Andrej Škufca / Umetnik, ki skozi materialnost razmišlja o sodobni družbi

Kot del razstave Unseen Futures to Come v znamenitem graškem Kunsthausu je trenutno na ogled tudi njegovo delo 6GB ending. Ogromna skulptura iz bleščečega črnega anorganskega materiala se kot cevi ali lovke vije in širi po prostoru, njeni razvejeni kraki hkrati spominjajo na organske forme, naftovode ali futuristične, tehnološke hibride. Kot entiteta s svojo lastno voljo, kot neskončna rast ali grozeča invazija. Kiparsko-prostorska instalacija je del njegove serije Black Market, ki raziskuje kompleksne odnose med kapitalom, tehnologijo in družbenimi strukturami, med drugim pa je bila predstavljena že v Mednarodnem grafičnem likovnem centru in na 9. trienalu sodobne umetnosti U3 v Ljubljani, v Galeriji Miroslava Kraljevića v Zagrebu ter v Futurinih ateljejih Karlín v Pragi.

Andrej Škufca (1987) je umetnost vselej dojemal kot odzivanje na družbenopolitično situacijo – toda ne na direkten, deklarativen način. »Zame neposredne geste kritike pogosto delujejo kot neučinkovita bližnjica do nekega učinka in ne izkoristijo celotnega potenciala, ki ga umetnost ponuja. Zdi se mi, da lahko umetnost angažira gledalca na veliko bolj kompleksen način – tam, kjer ne pričakuje, da bo nagovorjen,« pravi. Zato je namesto narativne, eksplicitne političnosti začel raziskovati posredne poti prevpraševanja družbenih in tehnoloških dosežkov, kapitalizma in globalno prepredenih sistemov – skozi fizične objekte, strukture, atmosfere. V zadnjih letih je ključen element njegove prakse postala tehnologija: od sistemov, ki upravljajo naše vsakdanje življenje, do umetne inteligence, ki vse bolj prevzema vlogo avtonomnega akterja. V tem svetu, pravi, je razmislek o objektih pravzaprav razmislek o strukturah moči, ki oblikujejo naše delovanje – pogosto mimo nas in brez našega soglasja.

Te velike objekte iz različnih industrijskih materialov izdeluje v svojem ateljeju v kamniški kreativni četrti Barutana, pri čemer je vsak skoraj nepredstavljiv podvig. Zahteva namreč natančno načrtovanje, obsežno tehnično obdelavo in sodelovanje različnih mojstrov, ki prispevajo svoje znanje in veščine. Ob tem ga zanima tudi sam odnos med objektom in gledalcem. Galerijski prostor se mu je vedno zdel podoben nekakšni cerkvi, v kateri gledalec stopa proti »svetemu predmetu«, sam pa je želel ta odnos obrniti; ustvariti objekte, ki imajo lastno avtonomijo in v razstavnem prostoru postanejo protagonisti – mi pa smo tisti, ki vstopamo v njihov teritorij.

Ni bil eden tistih, ki so se že od nekdaj ukvarjali z umetnostjo. Pravzaprav prihaja iz družine ekonomistov in si je želel postati borzni posrednik. Po letu študija na Ekonomski fakulteti je opravil sprejemne izpite na Kraljevi akademiji umetnosti v Haagu na Nizozemskem. Toda s prijateljem, gruzijskim umetnikom, sta začela na akademiji, ki je imela izrazito averzijo do del, ki so opozarjala na kolonialne strukture ali kritizirala institucijo, prirejati politično ostre performanse – zato so ju izključili. Tako se je vrnil v Ljubljano in vpisal študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Bolj kot slikarstvo pa so ga zanimali performansi in video, z enim od projektov je denimo poskušal aktivirati modele, ki so pozirali na akademiji, ter z njimi vzpostaviti sindikat. Hitro se je povezal tudi s podobno mislečimi; ustanovili so Projekt Boks, študentsko platformo, s katero so želeli vzpostaviti avtonomni prostor znotraj akademije. A ker za projekt tam ni bilo posluha, so nadaljevali drugje – organizirali so predavanja in seminarje o umetnostni teoriji in filozofiji v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Galeriji Škuc in Mestni galeriji. Iz teh procesov se je rodil Šum, revija za kritiko in teorijo sodobne umetnosti, ki sta jo ustanovila s Tjašo Pogačar in je tik pred izidom nove številke – v dobrem desetletju pa je postal pomemben laboratorij mišljenja, kolektivnega učenja in samoiniciativnega raziskovanja.

Ko razmišlja o umetnosti in njenem položaju v svetu, je razpet med dvoje. Med zavest, da je umetnost trdno vpeta v umetniški sistem in širše mehanizme kapitala, kjer igrišče krojijo premožni in vplivni posamezniki, ter prepričanje, da umetnost ponuja prostor za oblikovanje drugačnih modelov sveta, ustvarjanje alternativ in premišljevanje prihodnosti – kar zanj ostaja njena ključna, neprecenljiva vrednost.