Militarizacija

Ne najdem besed, s katerimi bi lahko izrazila hvaležnost dr. Bogomirju Kovaču, ker je v svoji kolumni “Militarizacija” izvedel koncizno logičen zaključek, da so, s tem ko sta se oboroževalna histerija in vojno hujskaštvo iz političnih blodenj prelevila v realni diskurz evropske politike, “Golobovi zgolj skromna popotnica Janševih militantnih jastrebov”. Tisto, kar iz navedene konstatacije dr. Kovača logično sledi, je, da so Golobovi Svobodnjaki in Janševi militantni jastrebi, sledeč vojnemu zavezništvu med Evropsko ljudsko stranko (EPP), evropskimi social-demokrati (S&D), liberalci (Renew Europe) in zelenimi (Greens/ EFA) na evropskem parketu, sklenili pakt o nenapadanju. Tisto, kar pa pogrešam v kolumni dr. Kovača, je poskus priti do odgovora na vprašanje “Zakaj?”. Ker smo bralci in bralke ostali_e prepuščeni_e, da sami_e poiščemo odgovor na to vprašanje, bom v nadaljevanju poskušala podati verodostojno, zlasti pa logično razlago za nastanek nesvetih alians v EU, ki so še včeraj bile nepredstavljive, danes pa nekaj logičnega, skoraj nujnega.

Dr. Kovač s prstom sicer pokaže na institucionalne labirinte, v katerih je EU izgubila stik s svetom tam zunaj, dezorientiranost EU pa sta še dodatno zaostrili poglabljanje kriz v Nemčiji in Franciji ter naraščajoča ekonomska stagnacija. Zato naj bi evropske politične elite “notranje nevarnosti pretopile v problem varnosti in ogroženosti od zunaj”. Skratka, dr. Kovač se za razlago zateče k ti. hipotezi grešnega kozla, ki je v mednarodnih odnosih znana kot teorija odvračanja (pozornosti) z vojno (diversionary theory of war) in ki jo je v evropsko politično misel pred 450 leti pripeljal Jean Bodin v delu Šest knjig o republiki, kjer je zapisal: “Najboljši način za ohranitev države in zagotovilo proti izdaji, uporu in državljanski vojni je, če poiščeš sovražnika, proti kateremu se lahko podaniki združijo v skupnem boju”.

To razlago so kasneje posvojili marksisti, zlasti Lenin, ki je v 1. svetovni vojni videl poskus imperialističnih razredov, da bi odvrnili pozornost delavskih množic od domačih ekonomskih in političnih kriz. Gre za marksistično-leninistično teorijo imperializma, ki je bil pri tem, kot nas uči tudi zgodovina, nadvse uspešen. In, kot vse kaže, evropske politične elite, ki v svojem bistvu še vedno tvorijo imperialistični kapitalistični razred, s tem ko so stavile vse karte na prastrah pred Rusi, poskušajo Evropejcem in Evropejkam še enkrat vsiliti stari preverjeni recept.

Vprašanja, ki se nam pri tem vsiljujejo in ki jih zastavi tudi dr. Kovač, so “ali lahko EU preživi oborožitveni stampedo in (posledično) vedno večje politično in ekonomsko brezumje?” in “mar res potrebujemo novo kataklizmično svetovno vojno”? Sama sem prepričana, da je odgovor na obe vprašanji negativen. Ključni razlogi, zakaj EU oziroma evropski socio-ekonomski model ne more preživeti samoizumljanja skozi oboroževanje in militarizacijo evropskih družb, pa so identični tistim, ki so že nekdanjo Jugoslavijo razgradili na prafaktorje. Spomnimo se, sredi 70. let prejšnjega stoletja je takratno predsedstvo SFRJ sprejelo strateško odločitev za vzpostavitev vojaško-industrijskega kompleksa, ki temelji na proizvodnji orožja in vojaške opreme (glej Aleksandar Stamatović, Vojno gospodarstvo druge Jugoslavije, 1945-1991).

Seveda pa na EU in njeno politično entropijo ne smemo gledati zgolj skozi prizmo dezintegracije SFRJ, ki se je iztekla v niz bratomornih vojn, temveč jo lahko razumemo v vsej njeni totaliteti le, če v okvir pripeljemo tudi procese iz teorije sistemov, ki nas uči, kako delujejo tako naravni ekosistemi kot človeški (družbeni) sistemi. Tisto, kar mnogi (zmotno) interpretirajo kot zaton Zahodne civilizacije, za katerega nam kot rešitev ponujajo vojno med civilizacijami (od tod izhajajo bojni klici MAGA in MEGA!), je pravzaprav zadnja faza propadanja industrijske civilizacije. Kot piše britanski novinar Ahmed Nafeez, današnje turbulence niso naključne; gre za konstantno zmanjševanje neto energije, prekoračenje planetarnih mej (lani smo zabeležili prekoračitev šestih mej od devetih) in neusmiljeno delovanje zapletenih povratnih zank med motnjami v Zemljinih ekosistemih in destabilizacije človeškega sistema, kar je nepovratno spodkopalo institucije, ustvarjene v času človeške moderne.

Prepričana sem, da se nekateri politični voditelji in voditeljice tega zavedajo (Trump in von der Leyen pač ne), zato nas, še preden bo kritična masa volivcev in volivk dojela, da so naši voditelji in voditeljice popolnoma nezmožni upravljanja v pogojih vsesplošne entropije, poskušajo spraviti v vojno bodisi z Rusijo, bodisi s Kitajsko, bodisi z obema hkrati, bodisi s katerimkoli drugim zunanjim ali notranjim »sovražnikom« (Madžarska, Slovaška, migranti, LGBTIQ+ …), ki lahko vojnim hujskačem posluži kot priročen izgovor. Pravzaprav, vojnim hujskačem je popolnoma vseeno, kdo je sovražni Drugi. Vse, kar šteje, je, da je »ponudba« sovražnikov dovolj raznovrstna, da bo zmožna zbuditi strah in eksistenčno grožnjo znotraj volilnega telesa vsakega akterja v nesveti aliansi.

Rešitev iz sredi ničesar, kjer se trenutno nahajamo, bo nedvomno zelo naporna, ni pa nemogoča. Na srečo, ljudje še vedno imamo na voljo metode in orodja, med drugim integrirane strukture čutenja, mišljenja in delovanja, s katerimi bomo, podobno kot je Ariadnina nit varno vodila Tezeja proti izhodu iz Minotavrovega labirinta, krmarili skozi globalno polikrizo našega časa.