Uvodnik / Grega Repovž: Hanibalizem

Poslanec je po izvolitvi neodvisen in ni zavezan nobeni politični stranki. Njegova temeljna pravica je tudi, da prestopi k drugi stranki, naredi svojo, izstopi iz poslanske skupine. Seveda pa se prestopi poslancev razlikujejo. Nekateri so načelni, nekateri zavržni, nekateri pa koristolovni. Prestop poslanca Levice Mateja Tašnerja Vatovca ni prestop zaradi načel, izgubljenih iluzij – in to nam je povedal kar sam, saj dejansko ni izrekel niti ene resne kritike svoje dosedanje stranke. Očitno je, da se v prihodnosti vidi nekje drugje. A poznavajoč volilni sistem vemo več: da verjetno niti ne želi biti več poslanec. Tašner Vatovec ima v obstoječem sistemu in glede na moč stranke SD na Primorskem bolj pičle možnosti za ponovno izvolitev – in to nedvomno ve tudi sam. Na listi Levice je imel večje. A za kaj je »zamenjal« svoj prestop h konkurenčni stranki, pa verjetno v tem prestopnem in predvolilnem obdobju ne bomo izvedeli. Glede na to, da ministra SD vodita zunanje ministrstvo in ministrstvo za gospodarstvo, pa gre verjetno za dogovor za kakšno službo v mednarodnih organizacijah, ki jo bo opravljal Tašner Vatovec ali pa njegova žena Maja Tašner Vatovec, tudi političarka Levice, ki je prav tako prestopila v SD. Morda gre za službo v OECD, Unescu, Unicefu, kaj takega. To so službe, o katerih se ne govori veliko, Sloveniji pripada nekaj mest kot del članstva, plače so zelo spodobne. Na enega od teh položajev se je na primer v Pariz po politični karieri »umaknil« nekdanji minister Gregor Virant. Da ne bo nesporazuma: oba zakonca Tašner Vatovec imata vse kvalifikacije za te mednarodne funkcije.

Tašnerja Vatovca osebno sicer lahko razumemo. Verjetno ima parlamentarne politike dovolj, tri mandate je bil v parlamentu, kar je veliko in za resnega človeka izčrpavajoče. Je pa njegov verjetni zaključek politične kariere malo klavrn, sploh ker je imel kot pokončen politik res ugled. S prestopom je zapravil ravno tisto, zaradi česar je bil cenjen: svojo moralno držo.

A če imamo za Tašnerja Vatovca še neko razumevanje, je s Socialnimi demokrati zadeva drugačna. Iz vsega, kar sta povedala Matjaž Han in Matej Tašner Vatovec, in iz poznavanja slovenskega volilnega sistema zdaj vemo, da bo Tašner Vatovec sicer kandidiral, a verjetno ne bo ostal v politiki. Iz navedenega je jasno, da namen vsega skupaj ni bila krepitev SD, kar bi bilo nekako legitimno, ampak šibitev Levice. Je tudi to legitimno? Ne več toliko. Levica, Gibanje Svoboda in SD so namreč vse stranke nekdanje Koalicije ustavnega loka, ki pa so imele eno skupno zavezo, za katero smo ves čas verjeli, da so ji še vedno zveste: da je njihova primarna naloga ščititi Slovenijo pred tem, da bi oblast prevzela skrajna desnica oziroma SDS. Skupaj so bili sanitarni kordon demokracije. A SD je to zdaj prekršila – oziroma je to prekršil njen predsednik Matjaž Han.

Naj začnemo kar s citatom staroste SD, nekdanjega tajnika stranke Dušana Kumra. Takole je za N1 komentiral potezo Matjaža Hana, ki ga je, mimogrede, sam povabil v stranko: »Jaz levo sredino vidim kot stranke sedanje koalicije, zato po mojem mnenju ni bistveno, ali je Tašner Vatovec prestopil ali bi ostal v Levici. Razen če kdo levo sredino vidi drugače, torej da v njej ni Levice.« Seveda je Kumer točno vedel, kam meri: Hanova poteza ima namreč lahko samo en namen: tako ošibiti Levico, da bi ostala zunaj parlamenta. V razmerah normalne politike, ko torej državi ne bi grozila nevarna avtokratska vlada, bi bila ta poteza še razumljiva. A Han točno ve, da bi morebitni izpad Levice iz parlamenta pomenil tolikšno in avtomatično ošibitev sedanje koalicije, da bi bila vladavina Janeza Janše praktično neizogibna. In naj dodamo: to ve tudi Tašner Vatovec. Oba sta vedela, da sta s tem povečala možnosti, da Slovenija dobi spet avtoritarno oblast. Edino korist od te poteze Matjaža Hana ima na kratki rok, torej na teh volitvah, Janez Janša oziroma SDS. Han mu s poskusom dekonstrukcije Levice dobesedno tlakuje zmago. A uničenje Levice je tudi uresničitev sanj slovenskega kapitala, ki Levico prezira zaradi vseh delavskih, socialnih in drugih pravic, ki ji jih je uspelo uveljaviti v zadnjih letih. Verjetno je v torek Han dobil več čestitk od direktorjev kot od članov lastne stranke.

Zakaj je Han tako ravnal? Razlogov je več, verjetno pa pri tem misli predvsem nase. Verjetno računa, da bi se v opoziciji tudi Gibanje Svoboda razsulo (kar je zelo verjetno), kar bi SD lahko hitro naredilo za edino še preostalo stranko na levem polu, njega pa za prvega moža pola. A to je račun brez krčmarja – liberalni volivci bodo našli novo stranko, ker stranke SD ne marajo. Han sicer tudi ne skriva, da nima težav s sodelovanjem s SDS – a hkrati ve, da mu stranka ta mandat tega ne bi dovolila. Med SD in SDS že desetletja obstaja nekakšna simbioza, delitev območij in področij, ne hodijo si v zelje, pustijo se pri miru.

Tik pred novim letom se je zgodil pomemben premik, ki pa so ga prazniki nekako porinili v ozadje. Agencija Ninamedia je za Dnevnik zaznala obrat v javnem mnenju: prvič v zadnjih dveh letih je namreč izmerila, da bi levoliberalni blok (Svoboda, Levica, SD in Prerod) na volitvah zbral več kot stranke, zbrane okoli SDS. In ni nemogoče, da bo Hanova poteza zdaj razmerja še spremenila. In to v korist Gibanja Svoboda in Levice. Prav zato, ker je Han prekršil temeljni dogovor levoliberalnega pola.