Konzum / Tržne prilagoditve

Steakhouse Salsa
Rimska cesta 72, Šempeter v Savinjski dolini
Tel.: 070 333 435
V Salsi vakuumirane stejke odpirajo in pečejo od torka do sobote od 12. do 22. ure.

Ambient:
dvonivojska, s temnim lesom opremljena prostorna jedilnica v kantri slogu; nevsiljiva muzika, čist’ fletn’

Napitki:
nekaj preprostejših vin dajejo na kozarec, resnejše buteljke – nabrane predvsem na Vipavskem in v Brdih – pa le cele, a so na srečo zmerno maržirane; iz pivske pipe priteče tudi kakšen rokodelski zvarek

Vegetacija:
nekaj solat in kakšna pica

Dostopnost:
veliko parkirišče, brez resnih zaprek za gibalno ovirane

Fino:
opečeno zelje
stejk

Ne tako fino:
goveji karpačo
sv. rebra

Karpačo je stal 14,9, rebrca s krompirjem in zeljno solato 16,9, dobre pol kile težak t-bone malo manj kot 50, čebulni obročki 4,5, sladki krompir 4,9, pečeno zelje 5,9, panakota pa 4,2 evra

»A gremo z raketo ali z vesoljsko ladjo? « je dežurni inšpekt orski šofer v garaži odločitev o prevoznem sredstvu prepustil vodji ekipe inšpektorjev, napotenih na Rimsko cesto. Astronomskemu začetku navkljub se je izkazalo, da ne bomo izstreljeni v kozmos, ampak da se tako imenuje glavna cesta, ki pelje skozi Šempeter v Savinjski dolini, ob njej pa stoji prostorna in na videz čisto simpatična gostinska postojanka Salsa.

Njena sortna oznaka, steakhouse, je v naših terenskih delavcih zbudila neko raven pričakovanj (nabor kosov, zoritvene variacije, različne pasme in izvor …), a so se ta hitro razblinila ob pogledu na le kakšnega pol ducata vakuumskih paketkov v veliki, suhemu zorenju kosov mesa namenjeni komori. Ti so bili neme priče Salsine prekvalifikacije v picerijo in burgerdžinico: zrezkofilom ima namreč ponuditi bore malo. Ker se nam zdi trapasto plačevati velike novce za tomahavkovo kost, kakšnih cenejših flankov, tritipov in pikanj pa niso imeli, smo se s prijazno, pozorno in urno natakarico dogovorili za nekaj več kot polkilskega tibounčka.

V pričakovanju njegove dodelave nad ognjem smo najprej ugotovili, da je goveji karpačo ne le čisto generično opremljen z rukolo, ostružki grana padane in curkom balzamične glazure (in manj pričakovanim paradižnikom in redkvico), ampak sredi rezin tudi še ves zamrznjen, prav tako pa smo žalovali nad sočnostjo in mehkobo svinjskih rebrc, ki sta se očitno izgubili med dolgo dimasto peko (ali pa so bila rebra prepusta že na začetku).

No, stejk komplet je bil nato vendarle čisto fleten: meso mehko, pravilno pečeno, rahlo dišeče po oglenem dimu in narezano na ravno prav debele rezine, ki so jim samoiniciativno dodali še kolute na hitro sotirane čebule in nekaj rezin opečenega mladega sira. Med spremljevalno opremo nas je najbolj navdušilo močno opečeno zelje, ki so ga dodelali z umamijasto inčunovo majonezo, ocvrti sladki krompir je ostal hrustljav čisto do zadnje paličice, brez pripomb smo ugonobili tudi (ker so bili tako kot ocvrti nažlebljeni krompirji, priloženi rebrom, vsi enaki, domnevamo, da velikoserijske) čebulne obročke.

Večer v Salsi smo zaključili z – čeprav jo strežejo v kozarčku – ziheraško zaželatinjeno panakoto in občutkom, da bi to lahko bila res dobra stejkarnica, a so jo objektivna lokacijska resničnost ter navade, razgledanost in cenovna občutljivost slovenskega jedca parkirale v nagužvano in dolgočasno, a vendarle poslovno varn(ejš)o cono pic in hamburgerjev.