Kolumna / Janko Lorenci: Trump in evrotrumpi

Če velik lopov ugrabi in oropa malega lopova, ga grehi malega ne opravičujejo – kaznovanje mora biti prepuščeno zakonom in sodiščem. Trump je ugrabil Madura, da bi se polastil venezuelske nafte in urbi et orbi pokazal, da je zlasti v zahodni hemisferi bog in batina, ki se lahko požvižga na mednarodno pravo. S tem je za nazaj in za naprej prižgal zeleno luč Putinu in drugim agresorjem. Je za Venezuelo na vrsti Grenlandija?

Gotovo bo lomastil še naprej. Toda ali lahko trajno spremeni svet z našo Evropo vred?

Njegova prva tarča je ameriška demokracija, še živa, a resno ogrožena. Opevani sistem oblastnih ravnotežij je očitno ranljiv, če v zmedenih časih postane predsednik človek, ki mu ni sveto nič, vodi pa ga brezmejna volja po moči, bogastvu in občudovanju.

Če večina za predsednika še drugič izvoli takega človeka, čeprav je že v prvem mandatu pokazal, kakšen je, mora biti s tako državo nekaj globoko narobe. Zdaj je Trump še bistveno bolj rušilen in niti ne skriva želje, da bi vladal do smrti.

Ta nevarnost se ne zdi velika. Volilna podpora se mu je krepko zmanjšala in volitve za tretji mandat, če bi jih nekako izsilil, bi najbrž izgubil. Nekakšen puč se kljub vsemu zdi zgolj hipotetičen. Morda najbolj pa Američane pred njim kot dosmrtnim predsednikom varujeta njegova starost in morebiti načeto zdravje. Tudi njegova stranka bo brez njega kot voditelja bistveno manj privlačna.

Z drugimi besedami: Trump resno ogroža ameriško demokracijo, vendar ni nujno, da bo zgodovinska prelomnica. Res pa bo napravil nepopravljive ali težko popravljive škode. Največje od njih bodo zapravljeni čas za obvladovanje podnebne krize, spodbujanje drugih avtokratov in demontaža povojnega mednarodnega reda. Ta človek drugače od drugih ameriških intervencionističnih predsednikov povsem odkrito uvaja surovo silo kot odločilen element odnosov med državami. Tako gradi svet nekaj velikih sil, ki bodo lahko v svojih fevdih počele karkoli. To je zlasti za manjše države strašljiva perspektiva. Samooklicani mirovnik grozi postati prvi agresor sveta že zato, da bi odvrnil pozornost Američanov od domačih težav.

A z nekaj sreče se bo Amerika čez tri leta vrnila v predtrumpovsko demokracijo. To bo olajšanje, ne vemo pa, ali bo trumpovski intermezzo deloval kot alarm in svarilo ali zgolj kot začasna anomalija. Prvi mandat ni deloval svarilno in zgodba se zna ponoviti. To bo najbolj odvisno od demokratov. Trump ne uspeva zato, je zapisal komentator,

ker bi Američani ljubili diktatorje, ampak zato, ker so nehali poslušati njegove nasprotnike. Demokrati zlasti v ekonomsko-socialnem pogledu niso jasna alternativa trumpizmu, in če se stranka ne bo pošteno prenovila, se bo v Ameriki kljub njeni morebitni zmagi začel znova kuhati položaj, ugoden za rojstvo novega trumpa.

To je nauk tudi za Evropo. Unija je bistveno bolj socialna kot Amerika, v osnovi pa jo razjeda ista bolezen – globoka kriza liberalne (beri neoliberalne) demokracije. Etablirana politika se bolj kot ljudstvu prilagaja interesom kapitala; od tod silovita rast bogastva in vpliva manjšine, hkrati pa nazadovanje javnih služb, nezaupanje v etablirano politiko in izgubljen občutek varnosti množic s srednjim slojem vred. To so idealne razmere za lažne odrešitelje – populiste, skrajneže in avtokrate.

Prihodnost EU je morda bolj negotova kot prihodnost Amerike. Skrajna desnica, nacionalistična, nedemokratična in lažno socialna, se kot rak širi tudi v razvitih članicah in žene Unijo v evrorazličice trumpizma ali putinizma. Položaj je toliko slabši, ker EU ekonomsko in tehnološko zaostaja za Ameriko in Kitajsko, geopolitično pa postaja nepomembna. O Ukrajini odločata Trump in Putin, Bruselj pa je samo plačnik brez glasu. Unija si na pol že priznava, da je Amerika prej nasprotnica kot zaveznica, a se ne more otresti dejanske in mentalne odvisnosti od nje. Tudi njene medle reakcije na Venezuelo naravnost vabijo Trumpa, naj si prilasti Grenlandijo. To bi bil dokončen razpad Zahoda in Nata.

EU je tako ponižna in ponižana predvsem zaradi svoje neenotnosti, objektivno pogojene s tem, da ostaja skupek zelo različnih držav, ki so le del suverenosti prenesle na skupnost. Zdaj nanjo pritiskajo lažna zaveznica, ukrajinska vojna, razvojno zaostajanje, lastni trumpi in putini. To je grda kombinacija notranje-zunanjih težav. In če utegne Amerika, ki je enotna država, s Trumpovim odhodom doseči vsaj nekdanjo normalnost, slabljenju Unije, nekakšne konfederacije tudi navznoter politično razklanih držav, ni videti konca. Ko bi najbolj potrebovala dobro vodstvo, več skupnih politik, glasovanje z večino, ne pa z obveznim konsenzom, se še naprej drobi.

Kar sesula se ne bo, a če se noče postopoma usodno razkrojiti, se bo morala sestaviti na novo. Prioriteti sta dve – osamosvojitev od Amerike in ustavitev lastne skrajne desnice, Trumpove pete kolone. To je naloga evropske zmerne politike; če hoče preživeti, se bo morala povezovati, kot to počno orbani, weidlove, wildersi, janše. Evrotrumpi so za EU nevarnejši kot pravi Trump.