V središču / In če Trump napade še Grenlandijo?

Verjetno je pred meseci le redkokdo Trumpove besede o zasedbi Grenlandije jemal popolnoma resno, po ameriškem vojaškem posredovanju v Venezueli pa tak scenarij ni več čisto neverjeten. Tudi zato je v nedeljo Mette Frederiksen, premierka Danske, pod katere suverenost sodi Grenlandija, ponovno pozvala ameriškega predsednika, naj neha groziti z zavzetjem tega otoka.

Grenlandija, največji otok na svetu, na katerem živi le 56 tisoč prebivalcev, večinoma Inuitov, je v preteklosti postala za ZDA strateško pomembna zaradi svoje lege. Že od leta 1951 imajo tam vojaško oporišče, namenjeno zgodnjemu opozarjanju na jedrski napad. Poleg tega je Grenlandija v zadnjem času zaradi taljenja ledu postala zanimiva tudi kot potencialni vir naravnih bogastev in kot območje nadzora nad novimi plovnimi potmi. Prav zato zgolj vojaška prisotnost ZDA ne zadostuje več.

»Grenlandijo potrebujemo zaradi nacionalne varnosti. Trenutno je prekrita z ruskimi in kitajskimi ladjami,« je ta teden dejal Trump, Danska, ki skrbi za njeno varnost, pa naj bi bila ob tem varovanje okrepila s še dodatno »pasjo vprego«, kot je zaničljivo pripomnil. Izgovor za ameriško zasedbo Grenlandije bi zato lahko bil podoben tistemu za posredovanje v Venezueli – to je omejevanje kitajskega vpliva. Ker ZDA na otoku že imajo svojo vojsko, bi to lahko bilo predvsem formalno dejanje, morda dopolnjeno z desantom na ključna letališča in pristanišča. Ker pa je Grenlandija vključena v Nato, bi z uveljavitvijo 5. člena Severnoatlantske pogodbe, ki veleva, da morajo preostale članice zavezništva napadeni državi stopiti v bran, ameriški napad vodil v blokado zavezništva.

Evropske članice Nata bi skupaj s Kanado verjetno sklicale izredni sestanek Severnoatlantskega sveta in na njem ostro obsodile ravnanje ZDA, številne bi odpoklicale svoje veleposlanike, zelo verjetno bi sledile tudi nekatere simbolične vojaške akcije. Danska, Kanada, Norveška ali Velika Britanija bi lahko premestile nekaj ladij ali letal bliže Grenlandiji kot znak zavezanosti obrambi suverenosti, verjetno bi sledila tudi zamrznitev vojaškega sodelovanja z ZDA. Zaveznice bi se brez dvoma skušale izogniti vojaški konfrontaciji, zagotovo pa bi to že s formalnega vidika vodilo v ohromitev Nata.

V preteklosti je nekaj takšnih sporov med članicami Nata že bilo in vedno znova se je izkazalo, da je bil Nato pri tem ohromljen. Najhujša kriza zavezništva je izbruhnila leta 1974 zaradi turške zasedbe severnega Cipra, ki se je hotel priključiti Grčiji. Ciprska kriza bi se tedaj lahko razširila v vojno med Turčijo in Grčijo, ki sta bili obe članici Nata. Ker pa se vse odločitve v njem sprejemajo s soglasjem, je to vodilo v blokado organizacije. Med obema stranema so zato morale posredovati mirovne sile OZN, diplomatsko pa ZDA in Velika Britanija. Grčija, razočarana nad odsotnostjo podpore, se je tedaj umaknila iz skupnega poveljstva, vrnila se je šele leta 1980.

Ameriška zasedba Grenlandije bi bila v primerjavi s tem precej večji zalogaj in zelo verjetno kljub »zmagi« pogubna za ZDA. Največja tekmica ZDA je danes Kitajska. Rusija je velesila z omejeno gospodarsko močjo, njen globalni vpliv temelji predvsem na izvozu energentov in jedrskem orožju, kitajski vpliv pa je razpršen in sistemski. Kitajska je tehnološko pomembna, nadzoruje ključne dobavne verige surovin in ima velik finančni vpliv, saj je tudi ena največjih tujih lastnic ameriškega dolga. Tam živi približno 1,4 milijarde ljudi, v ZDA pa 347 milijonov; ZDA imajo poleg tega opraviti z naraščajočim javnim dolgom, trgovinskim primanjkljajem in vse ostrejšo svetovno konkurenco.

Brez Evrope – torej transatlantskega zavezništva – ZDA ne morejo enakovredno tekmovati s Kitajsko. Seveda pa ostaja vprašanje, ali se Trump tega zaveda.