V središču / (U)sodni red

Bistvena sestavina pravice do poštenega sojenja je, da v konkretni zadevi sodi naključno izbrani sodnik – ne glede na to, ali gre za kazensko, delovnopravno, družinsko, gospodarsko ali kako drugo vprašanje. A na podlagi vnaprej določenih pravil za dodeljevanje spisov posameznim sodnikom to delo vendarle še vedno opravljajo ljudje, najpogosteje predsedniki sodišč. Sestavljajo letne razporede dela, dodeljujejo in predodeljujejo zadeve sodnikom. Slovenija je bila decembra predlani prav zato obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice – predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik pa je bil zaradi te in drugih nepravilnosti pri izbiri (ne) odvisnega sodnika nedavno krivdno razrešen s položaja.

Prav na tem, sicer daleč največjem sodišču v državi že dobro desetletje potekajo tudi številni kazenski postopki zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića in z njim (poslovno ali sorodstveno) povezane osebe. Novembra lani je tožilstvo recimo vložilo novo zahtevo za sodno preiskavo zoper župana in kar 20 soobtoženih, ki jim očitajo kazniva dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, podkupovanja in zlorabe položaja. A to je hkrati tudi sodišče, pred katerim so se doslej prav vse zadeve za ljubljanskega župana tako ali drugače uspešno zaključile. In to čeprav je bilo tam vloženih tudi že šest pravnomočnih obtožnic in vsaj še enkrat toliko primerov, ki so se zanj ugodno končali že prej, v sodni preiskavi oziroma po njej.

Nekaj postopkov se je zaključilo, ko je sodišče zavrnilo zahtevo tožilstva po sodni preiskavi, in zadeva je bila s tem končana – najbolj znana je izločitev najbolj obremenilnih dokazov (prisluhov v zadevi Farmacevtka) –, v treh zadevah pa je bil po opravljenem sojenju nazadnje oproščen. Kar se tega tiče, ima župan zelo dober izid, saj se vložena obtožnica v veliki večini primerov zaključi z obsodilno sodbo. Pravnomočna obtožnica namreč pomeni, da je tožilstvo sodišče prepričalo, da obstaja utemeljen sum, torej zelo velika verjetnost, da je nekdo storil kaznivo dejanje. Sistem sicer deluje tako, da je mogoča vložitev pravnomočne obtožnice le v primerih, ki res kažejo na storitev kaznivega dejanja, zaradi tega je obsodilnost 90-odstotna. To pomeni, da je obsojenih devet ljudi od desetih, zoper katere je bila vložena pravnomočna obtožnica.

Tožilstvo zadnja leta (neuspešno) predlaga prestavitev sojenj zoper ljubljanskega župana v kako drugo mesto, ker je župan »močno vpet v lokalno okolje«.

Predvsem mediji iz vplivnega kroga SDS že leta namigujejo, da na ljubljanskem sodišču številne zadeve v delo dobi točno določena sodnica, pred katero se potem na bolj ali manj presenetljive načine postopki končajo v županovo korist. Pred tedni pa smo v Tarči na TV Slovenija poslušali, da je v neki zadevi zoper županovega sina Damijana Jankovića sodišče najprej že odobrilo sodno preiskavo, potem pa je Pogačnik (domnevno zaradi daljše odsotnosti predsednice sodnega senata, ki je odločal v tej zadevi) zadevo dodelil drugemu senatu, ta pa sodne preiskave ni dovolil in zadeva je bila zaključena.

Na okrožnem sodišču so to potrdili, kot razlog pa navedli, da »zaradi dalj časa trajajoče odsotnosti sodnice kot poročevalke sklep senata ni bil podpisan, in ker te faze ni bilo mogoče zagotoviti, je bilo treba z odredbo predsednika sodišča poseči po predodelitvi zadeve«. Potrdili pa so tudi, da so bile »sodnici Mojci Kocjančič do sedaj dodeljene skupno štiri zadeve, od tega ena v fazi preiskave in tri v fazi kazenskega postopka, pri čemer ima trenutno v delu le eno odprto zadevo«. Pri tem dodajajo, da gre za dodeljevanje zadev v skladu z zakonom »po vrstnem redu, na samo dodeljevanje zadev pa vplivajo odhodi sodnikov na višja sodniška mesta, ustavitev pripada zaradi preobremenjenosti sodnikov in druge okoliščine«. Letni razpored dela tako velikega sodišča, kot je ljubljansko okrožno, je sicer skrajno zapletena reč, a dejstvo je, da je bilo recimo lani na kazenskem oddelku zaposlenih 46 sodnic in sodnikov, na specializiranem oddelku za hujše (korupcijske, gospodarske, organizirane) oblike kriminala pa 20.

Prav posebna zgodba je obtožnica v zadevi hladilne strojnice v Stožicah, ki je postala pravnomočna pred šestimi leti in na sodišču, kot smo rekli včasih, enostavno obtičala v predalu. Da, novembra lani je minilo šest let od vložitve obtožnice v korupcijski zadevi zoper župana glavnega mesta, vendar ni bil razpisan še niti en narok in bo zadeva najverjetneje zastarala. Glede na izkušnje iz tovrstnih zadev namreč v preostalih nekaj letih realno ni mogoče pričakovati pravnomočne sodbe, tudi če bi se sojenje začelo v kratkem. Na to se je konec lanskega leta v oddaji Tarča na TV Slovenija s temi besedami odzval nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič: »Sodne postopke je treba končati v razumnem roku in za to sta odgovorna sodnik, ki ima zadevo v rokah, in predsednik sodišča, ki mora skrbeti, da gredo zadeve naprej, če se kaj ustavi.« Florjančič je poudaril odgovornost sodečega sodnika in tudi predsednika sodišča. Položaj slednjega je v Ljubljani do nedavne razrešitve 12 let zasedal Marjan Pogačnik.

Zaradi ponavljajočih se neuspehov v postopkih zoper ljubljanskega župana je tožilstvo v zadnjih letih sodišču sicer večkrat predlagalo prenos krajevne pristojnosti, torej sojenje zunaj Ljubljane. V kako drugo mesto, Kranj, Celje, Maribor, kamorkoli … V teh predlogih je zatrjevalo, da so »podane okoliščine, ki otežujejo sojenje na območju sodne pristojnosti okrožnega sodišča v Ljubljani in utegnejo vplivati na videz nepristranskosti odločanja okrožnega sodišča v Ljubljani«, ker je obdolženi, ki je dolgoletni župan Ljubljane, »močno vpet v lokalno okolje. Zoper obdolženega se vodijo kazenski postopki, ki se nanašajo pretežno na njegovo delovanje v okviru županske funkcije. To ima za posledico, da so kazenski postopki zoper obdolženca in z njimi povezano dogajanje v lokalnem okolju vzbudili in vzbujajo veliko pozornost in pričakovanja javnosti.« Doslej tožilstvo ni bilo uslišano.

A dolgoletni predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča ni bil razrešen zaradi obtožb o kršitvah pravice do naključnega sodnika v povezavi z ljubljanskim županom ali z njim povezanimi osebami. Te so trenutno le to, obtožbe, namigovanja. Razrešen je bil zaradi kršitev, ki so bile že dokazane kot take pred različnimi sodišči, recimo pred domačim vrhovnim sodiščem ali pred sodiščem za človekove pravice. Sodni svet je Pogačnika razrešil, kot je zapisal v odločbi – ne zato, ker bi se mu bilo nabralo več posameznih kršitev v primeru dodeljevanja in predodeljevanja zadev, pač pa, ker naj bi bil »sistematično kršil ustavna in zakonska pravila o naključni dodelitvi zadev sodnikom«.

Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik je bil zaradi te in drugih nepravilnosti pri izbiri (ne)odvisnega sodnika nedavno krivdno razrešen s položaja.

To so utemeljili s tremi primeri. V enem je bila Slovenija, kot rečeno, celo obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ker je Pogačnik 21 družinskih zadev predodelil »po kriteriju enakomerne obremenjenosti sodnikov, ki ni predviden v zakonodaji«. V drugem je kršitev pravice do neodvisnega sodnika ugotovilo vrhovno sodišče, ker je Pogačnik odločil, da »se že zaključene kazenske zadeve, v katerih je po odhodu sodnika treba opraviti kakšno procesno ali drugo dejanje, dodelijo vodji oddelka, s čimer je bila izključena naključnost«. V tretjem pa mu očitajo, da je v nasprotju z vsaj dvema zakonoma odredil združitev več zadev k isti sodnici. V sodnem svetu, ki ga sicer vodi odvetnica Urška Kežmah, pojasnjujejo, da so v preteklosti že prejeli očitke strank, ki so zatrjevale kršitve načela naravnega sodnika, a »sistematičnih kršitev, kot v primeru predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani, sodni svet po tem, ko je po potrebi pridobil tudi pojasnila (pod)predsednikov sodišč, ni zaznal«.

V sklopu sodne reforme, ki je bila sprejeta v času sedanje vlade, je bil v delu, ki določa dodeljevanje zadev na sodiščih, spremenjen tudi zakon o sodiščih. Sodstvo bo moralo najpozneje v treh letih (točneje do 1. januarja 2029) vzpostaviti »informacijski sistem za dodeljevanje zadev«. Odtlej bo torej to opravilo avtomatizirano, s tem pa naj bi se zmanjšala možnost za kršitve pravice do naravnega sodnika, ki jih pri svojem delu (hote ali nehote) storijo predsedniki sodišč.