Dva leva / Vlado Miheljak: Samoobglavljenje in reinkarnacija

»Če torej povzamem, reinkarnacija je novo utelešenje naše duše, ki ji lahko samo naš nezavedni jaz pojasni, da so naše morebitne slabe izkušnje in trpljenje v prejšnjem življenju pravzaprav duhovna bližnjica do prepotrebnih spoznanj. Dobra dejanja omogočajo boljše ponovno rojstvo, slaba pa lahko tudi transmigracijo v žival. V bistvu gre za to, da ima v življenju vse svoj smisel. Da so dobre stvari nagrajene in slabe kaznovane.«

Vsi, ki smo dovolj stari, smo dediči prejšnjega režima. Nismo pa bili vsi tudi njegovi soustvarjalci ali vzdrževalci. Sodobniki smo imeli do režima različne odnose. Od navdušenja prek toleriranja do zavračanja. In nobena pozicija ni apriorna. Spomnim se, da sta Spomenka Hribar in pokojna Manca Košir precej let po spremembi režima, ko je marsikoga že dajal slab spomin, svoje članstvo v vodilni stranki brez sprenevedanja pojasnili z utemeljitvijo, da sta v nekem obdobju, kljub izpričani kritični distanci, v osnovi verjeli v sistem. In tu ni kaj dodati. A tudi tisti, ki so bili nekritično predani režimu in partiji so zavzemali legitimno pozicijo. Izjema so zgolj tisti, ki so se zapletali v hranjenje in ohranjanje režima z ovaduštvom ali direktno s sodelovanjem v njegovih avtoritarnih dejanjih. In tu bi se zgodba odnosa do preteklosti lahko končala, pa se zaradi današnjega kliničnega antikomunizma nekaterih šele zares začne.