Plošča / Daniel Lopatin: Marty Supreme (Original Soundtrack)

+ + +

V zadnjih mesecih leta, ki se je ravnokar izteklo, smo doživeli pravo bombardiranje: doletelo nas je promocijsko zasipavanje z vsem iz novega filma režiserja Josha Safdieja (Uncut Gems, Good Time ...) s Timothéejem Chalametom v glavni vlogi. Tako napadalnih prijemov za oglaševanje filmov brez superjunakov iz nedavne zgodovine skoraj ne pomnimo! Glasbo za največji novoletni spektakel je (pričakovano) podpisal Daniel Lopatin.

Ta z bratoma Safdie sodeluje že nekaj časa, podpisal je glasbo za oba v prejšnjem odstavku omenjena filma. A to početje ni njegova glavna glasbena preokupacija. Kot Oneohtrix Point Never je od leta 2007 izdal zajeten kupček albumov, med katerimi nekateri danes veljajo za prelomne, redki celo za kultne. Lopatina nekateri piflarji navajajo kot botra žanra/ scene vaporwava, najbolj svež podatek pa je, da je leta 2025 že postregel z avtorskim dolgometražcem Tranquillizer, izdanim pri založbi Warp, s katero sodeluje že dobro desetletje.

Glasba za film Veličastni Marty je retro. Ni sicer tako retro kot sam film, katerega dogajanje je postavljeno v petdeseta leta 20. stoletja, je pa tako retro, da bi skoraj v celoti povsem sodila v avantgardni akcijski triler iz osemdesetih let. Pravzaprav bi tja bolj sodila. Lopatin se je za takšno, izjemno specifično in praktično žanrsko potezo odločil, ker je glavni lik filma Marty »futuristična entiteta«. Ne spada v čas, v katerem živi, ga prehiteva in »glasba osemdesetih let nam govori to, kar Marty čuti«. Razlaga se zdi vsaj nekoliko naivna, je pa tako, da govorimo o estetiki in vsebini, za kateri je Lopatin že v preteklosti dokazal in sedaj ponovno potrdil, da ju obvlada. Ker je Safdie želel tudi kanček mogočnosti, so v glasbo za film našpikali še neoklasične štihe flavt in zborovskega petja. Prepleti synthovskih arppegiev z vinjetami godal, pihal in napevov zborovskega petja so udejanjeni skoraj popolno, v nulo. Drugje je Lopatin kot prispodobo za namizni tenis dodal veliko tranzientnih zvokov: slišimo denimo zvoke marimbe, ki delujejo kot nekakšna inverzija, saj pri tem glasbilu ravno nasprotno kot pri pingpongu z zaobljenimi vrhovi palic udarjamo po leseni površini. Ponovno, čeprav bolj subtilno kot v preteklosti, so v glasbo vključeni tudi »snakebites« – gre za to, da posamezen zvok dobesedno preseka (zvočno) dramaturgijo –, pri katerih Safdie vztraja že od začetkov sodelovanja z Lopatinom.

Osemdeseta leta pa se tu še ne končajo. V film so vključeni tudi posnetki zasedb Alphaville in Tears for Fears pa Petra Gabriela … Odločitev za tovrsten glasbeni koncept se bo nekaterim zdela pogumna, drugim lucidna, tretjim banalna, površinska in plehka. Ni pa predvidljiva. Eni bodo trdili, da deluje, drugi, da sploh ne. A vsekakor se moramo vprašati, ali res potrebujemo še en »80s soundtrack«.