Naslovna tema / Trump nas vleče v tretjo svetovno vojno

Venezuelski predsednik Nicolás Maduro bi lahko v zadnjem trenutku zbežal v Turčijo, tako da ga Američani ne bi dobili, a je sklenil, da ne bo. Jasno je bilo, da se nekaj pripravlja, da bodo Američani morda napadli, da bodo morda prišli ponj, da ga bodo morda prijeli in odpeljali v ameriško ječo, a očitno ni verjel, da se bo to res zgodilo. Kaj če se ne bo? Rekel si je: Če se to ne bo zgodilo, jaz pa bom zbežal, bom videti kot kreten! Nazaj ne bom mogel! Vsi me bodo prezirljivo gledali!

Padel je v past, v katero lahko padete na potniškem letalu. Recimo: letalo, s katerim potujete, začne nenadoma premetavati močna turbulenca – občutek imate celo, da izgublja višino in strmoglavlja, zato začnete panično kričati, histerično jokati, klicati mamo in prositi za življenje. Potem pa turbulenca presahne, letalo se umiri in zravna – vi pa ste videti kot kreten. Vsi vas le prezirljivo gledajo. Bolje, da mirno sedite in se delate, kot da ni nič.

To je počel Maduro. Le da je letalo strmoglavilo.

Trump je tako končno dobil 51. ameriško zvezno državo. Namesto Kanade.

Misija nemogoče

Američani – Trumpovo gibanje »Naredimo Ameriko spet veliko« – so Venezuelo napadli ponoči, ko so ljudje spali. Ja, napadli so jo zahrbtno – v slogu teroristov. Ne da to preseneča. Cilj je bil očitno terorističen: Venezuelce in Venezuelke – ljudstvo z največjimi zalogami nafte na svetu – so hoteli na vsak način prestrašiti, zastrašiti, šokirati. Hoteli so si jih že kar vnaprej pokoriti. Da se ne bodo upirali. Da ne bodo kot Iračani. Da bodo takoj kapitulirali. Da jim bodo svojo nafto prepustili brez boja. Prostovoljno.

Mnogi so opazili, da Trump po napadu na Venezuelo in ugrabitvi Madura ni omenjal demokracije. Ni rekel: V Venezuelo bomo prinesli demokracijo! Res je.

A da so Venezuelo napadli ponoči, res ne preseneča: ponoči se eksplozije bolje vidijo. In ameriška vojska je poskrbela za velik, prostran, telegeničen ognjemet. Trump, ki je v vsem največji in najboljši in najfantastičnejši (zato je tudi oznanil, da »svet takšnega napada ni videl že vse tja od druge svetovne vojne«), je hotel spektakel. Hotel je atraktivne, bombastične, spektakularne prizore, ki se bodo dobro podali televizijskim, računalniškim in telefonskim zaslonom – prizore, s katerimi bo lahko vojno prodal Američanom. Ker bo izgledala tako kot v holivudskih filmih. In ko smo to gledali, se nismo mogli upreti skušnjavi, da se ne bi vprašali: Kdo ve, le koliko so ameriške tajne službe skrivaj plačale venezuelskim političnim elitam, vojski in varnostnim službam, da so zamižale, pogledale stran in pustile, da so se ameriški specialci – pripadniki Delta Force – dobesedno sprehodili po venezuelskega predsednika Nicolása Madura in njegovo ženo Cilio Flores, ki ju je tako doletela usoda zakoncev Ceauşescu? Je hotel Trump na odprti sceni demonstrirati ameriško premoč, profesionalnost in preciznost? Je hotel citirati Misijo nemogoče? Ali pa je hotel le Putinu sporočiti: Glej, Vladimir, ti Ukrajine ne moreš zlomiti s svojim celotnim vojaškim strojem, jaz pa sem Venezuelo obglavil z dvema ekipama specialcev! Kdo je zdaj jebeni Tom Cruise!

Obenem pa je bilo to, da so Venezuelo napadli ponoči, do samih Venezuelcev in Venezuelk tudi ponižujoče, saj se je zdelo, kot da jim je hotel Trump reči: O vas pa si mislim tole! Z vami lahko počnem, kar hočem! Zato se je tudi z njimi tako pikantno pošalil. Hej, saj ste vajeni vsega hudega! V njih očitno vidi nižje ljudi, manjvredne ljudi, podljudi. Če ste trpeli Madurov pekel, boste potrpeli tudi mojega! Kamor je šel bik, naj gre še štrik!

To je logika kapitala: ta v krajih, ki jih je zasvinjal s kemičnimi odplakami, potem mirno postavi še sežigalnico strupenih odpadkov. Ljudje so vajeni svinjarije, tako da razlike sploh ne bodo opazili! Je pa to tudi logika ideologije gibanja »Naredimo Ameriko spet veliko« – Najprej Amerika! America First! Amerika ima prednost pred vsemi.

Posebej na svojem dvorišču – na zahodni polobli. Tu ima predpravico do vsega. Njena »manifestna usoda« je sveta. Vsi drugi so irelevantni. Brezpredmetni. Brezvezni. Povsem pogrešljivi. In scela zanemarljivi.

Naredimo Venezuelo spet veliko!

Mnogi so opazili, da Trump po napadu na Venezuelo in ugrabitvi Madura ni omenjal demokracije. Ni rekel: V Venezuelo bomo prinesli demokracijo! Res je, demokracije ni omenjal, je pa omenil »prenos oblasti«, ki naj bi ga izvedli. Zlepa ali zgrda. Toda: prenos oblasti na koga? Logično: nanj! Na Trumpa pa na Ameriko, no, ameriško vojsko, ki naj bi »začasno« upravljala Venezuelo, in na ameriške naftne korporacije (Chevron, ExxonMobil, ConocoPhillips ipd.), ki so financirale Trumpovo predvolilno kampanjo. Trump jim je obljubil, da jim bo vložek bogato povrnil – z »osvoboditvijo« venezuelske nafte. Zdaj je predvolilno obljubo izpolnil. »Naše zelo velike ameriške naftne družbe, največje na svetu, bodo prišle v Venezuelo, potrošile milijarde dolarjev, popravile močno razdejano infrastrukturo, naftno infrastrukturo, in začele služiti denar za Venezuelo.« Naredimo Venezuelo spet veliko!

Nafta, nafta, nafta! In ja, ameriške naftne družbe bodo vložile milijarde dolarjev, toda ne zato, da bi s tem same profitirale, ampak zato, da bi s tem pomagale prebivalstvu Venezuele! Le kako smo lahko mislili, da bo ravno nasprotno. »Zavarovali bomo nafto,« je napovedal Trump in dodal: »Da ne bo spet vskočil kdo drug.« Nafta, nafta, nafta!

Večina fentanila in kokaina v Ameriko ne pride iz Venezuele, temveč iz Mehike in Kolumbije.

In kasneje: »V naftnem poslu smo … Nafto bomo prodajali vsem v večjih količinah kot doslej Venezuela … večje količine nafte bomo prodajali tem, ki so jo kupovali doslej, a zagotovo bodo prišli tudi drugi.« Zagotovo! Nafta, nafta, nafta! »Iz zemlje bomo potegnili velikansko bogastvo.« Biznis bo cvetel! Pridite! Mar ni Trump prejšnjim ameriškim vladam očital, da bližnjevzhodnim državam niso »pobrale nafte«? In mar ni zadnje tedne in mesece ponavljal, da je to »naša« nafta, da so »nam« jo Venezuelci – z nacionalizacijo – »na silo ukradli« in da je to »ena izmed največjih tatvin ameriškega premoženja v zgodovini naše države«?

Oči so mu sijale – kot junakom Ceste besa, ki se dogaja v svetu, v katerem ni več nafte. Trumpov film se dogaja v svetu, v katerem Amerika ne more preživeti brez tuje nafte. Zato jo je ugrabila. Naftne družbe imajo prednost pred življenjem. Tu še kako velja dictum, da si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma – ameriške naftne družbe bodo preživele konec sveta.

Trump, ameriška vojska in ameriške naftne družbe bodo Venezuelo vodili kot podjetje, kot svojo korporacijo. A to je trend sodobnega sveta, v katerem se družbeno bogastvo kopiči v rokah vse ožje elite in v katerem o vsem – o vseh političnih zadevah in državnih projektih, o tem, kako bomo živeli – čedalje bolj odločajo milijarderji, ki hočejo države voditi kot (svoja) podjetja. Trump, milijarder, to počne z Ameriko – zakaj ne bi še z Venezuelo? Z Ameriko je lani bajno obogatel – v enem letu, od izvolitve do lanskega oktobra, je zaslužil tri milijarde dolarjev. Še noben ameriški predsednik ni v predsedniškem mandatu tako obogatel. Niti približno. Še noben ameriški predsednik se ni tako okoristil s predsedniško funkcijo. Niti zdaleč. Še noben ameriški predsednik ni tako obsceno profitiral z navzkrižjem interesov. Najprej je ustanovil svojo kriptovaluto, potem pa je trg kriptovalut dereguliral in podpisal zakon, ki je njegovo kriptovaluto odrešil vseh muk. Če je tako bajno profitiral z Ameriko, zakaj ne bi še z Venezuelo? Po tej trumpovski, korporativni logiki je bil napad na Venezuelo le malce bolj krvav »sovražni prevzem« (podjetja), Madurova ugrabitev pa le malce bolj brutalna »odstavitev predsednika uprave« (tega podjetja).

Trump, novi obraz Venezuele

Trump je bil videti tako, kot da ga je Melania obsedla s štiklom Caracas, ki ga je nekoč pel hrvaški kantavtor Drago Mlinarec (»Amigo, zaboravi brige, reci manjana, one su daleko s druge strane oceana, i Europa je daleko, tamo još snježi, a ovdje, na krilima ljeta, od briga se uspješno bježi. Hej, Caracas! Hej, Caracas!«). Ne, demokracije ni omenjal, je pa omenil svobodo, a dobro vemo, da ga zanima le svoboda nafte, za svobodo Venezuelcev in Venezuelk mu je povsem vseeno. Najprej Amerika! A kdo pravi, da demokracije ni omenjal? Demokracija – prenos oblasti na ameriške naftne družbe: ista stvar! Ja, prenos oblasti na ameriške naftne družbe je sinonim za demokracijo. Ali če hočete: demokracija je le sinonim za prenos oblasti na ameriške naftne družbe.

Sploh pa, kdo pravi, da Venezuela, dežela z največjimi zalogami nafte na svetu, ki ji je vladal avtokratski, diktatorski, direktorski Maduro, potrebuje demokracijo? Imajo v Savdski Arabiji, drugi naftni velesili, demokracijo? Kje neki! Ali to Američane moti? Ne. Jih je kdaj motilo? Ne. In zakaj jih ni motilo? Iz preprostega razloga: v naftnih deželah ni motnja diktator, temveč demokracija. Če naftno deželo vodi diktator, ni nič narobe – samo da je »naš« diktator! Američani imajo v naftnih deželah od nekdaj raje diktatorja kot demokracijo – z diktatorjem se lažje pogovarjaš in dogovarjaš kot z demokracijo. Demokracija je počasna, z diktatorjem pa se takoj vse dogovoriš. In to potem velja. Če se dogovora ne drži, ga pač zamenjaš – kot direktorja podjetja, predsednika uprave.

Razlog več, da Amerika pri svojih zaveznicah tolerira fašistične in stalinistične metode – totalitarizem, diktaturo, nasilje, mučenje in čistke. Po drugi svetovni vojni je vse to tolerirala na Filipinih, v Južni Koreji in Grčiji, kasneje v Turčiji, Zairu, Čadu, Pakistanu, Maroku, Indoneziji, Hondurasu, Peruju, Kolumbiji, Salvadorju in na Haitiju pa v Čilu (pod Pinochetom), Nikaragvi (pod Somozo), Iranu (pod Pahlavijem), na Kubi (pod Batisto) in v Iraku – pod Sadamom Huseinom, dokler je bil ta še njen zaveznik in njena marioneta. Danes vse to tolerira v Savdski Arabiji. S svojimi ljudmi počnite, kar hočete, samo bodite na naši strani!

Zato je toliko bolj čudno, da so bili vsi tako začudeni, da Trump – kljub Madurovi »odstavitvi« – ni zamenjal režima, ampak je pustil, da je režim ostal, da je torej Madura zamenjala Delcy Rodríguez, njegova desna roka. Preverjeno trda roka. Ki pa je že, kot je rekel Trump, »izrazila pripravljenost storiti vse, kar bodo Združene države Amerike zahtevale«. Prej je poslušala Madura, zdaj bo Trumpa, ki diktatorjem itak zavida, da so diktatorji in da imajo absolutno moč (zato jih skuša preseči), in ki izgleda kot sequel lunatičnega ameriškega zdravnika, odvetnika in paravojaškega plačanca Williama Walkerja, obsedenega z »manifestno usodo« in kolonialnimi ekspedicijami – leta 1855 je odšel v Nikaragvo, se vključil v državljansko vojno, prevzel oblast in se po zrežiranih volitvah oklical za predsednika. Jasno, Amerika ga je takoj priznala. Le zakaj ga ne bi, če je pa ponovno legaliziral sužnjelastništvo in za uradni jezik razglasil angleščino? Demokracija bi le vse pokvarila. Toda Walker ni trajal – kmalu so ga zrušili, ko pa je skušal vajo ponoviti v sosednjem Hondurasu, so ga prijeli, obsodili na smrt in ustrelili.

Trump je Walker in pol. Leta 2026 Latinsko Ameriko še vedno vidi tako, kot jo je leta 1855 videl Walker. Pokazal je, kako prevzameš oblast: ugrabiš voditelja in vzklikneš – zdaj pa jaz vodim državo! Čas za nove obraze. Prav res: zakaj ne ugrabimo Zelenskega in se delamo, da vodimo Ukrajino?! Bi zdaj že kdo morda končno vendarle ugrabil Benjamina Netanjahuja? Trump je pokazal, kako.

Veliko ljudi ga ni maralo!

A Trump, transakcijski predsednik, niti ne skriva, da je Madura odstranil zaradi nafte. Ne, niti malo ne skriva, da gre za nafto – in čisti imperialni pohod. Nobenih skrivalnic. Nobenega ezopskega jezika. Ko so Američani leta 2003 napadli Irak, nafte sploh niso omenjali, ampak so vneto in vztrajno ponavljali, da gre za vojno proti terorju, da so torej Sadama Huseina odstranili zato, ker je imel v lasti orožje za množično uničevanje, gostil Al Kaido in v svoji »mučilnici« trpinčil politične nasprotnike. Na stotisoče ljudi je umrlo, na milijone se jih je razselilo, Bližnji vzhod je razneslo, teror je bruhnil na Zahod, prišli so begunci, svet se je refašiziral. Takšne destabilizacije svet že dolgo ni doživel. Kri za nafto! Bencin pa ni bil nič cenejši.

Venezuelce in Venezuelke – ljudstvo z največjimi zalogami nafte na svetu – so hoteli na vsak način prestrašiti, zastrašiti, šokirati. Hoteli so si jih že kar vnaprej pokoriti.

Ne, ob napadu na Venezuelo ni bilo nobenega skrivanja – ker je Trump svoj lastni dvorni norec, je vse takoj povedal po resnici. Direktno. Brez ovinkarjenja. In seveda – brez laganja. Hočem reči: Madura, ki je po ugrabitvi v kratkem času zamenjal štiri različne komplete trenirk (kot da je Trump udeležen v dobičkih teh oblačilnih tvrdk), so odstranili iz Venezuele in prepeljali v ameriško ječo zaradi narkoterorizma in izvoza kokaina (še celo Stalin je sestavil prepričljivejše obtožnice!), toda Trump – tako alergičen na mamila – potem na tiskovni konferenci mamil tako rekoč ni omenjal (še malo prej je govoril, da so mamila »vojna, v kateri vsako leto umre 300 tisoč Američanov«), ampak je govoril le o nafti. Ko je republikanski senator Lindsey Graham rekel, da so uničili narko državo in da je to dobro, ne pa slabo, je takoj vskočil Trump in dodal: »In zdaj bodo prišle naftne družbe in sanirale sistem.«

Kot da bi hotel reči: Rekli ste, da stalno le lažem, lažem in lažem, šteli ste moje laži in jih samo v prvem mandatu našteloi več kot 30 tisoč – evo, tu imate zdaj RESNICO! Venezuelo smo napadli zaradi jebene nafte! In ja, prav imate – kapitalizem je rop! In toliko, da veste: NATO ne obstaja več! Grenlandija je naslednja! »Grenlandijo potrebujemo z vidika nacionalne varnosti.«

Trump je očitno v svoji nacistični sekvenci, za konspirologe pa je pustil bolj malo. Ali pač? Kaj, če to, da so Venezuelo napadli zaradi nafte, tako vehementno ponavlja le zato, ker nad Venezuelo v resnici sploh niso šli zaradi nafte, temveč zaradi Kube, ki je povsem odvisna od venezuelske nafte in venezuelske pomoči, pa se bo zdaj, kot napoveduje Trump, sesula sama od sebe? Kaj, če niso ciljali Venezuele, ampak Kubo – in so nafto pravzaprav dobili kot stranski produkt?

Vseeno. V obeh primerih lahko namreč na narkoterorizem in izvoz kokaina kot argument za Madurovo ugrabitev povsem mirno pozabite (že Marsovci čivkajo, da večina fentanila in kokaina v Ameriko ne pride iz Venezuele, temveč iz Mehike in Kolumbije, in da je Trump pomilostil nekdanjega honduraškega predsednika Juana Orlanda Hernándeza, ki so ga v Ameriki prav tako obsodili in zaprli zaradi precej dejavnejšega in očitnejšega trgovanja z mamili), kakor lahko povsem mirno pozabite na človekove pravice in »humanitarno« razsežnost Madurove odstranitve: ne, Trump ga ni dal odstraniti zato, da bi osvobodil in rešil venezuelsko ljudstvo, ker mu je za ljudstvo – in človekove pravice – povsem vseeno. Približno tako vseeno, kot mu je vseeno za mednarodno pravo, ustanovno listino Združenih narodov, ustavo in kongres, od katerega ni niti skušal pridobiti soglasja za napad na Venezuelo (a bi ga moral pridobiti, zato svojo misijo nemogoče prikazuje kot operacijo urada za boj proti drogam). Zanimajo ga le finančne elite, tajkuni, naftne korporacije – za plebs se ne meni. Ne pozabite: okrog 60 odstotkov Američanov komaj shaja, Trump pa je sklenil, da bo obsceno bogate naredil še bogatejše!

Povsem mirno lahko pozabite tudi na argument, da je dal Trump Madura odstraniti zato, ker je preganjal, zapiral in teroriziral svoje politične nasprotnike in ker je ukradel volitve – Trumpu je povsem vseeno za Madurove politične nasprotnike (toliko kot za politične nasprotnike Kim Džong Una, kateremu je, kot se spomnite, mirno lezel v rit), navsezadnje, tudi sam preganja in zastrašuje svoje politične nasprotnike, nenehno jim grozi, včasih z deportacijo, včasih z ječo (Hillary Clinton), včasih s strelskim vodom (Liz Cheney), poleg tega ni niti trznil, ko je dal savdski princ Mohamed bin Salman, s katerim zlahka posluje, pa čeravno preganja in zapira svoje politične nasprotnike, grizlijevsko likvidirati uglednega novinarja Džamala Hašokdžija, svojega političnega nasprotnika. Še več, Trump je potem branil princa savdske nafte, češ da ni ničesar vedel (CIA je ugotovila, da je sam osebno naročil likvidacijo), Hašokdžija pa označil za »ekstremno kontroverznega«, češ da ga »veliko ljudi ni maralo«. Natanko to si verjetno misli o Madurovih političnih nasprotnikih. Da so ekstremno kontroverzni. In da jih veliko ljudi ne mara.

Oh, in tudi tiste volitve, ki naj bi jih bil Maduro ukradel, niso argument za napad na Venezuelo in Madurovo odstranitev, navsezadnje, celo sam Trump je skušal ukrasti volitve – zahteval je razveljavitev volilnega izida. Na vsak način je hotel ostati na oblasti. Kot Maduro, ki ga Amerika obtožuje tudi »posesti mitraljezov«. Nehajte – za »posest mitraljezov« mu bodo sodili v deželi, v kateri lahko imaš v lasti tank! Sem rekel tank? Atomsko bombo!SS

Simptomi utrujenosti, regresije, degeneracije

Toda odstranitev Nicolása Madura ni toliko rimejk odstranitve Sadama Huseina kot rimejk odstranitve panamskega diktatorja Manuela Noriege, ki so ga Američani leta 1989 na lepem obtožili trgovine z mamili, prijeli, odpeljali v Ameriko, obsodili in zaprli. Američani so ga kakopak najprej ljubili, pa četudi so vedeli, da je brutalni diktator, da krši človekove pravice, da se gre policijsko državo, da muči opozicijo in da pere denar narkomafije. Ko je leta 1984 ukradel volitve in ostal na oblasti, niso imeli nič proti. Občudovali so njegov brend demokracije. Najhujše zločine je zagrešil prav v času, ko je bil »zgledni« zaveznik Amerike.

Pa vendar je napad na Venezuelo po malem tudi rimejk napada na Irak, le da je Al Kaido zamenjal socializem, orožje za množično uničevanje pa fentanil. A vse to kaže le, kako utrujena, upehana in onemogla je Amerika: ponavlja le še stare scenarije, le še stare, stokrat prežvečene finte. Utrujena, upehana in onemogla je kot Trump, alergičen na Hollywood, ki pa se – tako kot Amerika – zanaša le še na rimejke, reboote in sequele.

Če imaš slabe ratinge, potrebuješ vojno. Takšno, v kateri hitro zmagaš. V kateri ne moreš izgubiti. Zato ne greš v vojno s Kitajsko ali Rusijo – ampak z Venezuelo.

Stari scenariji, stokrat prežvečene finte, rimejki? Prav res: ZDA so Latinsko Ameriko – Nikaragvo, Panamo, Honduras, Dominikansko republiko, Kubo, Mehiko, Haiti, Gvatemalo, Salvador, Urugvaj, Portoriko, Gvajano, Brazilijo, Bolivijo, Čile, Grenado, Deviške otoke – zasuvale in sesuvale z invazijami, oboroženimi intervencijami, bombardiranji, vojnami, huntami, zamenjavami režima, sankcijami. Včasih so kako državo okupirale (Haiti, Nikaragva, Dominikanska republika), včasih so kako anektirale (velik del Mehike že sredi 19. stoletja). Organizirale so puče in atentate (Čile), podpirale diktature (Brazilija) in »umazane vojne« (Argentina), rušile demokratično izvoljene vlade (Gvatemala, Dominikanska republika), financirale »odrede smrti« (Honduras).

Ameriški predsednik William H. Taft je leta 1912 – kot da bi kanaliziral Simóna Bolívarja, ki je rekel, da je božja previdnost ZDA izbrala za to, da Latinsko Ameriko v imenu svobode okužijo z bedo – rekel: »Vsa celina, ki je zaradi večvrednosti naše rase moralno že naša, bo naša tudi zares.«

To je trajalo celotno 20. stoletje, v 21. stoletju pa so ZDA te scenarije opustile, tako da je Latinska Amerika po stoletnem discipliniranju končno prišla k sebi, a preteklost se je zdaj sunkovito vrnila, kar je kakopak znak, da ZDA pod Trumpom doživljajo regresijo. Da se torej primitivizirajo. In barbarizirajo. Latinska Amerika se je preveč emancipirala, zato jo je treba ponovno disciplinirati.

Amerika se obnaša kot Sovjetska zveza, ki je vsakič, ko se je zazdelo, da bi ji lahko kdo kje v vzhodni Evropi zaprl trg (in s tem pokazal »nezrelost« svoje ureditve), vojaško posegla – na Madžarskem leta 1956, v času madžarske vstaje, na Češkoslovaškem leta 1968, v času »praške pomladi«. Državo, ki je bila v sovjetskem vplivnem območju in je »skrenila«, je bilo treba vedno takoj disciplinirati – s puči, atentati, tajnimi operacijami, vojaškimi posegi, invazijami, okupacijami, čistkami in terorjem.

Kot je leta 1935 famozno zapisal tedaj že upokojeni general Smedley D. Butler: »Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najokretnejše vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je banka National City Bank lahko kovala dobičke. Med letoma 1909 in 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu severnoameriških sladkornih interesov ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

Ameriška vojska je v Venezueli kanalizirala generala Butlerja. Ni kaj – regresija. No, regresija deluxe. Kraljevska regresija. Točno – degeneracija.

Maduro mu lepo pristoji

Maduro se lepo poda Trumpu. Prav lepo mu pristoji. Čakamo le še na to, da Trump razkrije, kako si je Maduro nabasal žepe, kako se je finančno okoristil s predsedniško funkcijo, kako je bil skorumpiran in kako ni rekel ne nobenemu navzkrižju interesov. Trump lani ni le »čudežno« obogatel za tri milijarde, ampak so se njegovemu podjetju – Trump Organisation – »čudežno« ponudili nepremičninski posli na številnih koncih sveta, recimo v Savdski Arabiji, Vietnamu, Romuniji, Indiji, Katarju in Združenih arabskih emiratih, skoraj pa tudi v Srbiji. Zamudil ni nobenega navzkrižja interesov. Ko se pogleda v zrcalo, zagleda Madura.

Američani imajo v naftnih deželah od nekdaj raje diktatorja kot demokracijo – z diktatorjem se lažje pogovarjaš in dogovarjaš kot z demokracijo.

Ja, točno – Trump je v Venezueli z oblasti odstranil samega sebe, Donalda J. Trumpa. Razlika je le v tem, da je Maduru uspelo vse tisto, o čemer Trump ves čas le glasno fantazira – diktatorsko vladanje, zapiranje političnih zapornikov, cenzura, ugrabljanje in deportiranje »ilegalnih« priseljencev, glorifikacija. Razlika je kakopak tudi v tem, da Maduro ni vedel, kaj naj z vso tisto nafto, medtem ko Trump, fosil, zasvojen s fosilnimi gorivi, fosilnim kapitalom in fosilnim kapitalizmom, še kako ve, kaj z nafto. Vse po dobro znani rasistični, kolonialni logiki: vsi ti »divjaki« iz tretjega sveta so tako zaostali in primitivni, da ne vedo, kaj bi počeli z zlatom, rudami, redkimi zemljami in nafto, zato jim jih bomo preprosto vzeli – mi jih bomo koristno porabili! Brez zveze, da tam ležijo! In da ne bo kakega nesporazuma: pod Venezuelo ležijo 303 milijarde sodčkov nafte. Ker je cena za sodček nafte zdaj 57 dolarjev, pomeni, da pod Venezuelo leži dobrih 17 tisoč milijard dolarjev.

Trump je torej pokazal, kako človek danes postane milijarder. Pogledaš naokrog, lociraš državo, pod katero leži naravno bogastvo, tja pošlješ svojo vojsko, za strah pobiješ nekaj ljudi, ugrabiš šefa in oznaniš, da boš to deželo zdaj vodil ti. Vse je tvoje. Vojske in raket ti ni treba plačati. Z eno potezo si bogatejši za milijarde in milijarde. A ta Trumpova poteza je dobra metafora sodobnega kapitalizma, ki s svojim brezdušnim pohlepom povzroča takšno ekonomsko neenakost, da za svoje delovanje in preživetje potrebuje vojsko. Na vsakem koraku. Kaj je konec sveta v primerjavi s kapitalizmom!

Pridi pome, čakam te, strahopetec!

Trump v Venezueli ubija več muh na en mah: rešuje ameriške rafinerije, ki nimajo česa predelovati (nafta iz skrilavca je za te rafinerije premehka, venezuelska nafta pa ravno prav groba), petrodolar, ki presiha (Venezuela je nafto prodajala v juanih, rupijah in kriptovalutah, s čimer je zaobšla sveto pravilo, da moraš nafto prodajati in kupovati v dolarjih, petrodolarjih, rezervni valuti sveta), javni dolg, ki ga noče več nihče kupovati (če noče ugasniti luči, nujno potrebuje tri tisoč milijard, za katere bo kot kolateral »zastavil« venezuelsko nafto), in ameriški imidž (vtis, da Amerika izgublja moč, je vse močnejši), obenem pa ubija »sponzorja« Kube (energetsko povsem odvisne od Venezuele) in latinskoameriške države odvrača od sklepanja zavezništev z drugimi velesilami, Kitajsko in Rusijo (kot bi kanaliziral fiktivnega Cijinega analitika Jacka Ryana, ki v istoimenski seriji razkrije, da »nas lahko Kitajska in Rusija ogrozita le, če jima vrata odpre Venezuela«). Monroejevo doktrino, ki je zagovarjala ameriško prevlado na zahodni polobli, je preimenoval v Donroejevo doktrino. Tako kot je Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv. Venezuelo je napadel tako, kot da gre za biti ali ne biti. In kadar se velesile udarijo za energetske vire, gre res za biti ali ne biti.

Kitajska si je oddahnila – zdaj lahko stisne Tajvan. Mirno. Brez opravičil. Ni pa si oddahnila Danska – še malo, pa bo Trump prišel po Grenlandijo. Venezuela – Drang nach Süden – je bila test. Prepričal se je, da mu nihče nič ne more. Nihče se mu ni uprl. Zato je čas za Drang nach Nord.

Evropska unija je le skomignila z rameni, ugotovila, da je v Gazi huje (izraelski pokoli s Trumpovim orožjem se nadaljujejo), in – z obvezno solzo v očeh – šepnila, da nič ne more. To ni naša hemisfera! Kot da bi kaj mogla, če bi ji Trump odpeljal Grenlandijo – v njeni hemisferi. In kot da Trump tega ne počne prav zato, ker mu nihče nič ne more – ker se torej zaveda, da mu nihče nič ne more. Noče pa se samoomejevati. Le zakaj bi se – če mu gre pa za preživetje! Uživa zelo skromno podporo, letos pa so kongresne volitve, ki ga lahko – če jih dobijo demokrati in vložijo impičment – odnesejo. Zamočil je s carinami. Če bi bil štos v carinah, bi vse države uvedle carine – in blazno prosperirale. Če uvedeš carine, upočasniš gospodarstvo. Če imaš slabo gospodarstvo, imaš slabe ratinge. Če imaš slabe ratinge, potrebuješ vojno. Takšno, v kateri hitro zmagaš. V kateri ne moreš izgubiti. Zato ne greš v vojno s Kitajsko ali Rusijo – ampak z Venezuelo.

Ko je Trump v nedeljo na tiskovni konferenci govoril o napadu na Venezuelo, je vmes tudi odplaval in začel nenadoma govoriti o svojih napotitvah nacionalne garde v Washington, Los Angeles, Portland, Memphis in Chicago, kot da več ne loči med Venezuelo, ki jo upravljajo socialisti, in ameriškimi mesti, ki jih upravljajo demokratski župani, kot da se mu je torej dokončno odpokalo.

In ta asimetrični norec nas bo res zvlekel v tretjo svetovno vojno!

Če bo ta prišla, bodo vsi za nazaj rekli: Saj je bilo jasno, da se bo to zgodilo – Trump je bombardiral Jemen, Iran, Nigerijo in Venezuelo, ugrabil Madura, napovedoval aneksijo Kanade, Panamskega prekopa in Grenlandije, grozil Kolumbiji in Kubi, Rusija je napadla Ukrajino, grozila Evropski uniji, Izrael je pustošil Gazo, Zahodni breg, Sirijo in Libanon, Sudan in Kongo sta se zaradi vojne za strateška naravna bogastva prelevila v ground zero! Saj smo vedeli, kaj bo! Vsi znaki so bili očitni!

Za prvo svetovno vojno so rekli, da je imela vzrok in povod: vzrok zanjo je bila delitev kolonij (strateških naravnih bogastev), povod pa atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Za tretjo svetovno vojno, ki ni več le abstrakcija, pa bo veljalo: vzrok zanjo je bila delitev strateških naravnih bogastev (kolonij), povod pa Maduro, ki je na TikToku plesal in zamerljivemu, maščevalnemu Trumpu, ki je hotel leto ravno končati z atraktivno zmago, kričal, naj že pride ponj. »Čakam te, strahopetec!« Kot je siknil ameriški obrambni minister Pete Hegseth: »Zajebaval se je in dobil svoje!«

Ja, zajebal je, toda ne v smislu, da se je norčeval iz Trumpa, marveč v smislu, da je ustvaril neodpustljivo bedo. Hočem reči: namesto da bi prevzel kitajski model in začel upravljati kapitalizem, je pustil, da bo zdaj kapitalizem prevzel Venezuelo, jo poceni pokupil in potem razprodal po delih. Kar velja tudi za druge države, v katerih so še vedno na oblasti komunisti ali socialisti: če že hočejo ostati na oblasti, zakaj ne vzamejo kapitalizma v svoje roke, si ga podredijo in izkoristijo za »skupno dobro«, ampak raje pustijo, da jih kapitalizem od zunaj blokira in minira, potem pa odpihne, ko enkrat ovenijo in gredo vsem na živce, še najbolj svojemu ljudstvu?

Madura ne bomo pogrešali, pravijo voditelji, politiki in mnenjski voditelji. Seveda. Ne bomo ga pogrešali. Pogrešali ga bodo le Trump, Janša et consortes. Toda če bi zaprli vsakega politika, ki ga ne bi pogrešali, bi bile ječe polne politikov.