nekoliko deplasiran. Najemnik je seveda v manj ugodnem položaju kot lastnik stanovanja, zato je smiselno, da mu zakonodaja zagotovi večjo zaščito. Najemniki dejansko spadajo med skupine ljudi, ki so bolj izpostavljene finančnim tveganjem. »Vseeno bi morali tukaj malo jasneje doreči pravice in dolžnosti na obeh straneh. Danes se zdi, da ni tako,« vztraja Prebilič.

Po drugi strani pa bi želene učinke lahko prinesla tudi pravična obdavčitev premoženja. Golobova vlada se je v omejenem obsegu tega vprašanja dejansko lotila, ko je pred koncem prejšnjega leta predstavila izhodišča za uvedbo nepremičninskega davka. V skladu z njimi bi obdavčili stanovanja, v katerih lastnik ne prebiva, z davčno stopnjo 1,45 odstotka od posplošene tržne vrednosti. A so bila izhodišča preprosto preveč nedomišljena in luknjičasta, da bi obrodila sadove. »Obdavčitev, ki so jo predlagali, je bila sorazmerno visoka, iz izhodišč pa je vsaj v teoriji izhajalo, da bi lahko nekdo, ki živi v luksuznem stanovanju v ljubljanskem kompleksu Schellenburg, zanj plačal nič davka ali davek preložil na drugo, manj vredno nepremičnino, recimo barako na Dolenjskem. Zato bi potrebovali domišljen davek na premoženje, v katerem bi bile zajete tudi druge oblike premoženja.« Po posvetu s finančniki meni, da bi razumna davčna stopnja za obdavčitev premoženja lahko znašala 0,2 odstotka.

Stranka normalnih

Prebilič govori mirno in všečno, retorično je spreten. Njegov stisk roke je močan, nasmeh redko zapusti njegov obraz. Lahko bi govoril pred polno dvorano menedžerjev ali pa najbolj zagretih sindikalistov, najbrž bi mu z nastopom uspelo prepričati oboje. Kaj želimo reči s tem? Nemalokrat se zdi, kot da nastop in stališča prilagodi sogovorniku. Stavi na zmernost, ta je zanj ključna vrlina, kar tudi večkrat poudari, nekako tako, kot so stoiki zagovarjali, da je srečno in dobro življenje (eudaimonia) mogoče le, če človek živi v skladu z naravo in razumom. Doktorsko disertacijo je spisal s področja vojaške logistike. Z vidika logistike zato razmišlja tudi o politiki. »Pri logistiki je stvar takšna: dokler pride kava na mizo in je mleko v hladilniku, nas logistika ne zanima, saj stvari delujejo.« Politika bi morala po njegovem delovati podobno. »Politika bi se morala znati potegniti nazaj, strateško začrtati pot, zgraditi soglasje – nato pa ljudem dovoliti, da živijo in uživajo v napredku, ki ga to prinese. Ne pa, da se ves čas meče v ospredje in ljudi po nepotrebnem spravlja v stres.«

Prebilič govori mirno in všečno. Lahko bi govoril pred polno dvorano menedžerjev ali pa najbolj zagretih sindikalistov. Najbrž bi mu z nastopom uspelo prepričati oboje.

Deluje pragmatično, v tem smislu je zastavil tudi svojo novo stranko, ki jo je v promocijskem spotu, takrat še v nastajanju in brez imena, prejšnji mesec opisal kot stranko, ki ni »ne za desne ali leve«, temveč za »normalne«. Ni prvi. Tako so govorili tudi nekateri njegovi predhodniki, recimo Miro Cerar ali pa Marjan Šarec, ki so se odločili staviti na tako imenovano sredino. Gre za oportunizem? »Ne,« pravi Prebilič. »Gre za iskanje najboljšega, kar zmoremo na obeh straneh. To je sredina, kot jo osebno razumem.«

A s sredino je ponavadi križ – hitro lahko vodi v pretirano kompromisarstvo in vsebinsko je prazna. Podobne pomisleke ima politolog Marinko Banjac z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Sredina je, kot pravi, dejansko neoliberalen način okvirjanja in izvajanja politik, ki je temelj delovanja praktično vseh večjih strank pri nas. »Med drugim gre na primer za idejo meritokracije kot temelja gospodarskih politik ter osredinjenost na krepitev konkurenčnosti kot zveličavnega cilja različnih ukrepov, pri čemer nekateri potem dodajajo socialno noto, drugi nacionalistične in konservativne elemente.« Zanka v umeščanju na sredino se skriva v tem, da politiki, ki ponavadi stavijo nanjo, to naredijo, da bi se izločili iz najhujših političnih razprtij in si tako pridobili nekaj več simpatij med volivci – a dejansko nikoli ne izstopijo iz povsem klasičnih okvirov obstoječih, v resnici prevladujočih politik, ki prvenstveno služijo zaščiti kapitala. »Nekateri vidiki sredinskosti so tako razširjeni in normalizirani, da o njih v političnem govoru niti ne govorimo, ker velja, kot da so zunaj ideoloških okvirov. Kar pa seveda niso.«

»V našem političnem okolju je s pojmom politične sredine veliko zablod,« pravi. »Pojem, kot ga uporabljajo politiki, je hkrati povsem izpraznjen in zlorabljen, zato je v resnici tudi politično neučinkovit. Le malokdo še verjame, da sredina v prevladujoči politični pripovedi dejansko kaj pomeni.« Ključen dejavnik, doda, pri umeščanju v politični prostor pri nas je Janez Janša. »Tako bo, dokler ostaja na politični sceni. Vsak, ki vstopa na novo, se mora opredeliti, ali je z Janšo ali proti njemu. Če se ne bo opredelil sam, ga bodo opredelili drugi.«

Prebilič je tukaj jasen – z Janšo in njegovo SDS se ne vidi v koaliciji. Zelo težko bi sodeloval tudi z Novo Slovenijo, ki je bila nedavno deležna očitkov o obvodnem financiranju prek svojega Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka. Ko pride do Anžeta Logarja, s katerim sta med predsedniško kampanjo razvila kolegialen odnos, in njegovih Demokratov je že bolj ambivalenten. Ima določene zadržke, pravi. »Ko pride do razumevanja človekovih pravic v mednarodnem in domačem prostoru, stvar razumeva malo drugače, kar se je pokazalo pri Gazi. Zame so to nedotakljiva kategorija, on ima bolj ’fleksibilen’ pristop. Podobno je, ko pride do odnosa do medijev. Ali pa odnosa do pravic žensk, saj se nikoli ni zares izrekel glede pravice do splava. To je zame pravica, ki so si jo ženske izborile skozi zgodovino; to preizpraševati se mi zdi nezaslišano.«

Pred nekaj tedni je kot vprašljivo označil tudi možnost sodelovanja z Robertom Golobom. Ne pa tudi z njegovo stranko Gibanje Svoboda. »Njegov način vodenja vlade in države se mi zdi nenavaden in mi je osebno tuj. Ampak to je samo stvar okusa. Veliko težje pa bi sobivala v trenutku, ko bi premier dobil odločbo protikorupcijske komisije, kjer bi bila izkazana kršitev integritete. To bi bila zame rdeča črta.« Dokončno odločitev o sodelovanju v vladi, če do tega pride, bo moral sprejeti svet nove stranke. A sam v to ne bi privolil, niti ne bi hotel biti minister v takšni vladi.

Ta teden je v pogovoru za Delo kot vprašljivo navedel tudi možnost sodelovanja z Levico. To naj bi bila »izrazito leva stranka. S tem seveda ni nič narobe, ampak še vedno globoko verjamem, da Slovenija lahko prosperira hitreje in učinkoviteje tedaj, ko je prisotna zmernost. Ekstremi v eno ali drugo stran zmanjšujejo verjetnost uspeha.« Očitek je nenavaden – Levica pač ni radikalno leva stranka, kvečjemu zagovarja izvorne socialdemokratske vrednote, v mandatu te vlade pa se je izkazala za stranko, ki je v državo vrnila pomembno socialno noto. Njegova izjava je nenavadna tudi zato, ker je še februarja v pogovoru za Mladino dejal, da bi bilo sodelovanje z Levico, čeprav se z njo ne strinja vedno in se mu kdaj zdi preveč radikalna, mogoče. »Mislim, da Levico potrebujemo – kot korektiv, ki opozarja na določene stranpoti,« je dejal takrat.

Prebilič kot da igra dvojno igro: po eni strani oži prostor sodelovanja na levi sredini, a hkrati pušča možnosti bolj ali manj odprte. Želi s tem privabiti konservativne volivce, ki za Levico in Roberta Goloba ne marajo niti slišati? »Na volitvah se bodo pomerili programi in ekipe. Ljudje bodo oddali svoj glas, nato pa bo naloga politike, da na levi sredini oblikuje koalicijo, ki bo znala razumeti čas, v katerem živimo, ter vlogo politike v njem,« pravi. »Mi smo jasno povedali, kakšne so naše vrednote in programske usmeritve – in prav na tej osnovi bomo presojali tudi potencialna koalicijska povezovanja.«

Izključil je možnost sodelovanja z Robertom Golobom. Ne pa tudi z njegovo stranko Gibanje Svoboda. Ta teden je zavrnil tudi možnost sodelovanja z Levico.

Kljub ustanovitvi lastne stranke ne bo odstopil kot evropski poslanec, za ta položaj na mesec prejema plačo v višini več kot 10 tisoč evrov bruto. »Če odstopim kot evropski poslanec, potem moram iti na zavod za zaposlovanje, ker druge službe nimam,« je dejal za Delo. Urška Zgojznik, sopredsednica Vesne, ki bi ga ob odstopu nadomestila v evropskem parlamentu, je junija, ko je Prebilič napovedal svoj odhod na samostojno pot, sicer izrazila pričakovanje, da bo vrnil svoj mandat. »Mandat bom vrnil v trenutku, ko bom izvoljen v državni zbor in pride do nezdružljivosti funkcij,« odgovarja Prebilič. »Vprašajte Miho Kordiša, kdaj bo vrnil mandat. Ali pa Anžeta Logarja. Tega položaja nisem nikomur ukradel ali ga sprivatiziral. Oddelal sem volilno kampanjo, z lastnim imenom in priimkom sem prepričal določeno število volivcev in dobil tretje največje število preferenčnih glasov v Sloveniji. In danes se trudim, da svoje delo opravljam kar se da resno in korektno.«

Negotovi meseci

Do državnozborskih volitev je slabega pol leta. To je malo časa za uresničitev še nekaterih zadnjih projektov Golobove vlade, s katerimi bi se lahko pohvalila v predvolilnem boju, a še zmeraj dovolj, da se trenutne napovedi, po katerih bi Janša zlahka sestavil vlado s SDS, Novo Slovenijo in Demokrati, še spremenijo. Prebilič se v trenutni politični postavitvi kaže kot najverjetnejši most do vlade leve sredine, ki bi to lahko preprečila. To bo najbrž odvisno od zmožnosti preseganja majhnih razlik in zamer, njegovega nastopa in morebitnih okostnjakov, ki bi pred volitvami lahko padli iz njegove omare.

»Na srečo je moje pohištvo pospravljeno,« zagotavlja Prebilič. Greh, ki bi mu ga lahko sicer očitali, je, da se je še kot župan s službenim vozilom vozil na svoje drugo delovno mesto profesorja na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, ta pa mu je kljub temu nakazovala okoli 200 evrov na mesec za potne stroške. Teh potnih stroškov se je v tem obdobju nabralo za 12 tisoč evrov, ki jih je bil nato dolžan izplačati fakulteti. Bil naj bi, kot pravi, preprosto nepozoren. »Vse sem že poplačal, tudi del, ki je v vmesnem času že zastaral. Zadnji obrok je bil plačan letos spomladi, sicer pa je bil rok za plačilo leta 2027.«

Ni dvomov, da Prebiliča v politiko ženejo dobri nameni. Njegova mama naj bi mu, tako pravi, pogosto govorila, da zlo zmaga samo takrat, kadar dobro ne naredi nič. Zato še ne meni, da je prerok ali mesija. »A prepričan sem, da potrebujemo drugačen način vodenja in delovanja v naši državi.« Slovenija je danes ena redkih evropskih držav, v kateri ni na oblasti (skrajna) desnica. Ali bo tako ostalo, bodo pokazale naslednje volitve. Na teh pa bi odločilno vlogo lahko odigral prav Prebilič.

POVEZANI ČLANKI:

• Kdo vse je v stranki Prerod? Piše Luka Volk. >>