Pogovori z Bogom / Preizkus z ognjem

»Ko so Pogovori z Bogom tri mesece pred načrtovano oddajo in ko mislim, da je moja tema spopadanje z vročino in obstajanje na dele razcepljenega telesa v naraščajoči ekološki katastrofi, je božič. Na božični večer se v hiši mojih staršev vname božična jelka in povzroči hud požar. Ura je 19.20. Ob 19.25 je jasno, da se bo življenje za nekaj časa, mogoče pa celo za vedno, bistveno spremenilo.« Ta citat bralca preseneti, zgrozi in presune v romanu Pogovori z Bogom, četrti knjigi izpod rok Eve Mahkovic, ki je oktobra izšla pri No! Press – neodvisni založbi, ki si je v poldrugem letu obstoja z vznemirljivimi (pa tudi vizualno premišljenimi in dodelanimi) literarnimi deli pridobila že zavidanja vredno število zvestega bralstva, ki težko pričakuje vsako novo izdajo.

Težko pričakovano je bilo seveda tudi novo delo Eve Mahkovic. Zakaj? Gre za izjemno plodovito in svojevrstno avtorico (rojeno leta 1986), dejavno na več področjih, ki ji je v zadnjem desetletju z odmevno spletno prezenco ter z inovativnimi žanrsko hibridnimi deli avtofikcije (torej deli na meji med avtobiografijo in romanom oziroma fikcijo) uspelo skonstruirati prepoznavno persono. Ta persona je Eva Mahkovic kot avtorica, kot literarni lik, kot mit. Kot cinična, ranljiva, duhovita, brezkompromisna, boleče iskrena, lucidna opazovalka sebe in sveta. Eva Mahkovic, ki ima rada roza barvo (kar izkazujejo tudi platnice njenih knjig),

Taylor Swift, bleščice, vladarice in svetnice, ki ima svojega hrta Fjodorja raje kot ljudi. Ki jo fascinirajo mrtvi golobi na pločniku, smeti, pokopališča, krščanska ikonografija, trpljenje, bolečina. Ki zavrača tradicionalno hierarhijo med velikimi temami in banalnostmi vsakdana, med »visoko« in »nizko« umetnostjo. In ki je zato pogosto obravnavana kot lahkotna, trivialna, obsedena s seboj, spet drugič pa morbidna, pretežka. Eva Mahkovic, ki ne more zmagati in noče ugajati.

Z vsakim novim delom pokaže, kako blizu ji je preplet velikih, prelomnih dogodkov in drobnih vsakdanjih banalnosti, v katerem se skrivajo lepota, ranljivost, žalost in uteha.

Če Evi Mahkovic sledimo na družbenih omrežjih, nam je seveda jasno, da sta njena spletna prisotnost in njena literatura neločljivo povezani. In kot avtofikciji pritiče, nam ob njenih zapisih nikoli ni popolnoma jasno, kje je meja med njenim resničnim življenjem in literarno konstrukcijo. Toda v resnici je to popolnoma vseeno. A pojdimo od začetka.

Avtorico smo najprej spoznali kot dramaturginjo, ki deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nato smo jo spoznali kot avtorico izvirnih dramskih besedil. Že njen dramski prvenec, mladinsko dramsko besedilo Male kraljice v režiji Jaše Kocelija, ki je bil leta 2017 premierno uprizorjen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, je nakazal, da gre za avtorico, ki jo zanima vnašanje popkulture v druge, »resnejše« zvrsti umetnosti. Danes je med drugim tudi predavateljica dramskega pisanja na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Obenem je prevajalka iz angleškega in francoskega jezika; poleg študija dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je namreč končala tudi študij medjezikovnega posredovanja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Sprva je prevajala dramska besedila, v zadnjih letih pa se je lotila še drugih literarnih zvrsti. Lani je bila denimo za prevod romana Love Me Tender ene najvidnejših sodobnih francoskih pisateljic, Constance Debré, izdan pri založbi No! Press, nominirana za Nodierovo nagrado za najboljši prevod iz francoskega v slovenski jezik.

Eva Mahkovic je seveda tudi pisateljica. Precej neklasična, karkoli že »biti klasična pisateljica« pomeni. Njena literarna dela namreč nastajajo iz dolgotrajnega, kontinuiranega zbiranja drobcev. Zbira jih v beležkah na telefonu, na družbenih omrežjih, iz fragmentov, seznamov, obsesij, popkulturnih referenc in osebnih mitologij, ki jih šele naknadno – po precej hitrem postopku, tu ji pride prav njena dramaturška kilometrina – zloži v knjigo. Pisanje torej zanjo ni počasno (kar ne pomeni, da ni premišljeno), linearno grajenje zgodbe. Ne, bližje je procesu zbiranja, plastenja in montaže. Doslej so izšla štiri knjižna dela z njenim podpisom, ki se dosledno izmikajo jasnim žanrskim oznakam in raje vzpostavljajo lastna pravila – ali svobodo – branja.

Najprej sta leta 2019 skoraj hkrati izšli dve njeni knjigi – prva, njen naslov je Na tak dan najbolj trpi mastercard, pri založbi Beletrina, druga, Vinjete straholjubca, pri VigeVageKnjige. Čeprav gre za deli podobnega nastanka, sta njuni vsebini različni in predvsem – deležni sta bili diametralno nasprotnih odzivov. Obe deli sta sicer nastali iz zapisov, ki jih je avtorica sprva objavljala na družbenem omrežju Facebook. Obe sta prepredeni s (pop) kulturnimi in zgodovinskimi referencami ter krščansko ikonografijo. Obe sta bili nominirani za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu, Vinjete so nagrado tudi dobile.

Na tak dan najbolj trpi mastercard je nekakšna mešanica dnevniških, osebnoizpovednih zapisov, poezije in proze, ki so v tiskani izdaji videti kot statusi, objavljeni na Facebooku. Tematizira življenje 30-letne urbane ženske – ženske, ki je ni sram priznati, da rada nakupuje, kar ji omogoča njena kreditna kartica, da razmišlja o lepotnih posegih, karieri, denarju in materialnih dobrinah, občasno uživa v alkoholu in posluša Taylor Swift. Prav zato jo je dobršen del bralstva, ki so mu ob ogorčenosti nad »problemi prvega sveta« (first world problems) morda ušli avtoričina boleča, toda ne v nebo vpijoča samorefleksija, njen pogum razgaljanja lastne žalosti in ograjenosti, predvsem pa ironizacija ženske v sodobni kapitalistični družbi, označil za lahkotno, nečimrno, trivialno literaturo.

Persona Eva Mahkovic je boleče iskrena, lucidna opazovalka sebe in sveta, ki ima rada roza barvo, bleščice, vladarice in svetnice. Najraje pa ima svojega hrta Fjodorja.

Vinjete straholjubca, nastale v dolgoletnem dialogu z ilustratorko Evo Mlinar, so, nasprotno, pri nekaterih obveljale za prezahtevno, prekompleksno, preveč hermetično branje. Gre namreč za literarno-vizualno zbirko grotesk, bogat domišljijski svet nenavadnih bitij, razlomljenih teles, živalskih in religioznih podob, ki se nenehno prelivajo druga v drugo. Morda gre tu za nerazumljenost, morda za avtoričino nezmožnost ali odsotnost želje, da bi svojo literaturo približala širšemu bralstvu, morda za to, da je persona Eve Mahkovic kompleksna in jo šele s tem, ko se njen literarni opus veča in bogati, lahko razumemo bolj poglobljeno in dodajamo manjkajoče kamenčke mozaiku. Morda gre za vse od naštetega. Toda prav to neskladje v odzivih na njeni prvi knjigi je že zgodaj nakazal razpon avtoričinega pisanja ter namignil, da Eva Mahkovic ni enoznačna avtorica, pač pa zavestno gradi opus, ki se izmika pričakovanjem in kategorizacijam.

Sledil je odmevni, za nekatere že kar kultni Toxic, ki je leta 2023 izšel pri Beletrini. Gre za avtofikcijsko delo, ki obravnava avtoričino osebno zgodovino (in mitologijo), travme in (toksične) odnose, ki so jo oblikovali – seveda s kopico popkulturnih referenc in refleksij. »Eva piše žanr, ki je v slovenskem prostoru najbolj trdovratno spregledan, avtofikcijo urbane (mlade) ženske, ki ni z obrobja družbe, ki nima eksistenčnih težav, ki nima tragične življenjske zgodbe – ampak ji je kljub temu težko živeti,« je v spremni besedi h knjigi Toxic zapisala Manca G. Renko. Če bi v avtoričinem slogu uporabili anglicizem, bi zdaj morali zapisati The hype was real (»hajp je bil resničen«), kajti prvo pošiljko knjige Toxic naj bi bili razprodali že prvi dan, delo pa je še dodatno utrdilo mit, persono Eve Mahkovic – in pristalo tudi v širšem izboru za nagrado kresnik. SNG Maribor je kmalu zatem to knjižno uspešnico postavil na oder. Lani je predstava Toxic dobila še prenovljeno različico Toxic vol. 2.

Zato ni čudno, da je bilo težko pričakovano tudi najnovejše delo Eve Mahkovic, oktobra lani izdani Pogovori z Bogom. Morda že zato, ker smo še pred izidom izvedeli, da na platnicah tokrat ne bo značilne roza barve, pa tudi zato, ker gre za avtoričino prvo delo, izdano pri vznemirljivi založbi No! Press, katere odgovorna urednica je prej omenjena Manca G. Renko. Pričakovanja pa so bila tudi mimo tega razumljiva: najnovejše delo Eve Mahkovic je njeno najbolj osebno, najbolj boleče in tankočutno, kljub vpetosti v številne kulturne, zgodovinske in religiozne reference najbolj okleščeno zunanjega, materialnega sveta. In s tem bržkone tudi najbolj dostopno, najbolj univerzalno. Na njegov nastanek je namreč ključno vplivala avtoričina resnična težka osebna (pre)izkušnja: požar v hiši njenih staršev na božični večer leta 2024.

Prvi del knjige (poglavja se navdihujejo po strukturi katoliške maše), VROČINA, nas pri tem morda nekoliko zavede. Avtorica pripoveduje o tem, kako izrazito ne prenaša vročine; poletje – za večino ljudi najljubši čas – je zanjo mučno. Vročina je potenje in vse izrazito telesno, komarjevi piki, izpuščaji, megla in rumena vata v glavi. So mrtve ptice in druge drobne živali, obnemogle, z izbuljenimi očmi in odprtimi kljuni, prilepljene na razbeljen asfalt, trohneča trupelca, ki postajajo eno s tlemi. Je globalno segrevanje in svetovne katastrofe, vročinski valovi in požari. Vročina torej deluje kot povečevalno steklo, ki razkrije razpoke narave in družbe in njune usodne medsebojne prepletenosti. Vse bolj se zdi, kot da je slutnja, napoved nečesa krutega, zloveščega, počasno, skoraj preroško stopnjevanje napetosti.

To se utelesi v drugem delu, imenovanem OGENJ, kjer smo priča požaru, ki na praznični večer zajame hišo avtoričinega otroštva in hudo poškoduje njenega očeta, s tem pa globoko zaznamuje družino. Gre za strukturni in vsebinski prelom, boleč, neizprosen rez. Požar ni zgolj tragična nesreča, temveč dogodek, ki redefinira odnose, vloge in čas. V ospredje stopi družina kot skupnost, ki se mora reorganizirati okoli poškodovanega telesa in strahu, vsak dan novih paralizirajočih, vseprisotnih strahov. Eva Mahkovic natančno beleži drobne premike: čakanje, nemoč, ponavljanje istih misli, poskuse racionalizacije, novih rutin, učenja drugačne normalnosti, drobce upanja. »Ne vem, ali se temu reče vera, upanje ali preživetveni instinkt. Vem samo, da se moram zelo osnovnega, primitivnega stanja, ki sem ga v sebi nepričakovano našla, oklepati za vsako ceno,« piše.

Pisanje o nelagodju bivanja v vročem, soparnem, razpadajočem svetu se tako preobrazi v refleksijo o tem, kako živeti po dogodku, ki življenje dobesedno spremeni v pogorišče. Pisanje postane orodje za razumevanje sebe in sveta. Postane način, kako vzdržati to stanje, kako razumeti, kako najti drobce lepote, upanja in miline v vsakdanjem, efemernem, zemeljskem – dokler se – nazadnje, Bog, ki je doslej molčal, končno ne oglasi.

Delu v slogu Eve Mahkovic ne manjka brutalne iskrenosti in surove ranljivosti. Zaveda se lastnih omejitev, želja, potreb, strahov, hrepenenj, potlačenih čustev in otopelosti – vsega tistega, kar ji telo še vedno narekuje in kar ji hkrati ostaja tuje. Piše o želji po dotiku, bližini in intimnosti, hkrati pa ne prikriva bolečine, frustracije ali jeze, ki jo prinašajo prekinjeni, propadli ali enostranski odnosi ter nemoč, da bi izpolnila lastna ali družbena pričakovanja. Pogovori z Bogom tako nadaljujejo avtoričino linijo pisanja o tem, kako je biti ženska v sodobni kapitalistični družbi, v kateri norme, pogosto heteronormativne, oblikujejo prostor osebne svobode in intimnosti. Kot sama zapiše: »Nič mi ne preprečuje, da ne bi živela v normativni zvezi, kar pa še ne pomeni, da mi tega ne preprečuje dobesedno vse. Vse, kar sem.«

Tudi Pogovori z Bogom so nastali po avtoričinem značilnem, nekoliko nekonvencionalnem ustvarjalnem procesu: svoja doživljanja, občutja, čustva in misli je beležila v aplikacijo Notes (Zapiski) na svojem mobilnem telefonu. Ko je material dovolj dozorel, ga je po dokaj hitrem postopku preobrazila v literarno strukturo. Tako kot pri vsakem novem delu pa ji je bilo tudi tokrat pomembno še nekaj, in to je, kot pravi, »izmikanje diktatom žanra ter zakonitostim literarnih postopkov – kaj je roman, kaj je avtofikcija. Poskušam se osvoboditi teh pričakovanj in to jemljem kot obrtni izziv.«

Eva Mahkovic z vsakim novim delom pokaže, kako blizu ji je preplet velikih, prelomnih dogodkov in drobnih, navidez banalnih trenutkov vsakdana. Z najnovejšim delom pa nedvomno dokaže, da se prav v tem prepletu pogosto skrivajo lepota, ranljivost, žalost in uteha, polna subtilnih uvidov in topline.

Knjiga:
Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom
Založba: No! Press, 2025
Cena: 25 evrov