V središču / Bi vlada Roberta Goloba lahko ponovila mandat?

Še pred mesecem ali dvema je med tistimi bolj pesimističnimi člani koalicijskih strank vladalo vzdušje, kot da je pred naslednjimi volitvami – te bodo 22. marca – že vse izgubljeno. Da ni čudeža, ki bi lahko preprečil naslednjo vlado Janeza Janše. A zadnje javnomnenjske ankete kažejo drugačno sliko. Če je bilo še pred kratkim precej težje razmišljati o vladi, na čelu katere ne bi bil Janša, je trenutni vladni koaliciji podpora ob koncu leta narasla in se ji nasmihajo povsem realne možnosti, da bi lahko ponovila mandat. Ob dejstvu, da bo morala blizu pripustiti še kakšno stranko.

Decembrska anketa agencije Ninamedia je vnovič pokazala, da pred volitvami vsak na svojem bregu vztrajata dva hegemona, Robert Golob na levem in Janez Janša na desnem. Njuni stranki pa da si dihata tako rekoč za ovratnik. Če bi bile volitve prejšnji mesec, bi SDS volilo 20,9 odstotka vseh opredeljenih volivcev, Svobodo pa 19,3 odstotka. Vse kaže, da se bo prvotno predestiniran mandatarski stolček izmaknil Anžetu Logarju, ki mu ni uspelo volivcev prepričati, da ni zgolj še en satelit stranke SDS, in tudi Vladimirju Prebiliču, ki mu je podpora z lansiranjem stranke Prerod dejansko upadla.

Kaj se je pravzaprav zgodilo s Prebiličem? Sociolog dr. Samo Uhan s Fakultete za družbene vede ocenjuje, da je Prebilič z novo stranko nastopil na »precej nespreten način«, kar je bila »zelo verjetno posledica slabih prišepetovalcev«. Dejstvo, da so mu mediji in drugi začeli tako rekoč vnaprej pripisovati premiersko vlogo, je očitno razumel kot karto za napad na aktualnega premiera, »kar pa je bilo tako v volilnem telesu kot pri koalicijskih partnerjih očitno spoznano za zgrešen pristop«. Prebilič bi po njegovem sicer znal popraviti vtis med predvolilno kampanjo, saj vseeno velja za spretnega retorika.

Sociolog dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske Filozofske fakultete ima nekoliko drugačen pogled. »Prej bi rekel, da je imel Golob dobre prišepetovalce,« pravi. »Prebilič je računal na to, da bo s svojo retorično spretnostjo pa tudi strategijo, ko nastopa kot platno, na katero lahko ljudje nanašajo različne identitete, ujel Goloba v momentu šibkosti. Računal je, da bo lahko vskočil, ko se bo na njegovem mestu pojavil vakuum. A se to ni zgodilo.« Prerodu se glede na zadnje ankete s 6,4 odstotka glasov opredeljenih volivcev vendarle obeta prestop parlamentarnega praga. Prav tako Logarjevim Demokratom z 10,1 odstotka. Poleg omenjenih strank pa bi parlamentarni prag lahko prestopile še te stranke: SD (8,3 odstotka), Levica skupaj z Vesno (6,8 odstotka), Nova Slovenija (5,6 odstotka) in Resnica Zorana Stevanovića (4,8 odstotka). Velja omeniti, da je Nova Slovenija sicer trenutno sredi usklajevanj o skupnem nastopu na volitvah skupaj s SLS in Fokusom Marka Lotriča.

Glede na trenutna razmerja se kaže, da potencialni desni koaliciji SDS, Nove Slovenije in Demokratov v tem trenutku ne bi uspelo zbrati dovolj poslanskih mest, da bi lahko prevzela oblast. Z okvirno 44 sedeži bi se temu precej bolj približala potencialna leva koalicija Svobode, SD, Levice skupaj z Vesno in Preroda. A bi morala ta za udobno vladanje medse sprejeti tudi Resnico. Ali pa z njo doseči dogovor o sodelovanju, kot ga je imela na primer vlada Marjana Šarca z Levico, da bi lahko tvorila manjšinsko vlado. Tako eno kot drugo pa bi se lahko izkazalo za precej trd oreh, če ne celo oreh, ki bi ga bilo nemogoče streti.

Glede na trenutna razmerja potencialni desni koaliciji SDS, Nove Slovenije in Demokratov ne bi uspelo zbrati dovolj poslanskih mest, da bi lahko prevzela oblast.

»Nehvaležno je napovedovati prihodnost. Je pa mogoče oceniti verjetnost enega ali drugega izida. In verjetnost, da se ponovi mandat vlade v podobni sestavi, je v političnem jeziku dokaj verjetna,« pravi Uhan. »Če pri takšnih rezultatih anket, ki so vendarle dokaj tesni, razmišljaš, da je vse izgubljeno, potem se ti morebiti res lahko zgodi, da boš politična zguba.« Namesto tega bi morala koalicija v tem trenutku nastopiti bolj samozavestno in javnosti razumljivo predstaviti svoje uspehe.

In teh pravzaprav ni malo. Kar se odraža tudi v zadnjih anketah. »Ljudje so očitno spoznali, da ima vlada kaj pokazati,« je prepričan Kovačič. »Tisti s sorodniki v domovih za starejše vidijo, da je vzpostavitev dolgotrajne oskrbe prinesla rezultate. Tu je še božičnica oziroma zimski regres in napoved precejšnjega dviga minimalne plače, kar s seboj prinese dvig socialnih transferjev. Poleg tega plače rastejo zaradi polne zaposlenosti. Vlada ob koncu mandata lahko pokaže rezultate, ki so konkretno vplivali na kakovost življenja ljudi, na njihove dohodke in dostopnost določenih socialnih storitev. Tudi javna infrastruktura se gradi kot že dolgo ne. In ne gre pozabiti, da se je Golobu uspelo dokazati tudi kot ’krizni menedžer’ – v primeru tragedije v Novem mestu in prej pri požarih na Krasu in katastrofalnih poplavah.«

»Ko človek na eno stran tehtnice postavi višje dohodke in bolj dostopne storitve, na drugo pa ideološke provokacije Janeza Janše, kot je rušenje spomenikov, se najbrž vpraša, zakaj bi si nakopal na glavo nekoga, ki bo povzročal samo težave.« Ključen trenutek, da je narasla podpora vladi, pa je po Kovačičevem mnenju zadnji referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »To je bil po svoje trenutek streznitve. Ljudje so spoznali, da ima opozicija res možnost zmage na volitvah. In da se morajo zato opredeliti in ne ostati pasivni pred naslednjimi volitvami.«

Vseeno je nemogoče napovedati izid marčnih volitev, to je, kot bi zrli v kristalno kroglo. A trenutna razmerja namigujejo, da bi bila za snovanje katerekoli od vlad, leve ali desne, lahko jeziček na tehtnici prav suverenistična stranka Resnica. Predsedniku stranke Zoranu Stevanoviću, lokalnemu politiku iz Kranja, ki je pozornost širše javnosti zagrabil kot vodja protestov proti ukrepom za zajezitev epidemije v času zadnje Janševe vlade, bi lahko nadeli marsikateri naziv – skrajni desničar, teoretik zarote, populist, evroskeptik ali rusofil, čeprav sam zase pravi, da je predvsem pragmatik. Je antisistemski človek na čelu antisistemske stranke, ki si je geslo sposodila pri ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu: Najprej Slovenija.

Nekoliko ga je resda zmotil nedaven Trumpov napad na Venezuelo. »Od njega sem pričakoval bistveno večjo izolacionistično vlogo v svetu, priznam. Namesto tega so pokazali, da še naprej igrajo vlogo svetovnega policaja,« pravi. »Medtem ko sem nad njegovo notranjo politiko navdušen.« Tudi Stevanović bi, če bi lahko, pretresel javno upravo – število ministrstev bi zmanjšal na 13 –, nižal bi davke, zaviral zaveze zelenega prehoda, čim bolj nepredušno bi zaprl meje pred migranti in napovedal bi boj z, kot temu pravi, agendo LGBT. »Trump ni podvržen ne domači globoki državi ne globalnemu režimu. Vse agende, zoper katere se bori, pa dejansko vodijo k degradaciji družbe in njenemu propadu. To ni nobeno skrajno desničarstvo – gre zgolj za zdrav razum.«

V stranki si prizadevajo za referendum o izstopu iz zveze Nato, pa tudi iz Evropske unije. Glede slednje pravi, da posamične vlade »delujejo res samo še kot zunanja administracija Bruslja«. Zato se zgleduje po možeh, kot sta madžarski premier Viktor Orbán in slovaški premier Robert Fico, »ki jasno kažeta, na kakšen način se da voditi suverenistična politika«, politika, »ki ni podrejena tujim centrom moči«. In ne skriva niti simpatij do ruskega predsednika Vladimirja Putina. »Danes zaradi vojne gledamo na Rusijo vsi drugače. Ampak treba je priznati, da je iz podrte Rusije ’pijančka Jelcina’ Putin naredil res veliko, in to v zelo kratkem času. Verjetno Rusom veliko pomeni, sicer ga ne bi volili. In njihovo voljo spoštujem.«

Za snovanje katerekoli od vlad, leve ali desne, bi bila lahko jeziček na tehtnici prav Resnica, suverenistična stranka Zorana Stevanovića.

V Resnici naj bi imeli tako rekoč že pripravljeno vlado v senci. Sam bi, če ne bi postal premier, kot bivši policaj zasedel mesto ministra za notranje zadeve. Zdravnica Sabina Senčar, kandidatka Resnice na zadnjih predsedniških volitvah, ki je nasprotovala cepljenju proti bolezni virusa covid-19, bi prevzela mesto zdravstvene ministrice. Pisatelj Branko Gradišnik, ki je za cepljene v času pandemije denimo menil, da imajo v sebi »hlapčevski gen«, bi postal minister za kulturo. Politolog dr. Neven Polajnar, sicer navdušenec nad borilnimi veščinami, ki je svojo doktorsko disertacijo spisal na temo Rusije, minister za zunanje zadeve. Nekdanji direktor policije dr. Bojan Potočnik, predlani del delegacije, ki se je prišla osebno poslovit od izgnanega namestnika vojaškega atašeja na veleposlaništvu Rusije v Ljubljani Sergeja Lemeševa, pa minister za obrambo. 

»Stevanovića bi še najlažje primerjali z Zmagom Jelinčičem,« pravi Kovačič. Svoj čas je bil celo podpredsednik Jelinčičeve SNS. »Tudi Jelinčič je pobiral predvsem protestne glasove in nastopal z nenehnim spreminjanjem tem, brez vsakršnega resnega programa in operativnih kapacitet. To so ljudje, ki jim ne gre za program. Tudi težko jih je zares politično opredeliti, da bi vedeli, s čim imate opravka. Vsebinsko so fluidni, predvsem pa skrajno oportunistični pri lovljenju glasov. Vstop v politiko je zanje način, kako priti do denarja. In enako oportunistični bodo tudi, če pridejo v parlament.« Stevanoviću je uspelo s pomočjo družbenih omrežij, se pravi mimo etabliranih medijev, in z uporabo preprostega, a prepričljivega jezika prepričati kar nekaj ljudi. V tem smislu je zagotovo politični fenomen. »To zagotovo drži,« se strinja Uhan. »Kljub temu pa bi opozoril, da je morda to že njegov najvišji domet. Ker najbrž ne bo nastopal s parlamentarnimi strankami na predvolilnih soočenjih, bo njegov doseg omejen. Tudi pred volitvami pred štirimi leti so mu ankete merile podporo v večjem deležu, kot se je kasneje izkazalo na volitvah. Ker gre za nekakšno antisistemsko stranko, pa se zna zgoditi še nekaj – vprašanje, ali ne bo njegova volilna klientela antisistemska vse do te mere, da se ne bo odpravila na volitve.«

Če se bo Stevanoviću uspelo preriniti v parlament, bi do prvih težav lahko prišlo že jutro za tem. Če bi imel možnost, bi najraje videl, da bi na volitvah slavil »tretji blok«, ki ga v njegovih očeh poleg lastne stranke sestavljajo še Demokrati, Prerod in Nova Slovenija. A obe- ti za kaj takšnega niso najboljši. Pred časom je s podpisom overjenega dokumenta pri notarju sicer prisegel, da ne bo sodeloval s SDS in Janšo. A prav tako rad ponavlja, da praktično ni razlik med Janšo in Golobom – no, »razen v pričeski«.

Kljub izboljšani javni podpori koalicija ne more spati na lovorikah. Pod njo je namreč kup trnja. Janši razmere doma in v svetu že dolgo niso bile tako naklonjene.

»Kot antisistemski demagog ne bo šel formalno v nobeno koalicijo. Osebno ne more iti v vlado – prvič zato, ker v vladi nima kaj zares ponuditi, drugič pa zato, ker bi se s tem zgodila njegova nekakšna demistifikacija,« pa je prepričan Kovačič. Stevanović bi s sedenjem v vladi namreč zelo težko prodajal svojo podobo ljudskega tribuna in velikega poštenjaka. »Bi pa utegnil podpirati eno ali drugo vlado, če bi šlo za manjšinsko vlado. In pri tem izstavljati račune, tako kot je to v preteklosti počel Jelinčič.« Na koncu gre pač za – trgovino.

Stevanović je v tem smislu torej precej slaba rešilna bilka, na katero bi se bilo nespametno zanašati. Že jutri jo lahko dovolj močan veter odpihne. Kljub nekoliko izboljšani javni podpori koalicija tudi ne more naslednja dobra dva meseca spati na lovorikah. Pod njo je namreč kup trnja. Za sedanjo koalicijo bi bilo pred volitvami morda smotrno sprejeti nekakšen pakt o nenapadanju – ta je na videz že obstajal, a so ga prav v tem tednu (spet) porušili Socialni demokrati. Vsaj za nekaj tednov bi morali odmisliti malenkostne razlike in zasebne kaprice, tudi glede Prebiliča. Z zelo jasnim načrtom: zmagati na volitvah.