Konzum / Sestavljanke

Hiša Janko
Sokolski trg 23, Dolenjske Toplice
Tel.: 051 706 030
Kuhinja Hiše Janko je ob torkih zaprta, ob ponedeljkih, sredah in četrtkih je odprta od 10. do 21., ob petkih in sobotah od 10. do 22., ob nedeljah pa od 11. do 21. ure.

Ambient:
svetel in razgleden spodnji del frišnega družinskega hotelčka, z generično, a dovolj prijetno opremo in nevsiljivo muziko

Napitki:
dober ducat in pol mirnih buteljk ter prgišče mehurčkov, večinoma iz Dolenjske in Primorske, cene so navzgor zaokroženi dvakratnik vinotečnih

Vegetacija:
kakšna pica, pašta in solata

Dostopnost:
parkirna mesta so pred hišo in ob njej, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pica mortadela

Ne tako fino:
telečja jetra
njoki z jurčki

Goveji karpačo je stal 12, njoki z jurčki 12, fuži z natrgano govedino in tartufi 17, pica mortadela 13, telečja jetra 10, tiramisu pa 5,5 evra.

»Bomo zdravi, bomo fit?« sta vodjo tokratne popisovalske odprave v enega najbolj znanih topliških krajev z zadnjega sedeža kibicala inšpektorja, sicer bolj kot velnesiranja navajena odtegovanja pasov. No, prvega jima tudi tokrat ni bilo treba početi, Hiša Janko je namreč od osrednjega dvohotelskega zdraviliškega kompleksa streljaj oddaljen pogon manjših dimenzij, v katerem so se ponudbo sob in apartmajev odločili dopolniti tako, da so nabavili neapeljsko krušno peč, nekaj vrst testenin in grahove poganjke ter odprli restavracijo, v kateri se »vrhunski okusi Italije prepletajo s toplino domače gostoljubnosti«.

Odločitev za italijanski štih je na neki način pametna, saj zdraviliškim gostom ponuja odmik od korporativnih hotelskih bifejskih standardov, obenem pa se diferencira od kreativnejše oštarijske sosede Herbelier. Komercialno upravičenost investicije je onega nedeljskega popoldneva potrjevala polna zasedenost lokala, ki pa se je izkazala tudi za past: frišno strežno osebje se je precej lovilo v hitrosti in memoriranju, tako da smo prve pol ure od prihoda do glaža mineralne vode prakticirali predvsem zen. Zdraviliško, pač.

Generičnost ponudbe jedi Jankotovi poskušajo razbiti z drobnimi intervencijami, kot so okisane redkvice in s Škrjančevim sirom ojačana majoneza, a je to vendarle premalo, da bi pustilo globlji vtis. Tako smo ostali pri tem, da je bila ob korektnem govejem karpaču daleč najbolj prepričljiva jed pica neapeljskega tipa: mehko, okusno in dobro zapečeno testo, dobra mortadela, sveža, zelo kremasta burata in zmerno doziranje strte pistacije. Pri vseh ostalih jedeh pa smo dobili občutek, da gre bolj kot za resno kuhanje za sestavljanje: v fuže vmešajo razkuhano govedino in jih posujejo s svežimi tartufi (v plus jim štejemo, da jih niso uničili s šeflo tartufate), drobne, kompaktne njoke prelijejo z nečim, kar bi lahko bila tudi gobova juha in v čemer je – razen arome, ki verjetno prihaja iz sušenih – jurčkov komajda za vzorček.

Posebej žalostno poglavje so bila telečja jetrca: že res, da so jih na tanko narezali ter kot se šika na hitro opekli na zmehčani čebuli, nato pa so jih – kaj jim je tega treba bilo?! – zalili z vodo, ki je niti niso dobro segreli, kaj šele povreli, tako da je bila jed mlačna in skoraj popolnoma brez okusa. Tudi v kozarcu zloženemu tiramisuju niso dali časa, da bi se krema, piškoti in kofetna tekočina do konca povezali med sabo – kar je pravzaprav metafora gostinske ponudbe Hiše Janko: nekaj obetavnih elementov, ki pa še čakajo, da se sestavijo v prepričljivo celoto.