Film / Veličastni Marty

zelo za

Dobri časi.

Veličastni Marty, postavljen v hladnovojna petdeseta leta, dobo ameriške dominacije, čas »velike Amerike«, po kateri tako hrepeni Trump, in anahronistično prepojen z megahiti osemdesetih, traja več kot dve uri in pol, a si želite, da se ne bi nikoli končal – nenehno se giblje. Non-stop. Nič ga ne ustavi. A ne zamudi nobenega detajla. Nobene finese. V vsakem kadru daje vse od sebe. Tak je kot Marty Mauser (Timothée Chalamet), »Veličastni Marty«, gostobesedni, vročekrvni newyorški prodajalec čevljev, hustler, goljuf, fabulist in namiznoteniški as ( judovskega rodu), ki je nenehno v gibanju. Non-stop. Brez počitka. Neprenehoma agresivno divja in nori. Se podi in prebija. Na vsak način hoče naprej. Zmagati. Uspeti. Postati največji namiznoteniški igralec na svetu. Ujeti ameriški sen. Zelo je podjeten. Pa patološko samozaverovan, agresiven, kompulziven, strasten. In ekstatičen. Neizprosno, brezobzirno, neusmiljeno nezadržen – kot kaka pošast. Kot alien. V vsakem trenutku daje vse od sebe. Nič ga ne ustavi. Niti streli. Niti prazen žep. Niti eksplozija bencinske črpalke. Niti kopalna kad, ki se z njim vred zruši v nižje nadstropje. Niti samurajsko stoični, gluhi japonski namiznoteniški šampion Koto Endo (Koto Kawaguchi). Niti nepričakovana nosečnost njegove poročene ljubice Rachel (Odessa A’zion). Niti Abel Ferrara, režiser kultnih, brutalnih kriminalk, ki igra lokalnega gangsterja, norega na psa, ki ga je Marty »izgubil«.

Veličastni Marty – film o etničnem outsiderju, Judu, samozvanem »ultimativnem produktu Hitlerjevega poraza«, ki se skuša asimilirati v »veliko Ameriko« – je eksistencialistični perpetuum mobile. Takšna sta bila tudi trilerja Dobri časi in Uncut Gems, prejšnji hiperkinetični mojstrovini bratov Safdie, Josha in Bennyja, a zdaj, ko filmov ne režirata več skupaj, vsaj dokončno vemo, da je bil Josh ta, ki je hudo zadolženega draguljarja in hazarderja Howarda Ratnerja (Adam Sandler), maničnega, frenetičnega, hipermobilnega protagonista filma Uncut Gems, prelevil v »Veličastnega Martyja« pred »Veličastnim Martyjem«. Marty je neustrašnejši od Ratnerja, a tudi brezsramnejši – mirno fuka ovenelo filmsko zvezdo Kay Stone (Gwyneth Paltrow), ženo bogatega poslovneža (Kevin O’Leary), izdelovalca pisal, s katerim se skuša okoristiti. Ratner je bil zasvojen s hazardom – Marty, tipični ameriški produkt, je zasvojen s sabo. On sam je hazard – njegovi bližnji, vključno z neumorno potrpežljivim taksistom Wallyjem (Tyler Okonma), nikoli ne vedo, kaj bo storil. Kot da vsakič znova izumi suspenz. A vsakič znova izumi tudi sanje.

Marty – maničen kot Jordan Belfort (Leonardo DiCaprio) v Volku z Wall Streeta, Sammy Lee (Anthony Newley) v Malem svetu Sammyja Leeja in Frank Abagnale (Leonardo DiCaprio) v filmu Ujemi me, če me moreš, zmodeliran po resnični osebi, velikem ameriškem namiznoteniškem upu Martyju Reismanu – je kot Brutalist, arhitekt László Tóth (Adrien Brody), le da ni priseljenec, a se obnaša kot priseljenec, saj ne le ameriški sen, ampak tudi sam kapitalizem lovi z agonično vnemo priseljenca. V kapitalizem se pač skuša priseliti po bližnjici – s pomočjo nenevarnega nizkobudžetnega športa, kjer nima kake silne konkurence (Kitajcev še ni na spregled, japonski as Endo je gluh). To, da se mu zelo mudi (kot da se čas izteka, kot da je treba posel čim prej zapreti, kot da je treba nenehno nekaj prodajati in tržiti, kot da mora stalno dominirati), še dodatno poudari, koliko blefa, mahinacij, manipulacij, narcisoidnosti, ekshibicionizma, sebičnosti, toksičnosti, tekmovalnosti, disruptivnosti, kozmičnih absurdov in obsedenosti je potrebnih, da bi se človek priselil v Ameriko in kapitalizem, ki ga po novem najbolje upravljajo Kitajci – ker najbolj obvladajo pingpong. Tudi Marty ga obvlada, zato niti ne preseneča, da tako fanatično lovi kapitalizem, da postane metafora kapitala, ki, kot vemo, nikoli ne spi, ampak se stalno giblje – stalno grize, stalno melje, divja in osvaja, stalno se grobo, nasilno polašča, stalno brezsramno in brez moralnih zadržkov ekstrahira vrednost, stalno sesa in stalno se mu mudi – v prihodnost. Tako kot se v osemdeseta mudi Martyju, kar lepo poudarjajo štikli iz osemdesetih (Forever Young, Everybody’s Got to Learn Sometime, Everybody Wants to Rule the World, The Order of Death, I Have the Touch ipd.), ki se »vizionarsko« prižigajo v filmu.

Težko boste našli film, ki bi se bolj trudil zmagati. Napisan, zrežiran, posnet, zmontiran in glasbeno opremljen je tako, kot da hoče enkrat za vselej izčrpati vse tisto, kar je v filmu večje od njega samega. (kino & art)

I420OaGZcn8