Intervju / »V zgodovini Nobelovih nagrad ni nobelovca, ki bi bil kritičen do kapitalizma«

Igor Feketija (1978) je ekonomist in zadnji dve leti državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod ministrom iz Levice Luko Mescem. Ni član Levice, ji pa pomaga, med drugim pri gospodarskem programu. Je eden redkih slovenskih ekonomistov sploh, ki se zavedajo družbene in socialne vloge ekonomije.

Ste eden redkih, če ne edini državni sekretar v tej vladi, ki je na to funkcijo prišel kot podjetnik iz družinskega podjetja, in to k ministru iz Levice. 

Delal sem v mikro družinskem prevajalskem podjetju in ga od leta 2005 praktično tudi vodil; tudi 98 odstotkov kruha sem služil z njim. Preostalo je bil honorar z Ekonomske fakultete, kjer sem 18 let, z enoletno prekinitvijo, ko se mi je rodil otrok, kot prekarec – strokovni sodelavec – poučeval makroekonomijo. Vsako leto mi je prof. Bogomir Kovač dodelil tri, štiri skupine brucev, enkrat ali dvakrat na teden sem bil skupaj po šest do osem ur v predavalnici, kar sem zelo rad počel.

Ali zaradi te podjetniške izkušnje delujete drugače? 

Delo v lastnem podjetju zahteva vzpostavitev strukture, samodisciplino, vztrajnost, da ne klecneš, ko postane težko ali zapleteno. Morda sem dobil tudi nekaj pogajalskih izkušenj, saj smo bili drobno podjetje, glavni stranki pa sta bila dva izmed največjih gospodarskih sistemov v državi. Od njiju sem se veliko naučil tudi, ko sem bil kot prevajalec »muha na steni« na sejah uprave, nadzornega sveta in njegovih komisij itd., in to v najbolj turbulentnih obdobjih. Iz podjetniške izkušnje pa sem se naučil predvsem to, da znam prebrati plačilno listo. (smeh)

Ravno s plačilno listo je povezana tema, ki bo zagotovo kmalu dodatno razburjala, to je predlog »vašega« ministra, da se minimalna plača za samsko osebo brez otrok zviša na 1000 evrov neto, kar je 113 evrov več kot zdaj. 

Zadnji dve leti zapored se je minimalna plača usklajevala minimalno, kot dopušča zakon, to je samo z inflacijo.

Imamo zelo dober sistemski zakon, ki določa, da mora neto minimalna plača znašati od 120 do 140 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov. Ti stroški so bili nazadnje izračunani leta 2022, prehranska inflacija pa je od začetka leta 2022 do danes presegla 33 odstotkov.

Vlada in socialni partnerji so januarja 2025 soglasno sprejeli sklep, da se ti stroški ponovno izračunajo. Izračuna namenoma ne opravimo na ministrstvu. Nacionalni inštitut za javno zdravje določi minimalno prehransko košarico, Statistični urad RS nato izračuna njeno ceno, Inštitut za ekonomska raziskovanja pa na tej podlagi s svojo metodologijo oceni celotne minimalne življenjske stroške. Gre torej za sistemski izračun pristojnih strokovnih institucij. Po teh novih izračunih je omenjeni interval, znotraj katerega mora biti neto minimalna plača, od 949 do 1107 evrov.

Minimalna plača v višini 1000 evrov neto bi dosegla 126 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov.

Torej bi bila bliže spodnji meji intervala kot zgornji? 

Tako je. Vsakega, ki se mu zdi 1000 evrov neto preveč, pozivam, naj se skuša s tem prebiti skozi mesec. Pri taki plači je zagotovo marsikdo najemnik. In v Ljubljani ni 600 evrov najemnine nič nenavadnega, potem pa pride še 200, 300 evrov stroškov …

To so plače ljudi, ki delajo polni delovni čas in pogosto v službah, brez katerih družba počepne. Spomnimo se samo korone. Gre za ljudi, ki polnijo police, delajo za blagajnami, kuhajo in strežejo, nam pazijo otroke, delajo v zdravstvu, v gradbeništvu in kmetijstvu, v vsakem vremenu …

Ob vsakem zvišanju minimalne plače poslušamo o katastrofi, ki bo sledila v gospodarstvu, pa je nikoli ni. 

Vedno znova. S čisto malo populizma bi lahko odgovoril z naštevanjem študij – od ILO, Mednarodne organizacije dela, do Univerze v Chicagu –, ki kažejo, da pod določenimi pogoji zvišanje minimalne plače z nekajletnim odlogom vodi v višjo produktivnost gospodarstva, saj se to vse manj zanaša na poceni roke in zato več vlaga v usposabljanje, avtomatizacijo itd. Enako velja za manjšo fluktuacijo zaposlenih, ki je tudi strošek za delodajalce, pa manj potrebe po nadzoru, večjo motivacijo – torej koristi za lastnike in upravljavce podjetij. In od zadnjega večjega zvišanja minimalne plače smo zagotovo videli več povečanja produktivnosti kot gospodarske katastrofe. A šalo na stran.

Drug pomislek je tako imenovana kompresija plač v spodnjem delu. Urad za makroekonomske analize in razvoj v kratki analizi iz avgusta 2025 ugotavlja, da od leta 2013 minimalna plača sicer raste hitreje od povprečne, a se delež prejemnikov minimalne plače vseeno zmanjšuje. Poleg tega posebej v zasebnem sektorju minimalna plača sili navzgor tudi druge plače. Glede na to, da se od plač pobere neprimerno več davka kot od dobička, je to tudi javnofinančno pozitivno. Tretji pomislek je ravno javnofinančni vpliv. A tu je treba gledati celotno sliko. Po eni strani je treba upoštevati število zaposlenih v javnem sektorju, na katere vpliva to zvišanje ...

Prav nesramno vzvišeno in pokroviteljsko je prepričanje, da naj bi bili ljudje tako preprosti in primitivni, da bi samo preračunali razliko med socialnimi transferji in plačo ter sklenili, da ne bodo delali.

Koliko jih je? 

Z minimalnim zak onskim zviša -njem bi bili pod minimalno plačo štirje razredi in 8300 zaposlenih, ti bi se prestavili v prvi plačni razred nad njo, torej v petega. Z zvišanjem na 1000 evrov neto bi to veljalo za šest razredov s skupaj 15 tisoč zaposlenimi – torej dodatnih 6700 zaposlenih. To seveda ne pomeni, da bi vsi skočili za šest razredov – daleč največ bi jih samo za razred ali dva. Na minimalno plačo so vezani tudi oba regresa, nadomestilo za brezposelnost, prejemki oskrbovalcev družinskega člana, nekateri prejemki rejnikov itd. To so dodatni izdatki.

Po drugi strani pa revnejša gospodinjstva potrošijo tako rekoč ves dodatni dohodek, kar pomeni več pobranega davka na potrošnjo. Tu je tudi že omenjeni vpliv na celotno maso plač v državi. Na eni strani je torej neto javnofinančni učinek nekaj deset milijonov evrov, manj kot odstotek mase plač v javnem sektorju; na drugi strani pa vprašanje, ali minimalna plača omogoča preživetje.

Poleg tega v EU velja direktiva o zadostni minimalni plači, po kateri mora ta dosegati vsaj 50 odstotkov povprečne plače. Če bi Slovenija še enkrat uskladila minimalno plačo le z inflacijo, bi najbrž že zdrsnila pod to mejo.

Iz GZS so že sporočili, da »ne morejo privoliti v tako drastično zvišanje minimalne plače«. 

Minimalno plačo sicer po zakonu objavi minister po posvetu s socialnimi partnerji, ki bo sredi januarja, torej bo še priložnost za razpravo. Končna odločitev pa je ministrova.

Pokojninska reforma je tudi povzročila upor dela javnosti. Pobudniki referenduma so ljudem in sindikatom očitali apatičnost in kazali v Francijo, kjer je ulica reformo ustavila. 

V Franciji so bili predvideni radikalnejši posegi. Poleg zvišanja spodnje starostne meje z 62 let na 64 tudi podaljšanje pokojninske dobe na 43 let že leta 2027, izguba ugodnosti za nekatere javne uslužbence itd. Predvsem pa je bil drugačen sam proces: reforma ne bi dobila niti podpore parlamenta, kaj šele, da bi bila usklajena s sindikati, ki so v francoski politiki izjemno pomembni. Predsednik Macron jo je vsilil z dekretom.

V našem primeru je reforma nastala na podlagi izčrpnega socialnega dialoga in javne razprave. 

Tudi pri nas so leta 2012 sindikati z množičnimi protesti zrušili reformo in s tem vso vlado. Lekcija je bila jasna: reforme ne moremo sprejeti na silo. Upoštevati je treba rdeče črte socialnih partnerjev, še posebej sindikatov. Tako smo morda prvič sprejeli pokojninsko reformo, ne da bi pretresli državo. Čeprav so se tudi pri nas vsiljevale radikalne zamisli, kot so samodejna vezava upokojitvene starosti in pokojninske dobe na življenjsko pričakovanje, podaljšanje pokojninske dobe na 43 let, usklajevanje pokojnin po diskreciji ministra za finance ipd.

Torej ste zadovoljni? 

Lahko si predstavljam svet, v katerem bi sprejeli bistveno drugačno pokojninsko reformo. Svet, kjer bi šli še prej v pokoj, kjer bi lahko imeli še višje pokojnine, saj bi dodatne vire črpali iz pravičnejše razdelitve ustvarjenega proizvoda. Takšnega sveta si želim. Ampak ali lahko odgovorno pričakujemo, da se bo v prihodnjih petih, desetih ali 15 letih, kolikor je življenjska doba posamezne reforme, to zares zgodilo? Si upamo na predpostavko, da se bo delitev proizvoda v družbi že v nekaj letih drastično spremenila, obesiti sistem, iz katerega 650 tisoč ljudi prejema sredstva za življenje? Reforma, ki bi temeljila na tem upanju, bi v dveh ali treh letih vodila v varčevalni ZUJF na steroidih.

Tu se po mojem nismo razumeli s pobudniki referenduma: seveda obstaja možnost lepše reforme in družba bi si jo nemara lahko privoščila. A v zdajšnji političnoekonomski stvarnosti, žal, ne moremo računati na korenite družbene spremembe, ki bi to omogočile. Upam si reči, da na to kaže tudi število zbranih podpisov za referendum. Tudi če naj bi bil upor proti pokojninski reformi katalizator mobilizacije za takšne spremembe, ta mobilizacija v tem trenutku očitno ne bi bila uspešna – upokojenci pa bi bili zaradi smelega poskusa mobilizacije bistveno na slabšem.

Ključne davčne reforme, ki bi končno pomenila prerazporeditev davčnega bremena z dela na nedelo, pod to vlado ni bilo, to pa je pomembna izgubljena priložnost. 

Najprej bi opozoril, da je treba biti glede obdavčitve dela previden. Nominalno so naše dajatve od dela res razmeroma visoke: če seštejemo dohodnino in vse prispevke pri tipskem gospodinjstvu, imamo trenutno šesti največji »davčni klin« oziroma primež v EU. Višji je le v Belgiji, Nemčiji, Franciji, Italiji in Avstriji, podoben kot v Sloveniji je še na Švedskem in v Španiji, tik pod nami je Slovaška.

Vendar imamo tudi kup izjem, ki jih večina drugih evropskih držav nima: neobdavčeno in neoprispevčeno malico, prevoz, letni in zdaj tudi zimski regres, možnost izplačila poslovne uspešnosti … Če pogledamo vsa izplačila zaposlenim v letu 2024, ugotovimo, da na približno 18,5 odstotka izplačanih dohodkov ni bila plačana dohodnina, 13,5 odstotka dohodkov pa je bilo oproščenih prispevkov in dohodnine. Če upoštevamo vse te izjeme, smo pri povprečni plači okrog 13. mesta, pri minimalni pa celo okrog 17. po obdavčitvi dela v Evropi.

Torej imamo dvojno težavo: na eni strani imamo nominalno visoke stopnje obdavčitve dela in z njimi povezano tarnanje, na drugi pa precej nižje dejanske, efektivne stopnje in s tem sorazmerno manj pobranega davka.

Ampak nesporno moramo davčno breme z dela prestaviti. 

Se strinjam. Bolje bi bilo manj davka pobrati od dohodkov iz dela ter več od dohodkov iz nedela, torej kapitala – obresti, dividend, dobičkov iz kapitala, najemnin – ter premoženja, zlasti nepremičnin. Tudi o obdavčitvi dedovanja v prvem redu bi lahko spregovorili.

Če res cenimo delo, kot vztrajno trdimo, naj bo tudi davčno ugodneje obravnavano. Ne pa da nekdo, ki živi od najemnin ali od trgovanja s kriptom, plačuje nižje davke, kot jih drugi plačuje od svojega dela.

Res pogosto poslušamo, da se zaradi domnevno radodarnih socialnih transferjev ne splača delati. A v starostni skupini od 25 do 55 let imamo najvišjo stopnjo delovne aktivnosti v Evropi, z Islandijo se izmenjujemo na prvem mestu.

Pri nas se dohodki iz dela vedno primerjajo le s socialnimi pomočmi in se govori, da so te previsoke in da razvrednotijo delo. Ni pa slišati, da delo razvrednotijo prejemniki raznih malo obdavčenih rent … 

Res pogosto poslušamo, da se zaradi domnevno radodarnih socialnih transferjev ne splača delati. Umno temu rečejo, da ti transferji vodijo v past neaktivnosti.

No, ravno primer Slovenije ponazarja, da je to na ravni gostilniškega mita, cepljenega s kakšno zvulgarizirano ekonomsko idejo. Slovenija ima po eni strani eno nižjih stopenj tveganja revščine, pri čemer jo prav socialni transferji tako rekoč razpolovijo, in je med tremi državami z najnižjo stopnjo revščine otrok na svetu.

Po drugi strani imamo v starostni skupini od 25 do 55 let najvišjo stopnjo delovne aktivnosti v Evropi – poudarjam –, in sicer okrog 90 odstotkov. Z Islandijo se izmenjujemo na prvem mestu. Torej niti pod razno to ne odvrača ljudi od dela – nasprotno. Prav nesramno vzvišeno in pokroviteljsko je prepričanje, da naj bi bili ljudje tako preprosti in primitivni, da bi samo preračunali razliko med socialnimi transferji in plačo ter sklenili, da ne bodo delali. Zagotovo obstajajo anekdotični primeri, a družbenih sistemov pač ne moremo graditi na anekdotah.

Med možnostmi ste omenili višjo obdavčitev najemnin. Pa to ne pomeni še višjih najemnin? 

Bolj sem imel v mislih dejansko plačevanje tega davka. Če primerjamo najemnine, od katerih se res plačuje davek, z dejanskimi tržnimi najemninami, opazimo znatno razliko, skoraj 50 odstotkov: v Ljubljani deset evrov namesto 20 na kvadratni meter, v Kopru devet evrov namesto 17 na kvadratni meter in tako naprej. Sploh pa morajo biti ukrepi celoviti, del paketa. Zadnji predlog davka na nepremičnine je predvidel navezavo na davek na najemnine: plačani davek od najemnin bi se odštel od odmerjenega davka na nepremičnino. Tak predlog bi v prvi fazi spodbudil plačevanje davka od najemnin v skladu z že veljavnim zakonom.

Hkrati je videti, da se po desetletjih zanemarjanja spet premika javna stanovanjska gradnja, ki po logiki stvari mora vplivati na ponudbo in pri zadostnem obsegu na ceno.

Omenjate tudi uvedbo davka na dedovanje, a zdi se, da ga čaka podobna usoda kot nepremičninski davek, ki ga ni zmogla uvesti niti koalicija z več kot 50 poslanci. 

Dedovanje brez dvoma reproducira neenakost. V spominu imam ugotovite v, morda Piket tyje vo, da 85 odstotkov gmotnega položaja nekoga določa gmotni položaj njegovih staršev. Sicer ne le zaradi neposrednega dedovanja, a vendar.

Razumem pa, da je tema hudo nepriljubljena. Vsak, ki bo podedoval stanovanje, vredno 250 tisoč evrov, in bo moral plačati recimo 1500 evrov davka, bo bentil. Toda po drugi strani je ravnokar podedoval četrt milijona evrov vredno stanovanje, ki ga nekdo drug nikoli ne bo.

Obstoječi primeri takšnega davka imajo razmeroma nizke stopnje, pa tudi cenzus, do katerega je dediščina neobdavčena. Najbrž je od teh parametrov odvisna tudi stopnja odpora.

Se vam zdi uvedba davka na nepremičnine pri nas sploh mogoča? 

Pri zadnjem predlogu nepremičninskega davka je bilo videti, da sta bila javni odziv nanj in časovna umestitev takšna, da je bila sprejeta politična odločitev, da se stopi korak nazaj. Najbrž bi bile možnosti za sprejetje večje, če bi se celoten proces začel na začetku mandata in bi bil del širšega svežnja sprememb, torej davčne reforme. Gre pa tudi za novost v sistemu, ki poleg celotnega političnega procesa terja še izvedbene prilagoditve, evidence itd. Verjamem, da je ekipi na ministrstvu za finance, na čelu z obema državnima sekretarjema, ki sta bila v tem mandatu odgovorna za davke in ju zelo cenim, zmanjkalo predvsem nekaj športne sreče z okoliščinami. Sicer je uvedba takega davka vsekakor mogoča.

Res niste član Levice, a sodelujete tudi pri pisanju njenega gospodarskega programa za prihodnja štiri leta. Kaj bo v njem? 

O tem je precej zapleteno razmišljati. Po eni strani vemo, da gospodarstvo deluje znotraj sistema, ki ves čas generira protislovja, ki jih je potem treba stalno reševati z drugimi politikami. Po drugi strani pa je dejstvo, da ne glede na to, v kakšnem svetu živimo, še vedno moramo proizvajati dobrine in storitve, ki jih potrebujemo za preživetje.

Bistveno bi bilo pospešiti strukturni premik proti visokotehnološkim panogam z višjo dodano vrednostjo in višjimi plačami ter nižjo energetsko intenzivnostjo. Seveda ob ohranjanju tistega dela nižjetehnoloških panog, ki jih nujno potrebujemo. Prav tako bi bilo dobrodošlo okrepiti razvoj lastnih blagovnih znamk, saj so slovenska podjetja večinoma podizvajalci. Oboje terja znatne investicije, te pa so, sploh zasebne, od zadnje finančne krize 2013/14 padle in se niso pobrale, kljub izdatnim davčnim spodbudam. In še v strukturi teh investicij ima precejšen delež manjša skupina podjetij …

Če primerjamo najemnine, od katerih se res plačuje davek, z dejanskimi tržnimi najemninami, opazimo znatno razliko, skoraj 50 odstotkov: v Ljubljani deset evrov namesto 20 na kvadratni meter.

Farmacevtskih? 

Ja. Videti je tudi, da Slovenija nima jasno opredeljene industrijske politike in smeri. Imamo precej naključen sistem spodbud in davčnih olajšav, ki se ga morda niti v celoti ne zavedamo in je posledica natečenih ukrepov iz zadnjih 15 let in več. Posledica te stihije je, če ponazorim le z enim primerom, da imamo več gradbenih delavcev napotenih na delo v tujino, kot jih dela v Sloveniji. Očitno torej obstajajo pogoji, ki spodbujajo tak poslovni model, čeprav to najbrž ni zavesten del gospodarske politike. Morali bi torej preveriti in prevetriti te spodbude in pogoje. To bi bila tretja točka.

Možnost prerazdelitve davčnega bremena z dela na kapital sva že omenila. Vsekakor pa je od delovanja gospodarstva neločljivo brezpogojno varovanje pravic delavcev. Tudi pri zaposlovanju tujcev smo si nabrali dovolj znanja, da lahko predlagamo ukrepe za pospešitev in poenostavitev postopkov in tudi ukrepe za njihovo obvezno integracijo in močnejše varstvo njihovih pravic.

Vse našteto morda ne zveni kot posebej levičarski program, torej tehnološko prestrukturiranje, ustrezne spodbude, razvoj lastnih znamk … A gospodarstvo je približno milijon delavk in delavcev in pomembno je, v kakšnih podjetjih in razmerah bodo delali in kaj bodo ustvarjali.

Pri tem pa želimo spodbujati tudi poslovne prakse in lastniške strukture, ki bodo vodile v enakomernejšo, da ne rečem pravičnejšo razdelitev. Če je ustvarjeni proizvod že v začetku enakomerneje razdeljen, je potrebnega bistveno manj prerazdeljevanja – ki je povezano z družbenimi stroški. Korak v to smer je na primer zakon o lastniški zadrugi delavcev, ki je začel veljati z novim letom in s katerim zdaj zagotavljamo deset milijonov evrov evropskih kohezijskih sredstev za podporo delavskim odkupom.

Ta denar bo namenjen državnim jamstvom za odkupe? 

Ne državnim. Delavske odkupe bodo financirale zasebne finančne institucije, za to so izrazile interes. Le v prvi fazi bo potrebnega nekaj dodatnega zagotovila, zato pripravljamo finančni instrument, natančneje jamstvo za kritje prve izgube, vir zanj pa bo evropski kohezijski sklad oziroma evropski socialni sklad plus, ESS+. Evropska investicijska banka in evropska komisija močno podpirata to zamisel. Poleg tega finančnega instrumenta nameravamo iz kohezije financirati tudi tehnično podporo pri vzpostavljanju delavskega solastništva, da bo ta za podjetja brezplačna.

Podjetja to zanima? 

Ja, precej jih je. Gre za podjetja, ki so v tej smeri že delala, a niso imela sistemskega okvira, spodbud, pa tudi ne zagotovila, da to, kar delajo, ne bo čez pol leta postalo protizakonito ali davčno neugodno. Večinoma so to zrela podjetja, dobro stoječa, z višjo dodano vrednostjo – torej zdrava podjetja, ki iščejo nasledstvo, želijo krepiti lojalnost kadrov ali drugače verjamejo v idejo delavskega solastništva.

Omenili ste nujo, da se usmerimo v višjetehnološke rešitve. Tudi letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo so dobili trije ekonomisti, »protehnološki optimisti«, ki naj bi končno dokazali – če se pošalim –, da je nenehno nova tehnologija stalno zagotovilo gospodarske rasti. 

Pri tem morda pomaga, če pogledamo dejansko ime nagrade: to je nagrada švedske centralne banke s področja ekonomskih znanosti v spomin na Alfreda Nobela. Tako ne preseneča, da v zgodovini teh nagrad ni »nobelovca«, ki bi bil kritičen do kapitalizma ali ki bi resno vzel razredne, politične, (post)kolonialne vidike, eksploatacijo in vse sorodno.

Prav tako je pri lanskih nagrajencih zanimiva časovna dimenzija. Philippe Aghion in Peter Howitt sta Nobelovo nagrado prejela za »model vzdržne rasti skozi kreativno destrukcijo«, ki sta ga predstavila že leta 1992. V grobem povedano: zastavila sta model gospodarstva – brez izmenjave s tujino –, ki ga sestavljajo trije sektorji: proizvajalci končnih dobrin, proizvajalci vmesnih dobrin ter sektor razvoja in raziskav oziroma inovacij. V tem modelu preučujeta, kako se generirajo inovacije, ki potiskajo proizvode navzgor po neskončni »kakovostni lestvici«, pri čemer najpogosteje tehnološko naprednejša podjetja izpodrivajo starejša.

Oprostite, ta model so nagrajenci razvili že v devetdesetih letih? 

Da. To lahko interpretiramo, kot da sta bila daleč pred časom – ali pa tako, da ekonomske elite s tem, ko prav v tem trenutku poveličujejo več kot 30 let stare zamisli, poskušajo zagotoviti akademsko oziroma intelektualno tolažbo v času, ko se postavljajo resna vprašanja glede prihodnosti naravnega okolja, legitimnosti ter socialne in ekološke vzdržnosti zdajšnjega modela kapitalizma, usode trenutne eksplozije investicij v umetno inteligenco in infrastrukturo zanjo itd. Nagrajeni model ponuja naracijo, ki obljublja konstantno rast, lahko tudi zeleno, brez kakršnihkoli resnih strukturnih sprememb. Sporočilo je sila pomirjujoče: ničesar bistvenega ni treba spremeniti, le še nekaj inovacijskega izpodrivanja starega z novim potrebujemo, pa bo vse v redu. Kot sta Apple in Samsung izpodrinila Nokio in Blackberry, potrebujemo samo vzpon za še en klin po »kakovostni lestvici« in potem še enega in še enega …

Kakšen pa je človeški in družbeni prispevek teh inovacij, ki naj bi stalno poganjale gospodarsko rast? 

Tega model ne pojasnjuje. Vprašanje, kakšne so te inovacije in čemu so namenjene, se ne postavi. Inovacija je lahko stroj, ki bo porabil bistveno manj energije, ali pa programska oprema, ki namesto človeka opravi neko duhamorno repetitivno delo, ali pa avtomatska vrata za kokošnjake. A inovacija je lahko tudi še učinkovitejši način monetiziranja človekove pozornosti, torej še bolj brutalno targetiranje in trženje kremic proti gubam, še bolj zasvojljiva igrica, ki bo otroke priklenila na mobitel. Skratka inovacije, ki ne prinašajo nikakršne družbene koristi, ampak škodijo. Edino vodilo teh tehnoloških inovacij je profit oziroma monopolna renta, ki si jo v Aghion-Howittovem modelu lastnik inovacije prisvoji v razmerah modela monopolistične konkurence.

Koristi, dobiček, bo imel torej lastnik podjetja? V utemeljitvi nagrade sicer piše, da bomo koristi od te nove rasti imeli tako rekoč vsi ...

Inovacija ima obliko intelektualne lastnine, seveda si bo rento prisvojil njen lastnik. Korist drugih je lahko posredna, če inovacija generira rast in bolje plačane službe. Predvsem pa je pomembna družbena koristnost teh inovacij. Od železnic so največ imeli železniški tajkuni, a sčasoma je korist pricurljala do drugih – in ostala do danes kot splošno uporabna tehnologija. Po drugi strani ima od TikToka spet največ koristi njegov lastnik, družbena korist za vse druge pa je hudo vprašljiva.

Ta delitev koristi prinaša še eno vprašanje, ki je trenutno relevantno v zvezi z razvojem umetne inteligence. Če pustimo ob strani vprašanje, ali nima zdajšnji obseg vlaganj vanjo vendarle lastnosti balona, in verjamemo, da smo res na pragu nove revolucije v produktivnosti, to pomeni, da bomo z enakim trudom proizvedli več storitev ali izdelkov. A da bi se profit realiziral, mora te dodatne in domnevno boljše proizvode in storitve nekdo kupiti. To terja bistveno višjo kupno moč, ta pa izhaja iz plač. Če te plače – na ravni celotnih gospodarstev in zlasti med slabše plačanimi, ki po naravi stvari potrošijo večji del dohodka – ne bodo sledile višji produktivnosti, lahko sledi strukturna kriza.

Napol za šalo: nobelovec Philippe Aghion je ob podelitvi nagrade poudaril, da so v procesu kreativne destrukcije, torej izpodrivanja starih podjetij z novimi, zelo pomembne varnostne mreže za delavce, še zlasti nadomestila za brezposelnost. Na ministrstvu smo pripravili novelo zakona o urejanju trga dela, sprejeto lani poleti, s katero smo med drugim po 12 letih odmrznili zgornjo mejo denarnega nadomestila za brezposelnost z 892,5 evra bruto ali približno 654 evrov neto ter jo določili pri 130 odstotkih minimalne plače v prvih treh mesecih, nato pa se postopoma niža. Lahko bi rekli, da smo anticipirali misel kasnejših nobelovcev.

Ne preseneča, da v zgodovini Nobelovih nagrad ni »nobelovca«, ki bi bil kritičen do kapitalizma ali ki bi resno vzel razredne, politične, (post) kolonialne vidike, eksploatacijo in vse sorodno.

Za konec še, kaj vidite kot največja tveganja leta 2026? 

Slovenija je močno vpeta v evropsko in širše okolje, v katerem ima ekonomska in vojaška agresija ZDA vse več tarč, Izrael nadaljuje uničevanje Palestine in tolče po Libanonu, Siriji, Jemnu in Iranu, ruski napad na Ukrajino še traja, Kitajska izvaja vaje za zavzetje Tajvana s pravim orožjem, hkrati je gospodarsko vse bolj dominantna. Nadaljnji razvoj dogodkov je nemogoče predvideti.

Za Slovenijo je zelo pomembno, kako se bo v vsem tem znašla EU, pri kateri ni videti koherentne smeri – razen nadaljnje politike fiskalnih jastrebov. Od vseh kritičnih prioritet za vlaganje EU dopušča fiskalno ekspanzijo samo pri oboroževanju. Vse druge – tudi tiste, ki so poudarjene v pogosto navajanem Draghijevem poročilu – so očitno manj pomembne. S takšno politiko si EU škodi gospodarsko in politično. Gospodarsko zamuja s potrebnimi investicijami – in zagotovo obstajajo zanjo tudi donosnejše investicije od Rheinmetallovih tankov –, politično pa s pritiskom, ki je posledica tega, na javne storitve in najranljivejše skupine še naprej sama generira resentiment, ki napaja in na površje naplavlja protievropske politikante.