TV komentar / »Ni samo dirigent, ampak je kar lepo tudi en čeden gej! In to kakšen!«

Res ni dobro brezciljno brskati po družbenih omrežjih Facebook in X – ker je, roko na srce, vse skupaj vse bolj podobno brskanju po smrdečih smeteh. Toliko nesnage, kot je danes najdemo tam, toliko grdega, toliko hudobije, toliko zlobe – mar je to res vse v nas, ljudeh? No, še posebno neumno pa je to početi na predvečer novega leta. Le kaj je bilo tega treba, si je sama sebi zabrusila piska tega sestavka, ko je 31. decembra zagledala algoritemsko promovirano objavo znanega člana Janševe SDS Davorina Kopšeta: »Tistim, ki bodo jutri sarmo jedli, naj še trubaći igrajo. Ostali bomo gledali dunajski novoletni koncert.« Pač, rečeš si: pa zakaj se je moral zdaj ta človek obregniti ravno ob dunajski novoletni koncert in s svojo rasistično nesnažnostjo umazati ta dogodek? Zakaj?

Ampak včasih, redko, pa vendar, si zvezde in bogovi in piramide in templji sežejo v roke. In tokratni dunajski novoletni dogodek je bil kot odgovor tem ljudem, tem kopšetom, grimsom in primcem. Kot bi zvezde, prosto po Niki Kovač, rekle: »Hoteli ste dunajski novoletni koncert, mucki, imejte dunajski novoletni koncert! Naj vam predstavimo torej dirigenta, tukaj je Yannick Nézet-Séguin! In mucki dragi, ni samo dirigent Metropolitanske opere, ampak je kar lepo tudi en čeden gej! In to kakšen! Samozavesten, odprt, zabaven, izjemen – in tako zelo viden in javen! In gledali ga boste dve uri in pol! Bi morda vseeno raje sarmo?« Yannick Nézet-Séguin je res poseben. Ne samo zato, ker je (sicer pričakovano) tako vrhunsko dirigiral letošnji novoletni koncert, med zaključnim Straussovim maršem v čast feldmaršala Josefa Radetzkega stopil med občinstvo in sproščeno dirigiral spremljevalno ploskanje občinstva samega, nato pa se v zadnjih taktih sprehodil še do orkestra in mu s tem dal poklon, a seveda tudi ljubeče na očeh milijonov gledalcev na vrat poljubil svojega moža, violinista Pierra Tourvilla, katerega zardevanja ob tej gesti tudi nismo spregledali. A veličina Nézet-Séguina je predvsem v tem, da je v repertoar vključil polko Sirenen Lieder Josephine Weinlich (1848–1887), ki je ustanovila prvi ženski orkester v Evropi, ter valček Rainbow Waltz temnopolte ameriške skladateljice Florence Price (1887–1953), ob čemer se je treba zavedati, da je bilo na dunajskem koncertu prvo delo ženske izvedeno šele lani, ko je Riccardo Muti na spored uvrstil valček Ferdinandus Constanze Geiger. Roko na srce, še pred tremi leti skoraj nihče ni vedel, da so polke in valčke skladale tudi ženske, zdelo se je, da je bila to vedno le domena moških. Pa ni tako.

A še več je skritega v tej gesti, ne le obuditev spregledanih skladateljic. Čeprav ostaja pogosto neizrečeno, je pohod skrajne desnice podložen predvsem z nasprotovanjem sodobni emancipirani ženski. Dirigent Nézet-Séguina je pozval k temu, da objamemo različnost tega sveta v vseh razsežnostih. In za Nézet-Séguinom je stala celotna dunajska dvorana. Kot rečeno: zvezde in bogovi in piramide in templji si včasih sežejo v roke in kakšno ušpičijo.