Dva leva / Vlado Miheljak: Samoobglavljenje in reinkarnacija
Prvakova postsocialistična stresna motnja
MLADINA, št. 50, 12. 12. 2025

© Franco Juri
»Če torej povzamem, reinkarnacija je novo utelešenje naše duše, ki ji lahko samo naš nezavedni jaz pojasni, da so naše morebitne slabe izkušnje in trpljenje v prejšnjem življenju pravzaprav duhovna bližnjica do prepotrebnih spoznanj. Dobra dejanja omogočajo boljše ponovno rojstvo, slaba pa lahko tudi transmigracijo v žival. V bistvu gre za to, da ima v življenju vse svoj smisel. Da so dobre stvari nagrajene in slabe kaznovane.«
Vsi, ki smo dovolj stari, smo dediči prejšnjega režima. Nismo pa bili vsi tudi njegovi soustvarjalci ali vzdrževalci. Sodobniki smo imeli do režima različne odnose. Od navdušenja prek toleriranja do zavračanja. In nobena pozicija ni apriorna. Spomnim se, da sta Spomenka Hribar in pokojna Manca Košir precej let po spremembi režima, ko je marsikoga že dajal slab spomin, svoje članstvo v vodilni stranki brez sprenevedanja pojasnili z utemeljitvijo, da sta v nekem obdobju, kljub izpričani kritični distanci, v osnovi verjeli v sistem. In tu ni kaj dodati. A tudi tisti, ki so bili nekritično predani režimu in partiji so zavzemali legitimno pozicijo. Izjema so zgolj tisti, ki so se zapletali v hranjenje in ohranjanje režima z ovaduštvom ali direktno s sodelovanjem v njegovih avtoritarnih dejanjih. In tu bi se zgodba odnosa do preteklosti lahko končala, pa se zaradi današnjega kliničnega antikomunizma nekaterih šele zares začne.

© Franco Juri
»Če torej povzamem, reinkarnacija je novo utelešenje naše duše, ki ji lahko samo naš nezavedni jaz pojasni, da so naše morebitne slabe izkušnje in trpljenje v prejšnjem življenju pravzaprav duhovna bližnjica do prepotrebnih spoznanj. Dobra dejanja omogočajo boljše ponovno rojstvo, slaba pa lahko tudi transmigracijo v žival. V bistvu gre za to, da ima v življenju vse svoj smisel. Da so dobre stvari nagrajene in slabe kaznovane.«
Vsi, ki smo dovolj stari, smo dediči prejšnjega režima. Nismo pa bili vsi tudi njegovi soustvarjalci ali vzdrževalci. Sodobniki smo imeli do režima različne odnose. Od navdušenja prek toleriranja do zavračanja. In nobena pozicija ni apriorna. Spomnim se, da sta Spomenka Hribar in pokojna Manca Košir precej let po spremembi režima, ko je marsikoga že dajal slab spomin, svoje članstvo v vodilni stranki brez sprenevedanja pojasnili z utemeljitvijo, da sta v nekem obdobju, kljub izpričani kritični distanci, v osnovi verjeli v sistem. In tu ni kaj dodati. A tudi tisti, ki so bili nekritično predani režimu in partiji so zavzemali legitimno pozicijo. Izjema so zgolj tisti, ki so se zapletali v hranjenje in ohranjanje režima z ovaduštvom ali direktno s sodelovanjem v njegovih avtoritarnih dejanjih. In tu bi se zgodba odnosa do preteklosti lahko končala, pa se zaradi današnjega kliničnega antikomunizma nekaterih šele zares začne.
Ker pri nas režim ni bil tako brezkompromisno avtoritaren kot drugod po vzhodni Evropi, je tudi odnos do preteklosti veliko bolj zbalansiran in zato so sledi obeleževanja in poimenovanja, ki spominjajo na pretekli čas, veliko bolj prisotne kot drugod v pokomunistični Evropi. Velenje je nekako poosebljalo ta mehki prehod iz prejšnjega režima. Mesto, ki je v nov sistem vstopilo s predpono krajevnega imena kot Titovo, je vse do danes ohranilo tudi Titov spomenik in ime osrednjega trga. Razlogi so razumljivi in meščani takšno pozicijo očitno večinsko odobravajo. Razen tistih, ki jih preganjajo demoni lastne preteklosti. Tako se je serijski konvertit Vane Gošnik svoj čas (19. 3. 2019) na Twitterju pridušal: »Leta 1990 sem uspel Titovo Velenje spremeniti v Velenje. Zdaj bom predlagal, da Titov trg preimenujejo v Pučnikov trg. Pa da vidimo demokrate!!« Če bi se ob Tita obregnil vsaj kakšnih trideset let prej, bi bil vreden spoštovanja, če že ne strinjanja, tako pa je bil deležen in vreden prezira ter kvečjemu pomilovanja. Še zlasti, ker bi Tita nadomestil z Jožetom Pučnikom. Tistim Pučnikom, ki je vsaj moralno soodgovoren za izbris 25.671 oseb iz registra stalnih prebivalcev. Spomnimo se njegove zlovešče vizije »dokončne rešitve jugoslovanskega vprašanja« na govoru v Ljutomeru decembra 1990: »... pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo. [...]« In so jo odpravili. Si predstavljate, Pučnikov trg v multietničnem in multikulturnem Velenju, ki se je razvilo kot tipični talilni lonec povojne jugoslovanske industrializacije in modernizacije?! Ampak O. K., ta obsedenost s Titovo senco Velenja je stalnica. In zato ni nič nenavadnega, da je neki esdeesovski Iks Ipsilon obglavil Titovo statuo in plen odpeljal v lažno registriranem vozilu (!). Sedaj bi bilo zanimivo videti uporabnost in doslednost izvajanja Šutarjevega zakona v neromskem kontekstu. A tisto, kar je zares signifikantno, je reakcija nekoga, ki je stalni pretendent na mesto predsednika izvršne oblasti ali vsaj vodje opozicije v zakonodajni sferi oblasti. Kajpak Janše.
In ravno Janša je nesporno največja žrtev režima. Ne zato, ker je bil, in ne takrat, ko je bil procesuiran in nekaj časa tudi »mehko« zaprt, ampak prej. Spadal je v tisto izrazito manjšino mladeži, ki jim je režim uspel ponastaviti možgane in jih spremenil v slepe vojake, rdeče gardiste, fundamentaliste ... Tako zaslepljene, da niso opazili, da se je partija medtem transformirala iz ortodoksne v reformno. In tudi Janša ni postajal, z neko osebno genezo, postopno disident, odpadnik od partije, ampak se je partija s svojo transformacijo »disidentirala« in odtujila od njega. Zato se je odpovedal partijski ideologiji, a do danes ohranil boljševiško metodo delovanja. Ki jo lahko prakticira le še v neodesničarskem okolju.
A ta geneza iz ortokomunista v antikomunista ni brez posledic. Vsako jutro se zbudi v realnosti, ki ga prisili v zavedanje, da je njegova biografija karikatura lika zapriseženega antikomunista. Neznosno breme! Podobe partijske mladeži, Jajca, Kumrovca, fanatičnega aktivizma in znova in spet Tita so Janševo breme, ki je prehudo za še tako intenzivno potlačitev in zanikanje. Res pravi sindrom postsocialistične stresne motnje! Z odrobljeno glavo zato Janši niso naredili usluge. Obglavljenje je lažna bližnjica. Titova glava se vselej znajde na Janševem telesu ali, v najboljšem primeru, Janševa na Titovem torzu.
Predinov frizer dobro razume Janševo stisko: reinkarnacija je usoda.