Dva leva / Vlado Miheljak: Popolna neodločnost

»Zakaj Kitajska potrebuje njihovo nafto? Zakaj Rusija potrebuje njihovo nafto? Zakaj Iran potrebuje njihovo nafto? Sploh niso na tej celini. To je zahodna polobla. … To se ne bo več dogajalo!… Ne pod predsednikom Trumpom.«

»Vsakršen vojaški poseg zoper suvereno državo, ki ne temelji na načelih mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, je nedopusten in vodi svet v nadaljnjo spiralo vojn in nasilja. … V EU bomo ostali tesno zavezani mirnemu reševanju sporov, deeskalaciji razmer ter mirni in demokratični poti Venezuele.«

Ko bodo študenti in študentke mednarodnih odnosov čez deset let ali več v svojih nalogah pisali o slovenski zunanji politiki v prvem kvartalu enaindvajsetega stoletja, jim ne bo jasno, na kaj se je nanašala prva Golobova izjava po ugrabitvi Madura. Ne pokaže na storilca, torej Trumpa in ameriški državni terorizem, piratstvo, prisvajanje dobrin tujih držav, ugrabljanje tujih državnikov brez mednarodnopravne podlage; ne predlaga zunanji ministrici, da pokliče najvišjega diplomata veleposlaništva ZDA na pogovor in izrazi »zaskrbljenost«, pa tudi ne izreče nobenih zahtev po sankcijah za napadalca, o kakršnih so se združeni Evropejci poenotili ob ruskem napadu na Ukrajino. O. K. Morda lahko vzamemo Goloba in slovensko diplomacijo v bran vsaj toliko, da so drugi še hujši. Kancler Merz je ameriško teroristično dejanje označil kot »kompleksni« akt. Podobno sta mencala Starmer in Macron. Predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola je celo pozdravila Madurovo odstavitev. »Pozivamo k zadržanosti«, pa je edino, kar je po ameriški ugrabitvi Madura izustila visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Kaja Kallas in apelirala na spoštovanje mednarodnega prava. Kako spoštovanje? Saj je vendar že bilo (pre)kršeno. Treba je govoriti o storilcu in posledicah. Pa se zgolj sprenevedajo. Glede na to, da so Američani operacijo poimenovali Popolna odločnost (»Absolute Resolve«), bi lahko evropske odzive (razen zelo redkih izjem) poimenovali operacija Popolna neodločnost. Kot da so imeli odrske vaje za trenutek, ko se bo treba opredeliti do morebitne intervencije ZDA na Grenlandiji. Sicer pa nova generacija politikov, tudi tistih, ki se ponašajo z demokratičnim predznakom, več ne razume, da je tudi pri obravnavi in preganjanju samodržcev, kriminalcev treba pregon in sankcije izvajati izključno na temelju (mednarodnega) prava.

Ker ne gre za reševanje venezuelske demokracije, ampak za patronat nad naftnimi viri (kar je Rubio prostodušno priznal), je vprašanje, ali so bile volitve 2024 res nepoštene in ukradene ali pa zgolj niso ustrezale ameriškemu interesu, za sedanje dogajanje nepomembno. In največji paradoks! Po sedanji ameriški teroristični intervenciji je malo verjetno, da bi lahko kdorkoli od Trumpu in ZDA všečnih kandidatov, na čelu z Nobelovo nagrajenko Mario Machado, premagal chavističnega protikandidata na poštenih volitvah. Celo Trump je priznal, da je njegova »krščenka« nepriljubljena: »Je zelo prijetna ženska, vendar v Venezueli nima podpore in je v državi ne spoštujejo.«

Ne glede na vsa dvojna merila zahodnega zavezništva, ki mu politično in vojaško pripadamo, pa je slovenska zunanja politika sama sebi največja nadloga. Spomnite se nastopa slovenskega predstavnika Samuela Žbogarja v VS OZN (22. 2. 2024), ko je na zasedanju o dostavi orožja zahodnih držav Ukrajini Ruse ukoril zaradi dvojnih kriterijev in jim zabrusil: »Isto mednarodno pravo, mednarodno humanitarno pravo in pravo o človekovih pravicah, ki ga Rusija poudarja glede položaja v Gazi, velja tudi za Ukrajino.« Kar nesporno drži. A kaj, ko se je ob izraelskem napadu na iransko veleposlaništvo v Damasku tudi sam zapletel v dvojna merila, potem ko ni bil sposoben s prstom kategorično pokazati na nedoslednost Združenih držav kot zaščitnic izraelskega državnega terorizma. In danes? Bo vsaj tokrat Slovenija neposredno in brez ovinkarjenja označila vojaško akcijo ZDA v Venezueli kot nezakonito in zavržno? Bo zahtevala sankcije? Bo zahtevala izločitev ameriških športnikov, kulturnikov, znanstvenikov iz mednarodnih aren in institucij? Seveda bo – v mokrih sanjah.

Je pa Levica edina od parlamentarnih strank enoznačno uperila prst v mednarodni terorizem ZDA in opozorila na evropsko licemerje. A neizogibno jo čaka še en grenki kelih. Sedaj se mora, pa čeprav manj kot tri mesece pred volitvami, soočiti z dvojnimi kriteriji in licemerjem v lastni koaliciji. In spomniti svoje partnerje, da je Trump deloval tako rekoč v duhu spornega Šutarjevega zakona: vstopil je v tujo državo in tuj dom brez predhodne »sodne odredbe«; se pravi mandata oziroma povelja Združenih narodov.