Konzum / Centraško zatočišče

Bistro Mala terasa
Ajdovščina 1, Ljubljana
Tel.: 031 303 777
V/na Mali terasi kosila proizvajajo od ponedeljka do petka od 11. do 15. ure, od srede do petka pa ga s specialkami žingajo tudi od 18. do 23. ure.

Ambient:
kos terase nad ploščadjo Ajdovščina je sredi dneva prijetno brenčeč, ob nekaj mizah za dva ali štiri so tudi večje, kjer lahko navežeš kakšen stik; muzika je groovy

Napitki:
hišno belo in rdeče briško, za prgišče buteljk, na pivski pipi je budvar, v flašah nekaj krafta, tudi koktajli in žganice

Vegetacija:
juha je po navadi zelenjavna, ena od dnevnih jedi takisto, osnovne dnevne jedi so tudi plant based

Dostopnost:
centraška peš cona brez parkirišč in s kar nekaj stopnicami do terase

Fino:
ocvrti oslič
paštica s kozicami

Ne tako fino:
fižolova juha

Juha je ob glavni jedi stala 1,8 (samostojno 3,9), piščančja tikka masala 9,9, oslič s krompirjevo solato 10,9, orzo s kozicami 11,9, njoki z jagnječjim ragujem 12,9, krožnik mala terasa s piščancem 11,5, sladica ob glavni jedi pa 2,4 (samostojno 3,9) evra.

»Tudi mi smo večinoma pisarniški delavci, tako da se bomo zlahka neopazno pomešali med obiskovalstvo,« je ekipa inšpektorjev z internega motivacijskega sestanka suvereno krenila v središče mesta, na ploščad Ajdovščina. Tja, konkretneje v pretežno kosilniški bistrojček Mala terasa, je bila napotena po priporočilu želodčno senzibilnega zunanjega sodelavca, ki trdi, da gre za tako rekoč edini centrski lokal, katerega košta mu po službenem kosilu/ malici ne povzroča zgagastih težav.

Ponudba Male terase temelji na stalnih skledarsko-solatno-zvitkastih osnovah (riži, solatje, surova in pečena zelenjad, salse), ki si jih jedci lahko za doplačilo ojačajo z avokadom in/ali na vroči plati popečenim mladim sirom, lososom, kozicami, piletino ali rostbifom. K tem stalnicam se lahko zateče jedec, če mu ne diši katera od treh dnevnih specialk, ki jih sučejo v dvodnevnem ritmu. Vse skupaj je zastavljeno tako, da omogoča čim hitrejšo menjavo publike za mizami, kar je v interesu ne le jedcev, ki se hitijo nazaj v pisarne štempljat, ampak tudi terasnikov, ki morajo večino dnevnega prometa narediti v slabih dveh urah.

Naše – glede na letni čas nepričakovano – kosilo na odprtem delu terase se ni začelo ravno epsko: fižolova juha je bila medla, brez pravega okusa, bolj kot za resno župo je šlo za nekakšno vrtčevsko bebipapo, ki bi nujno potrebovala kakšen cel fižol ali hrustljav posip ali frišno gverco ali brizg jogurta ali kisle smetane, skratka, vsaj nekaj značajskega.

Da pobje to znajo, so dokazali pri glavnih krožnikih; na kup orza, fletne in na srečo nerazkuhane drobne sorte paštice, so položili sočne in hrustljave, v nulo pečene repke kozic, skuhali so rustikalen, vzorno kreften jagnječji ragu (in podcenili njegov tržni domet, saj ga je začelo zmanjkovati že malo čez poldne), suvereno in (vsaj po evropskih merilih) dovolj korajžno so začinili piščančjo tikka masalo in zamešali ivačičevsko hudo tatarsko omako, s katero so prelili koščke redkokje tako dobro (beri hrustljavo) ocvrtega osliča. Celo v kozarcu postrežena pavlova, ki smo se je lotili z veliko skepso, češ, le kako bo ona meringa v kozarcu ohranila obe za to sladico nujni teksturi – hrustljavo, španskovetrno zunanjost in maršmelovsko notranjost, je bila izvedena brez napak.

V središču mesta, ki se gastronomsko vse bolj uklanja pričakovanjem turistov (in njihovim za enkratno lupljenje primernim budžetom), je Mala terasa prijetno srečevališče srednje generacije pisarniškega delavstva, ki poleg poštene hrane na krožniku ceni tudi razpoloženje in občutek, da je med svojimi ljudmi. Fer.