Zakaj se Ihan moti

Dr. Alojz Ihan postavi diagnozo slovenskega zdravstva na napačno mesto. Jedro problema ne vidi tam, kjer v resnici je, ampak ga premakne v tehnično-organizacijsko sfero ZZZS. S tem pa – morda nehote, a učinkovito – razbremeni odgovornosti ključne akterje razgradnje javnega zdravstva: politiko in interesne skupine, ki sistematično branijo konflikt interesov in dvojno prakso.

1. Reforma ni le vprašanje »produkcije storitev«

Ihan vztraja, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti ni reforma, ker ne posega v ZZVZZ in v domnevno glavni problem: prenizko in neučinkovito produkcijo zdravstvenih storitev. A to je zožen, tehnični pogled. Reforma javnega sistema ni zgolj povečanje obsega storitev, temveč ureditev pravil igre: kdo, pod kakšnimi pogoji in v čigavem interesu izvaja javno službo.

Če sistem proizvaja premalo storitev zato, ker ima vgrajene spodbude, da jih ne proizvaja v javnem okviru, potem poseg v konflikt interesov ni obrobna »tehnikalija«, temveč strukturni ukrep. Dvojna praksa neposredno vpliva na produktivnost javnega sistema – ne statistično, temveč vedenjsko.

2. Čakalne vrste niso zgolj posledica ZZZS, temveč politične izbire

Ihan skoraj vso odgovornost za čakalne vrste naloži ZZZS, ki naj ne bi imel obveznosti do konkretnega zavarovanca. Res je, da je razmerje med zavarovancem in blagajno šibko. Toda to ni naravna danost, temveč politična odločitev – enaka tisti, ki dopušča, da se storitve, vključene v obvezno zavarovanje, istočasno tržijo samoplačniško.

Ključno vprašanje, ki ga Ihan obide, je: zakaj sistem dopušča, da obstaja ekonomski interes za obstoj čakalnih vrst? ZZZS sam po sebi tega interesa nima. Imajo pa ga izvajalci z dvojno prakso in zasebni trg, ki se napaja prav iz javnih zamud.

3. Keber ne govori o birokratski zvijači, temveč o normativnem jedru javnega sistema

Ihanova kritika Dušana Kebera temelji na napačni interpretaciji. Keber ne trdi, da je pravica izpolnjena že s tem, da je zapisana v »košarici«. Trdi nekaj drugega: da je nedopustno, da se pravica, ki je javno financirana, istočasno prodaja na trgu.

To ni birokratska zvijača, temveč temeljno načelo javnih sistemov po svetu. Če neka storitev spada v javni paket, potem zasebno zaračunavanje iste storitve ni dopolnilo, temveč razkroj solidarnosti. Problem ni, da pravice niso realizirane – problem je, da sistem dopušča, da se njihova nerealizacija monetizira.

4. ZZZS kot »amortizer« ni nevtralna institucija, ampak politično orodje

Ihan odkrito zagovarja logiko, da so čakalne vrste »sistemski amortizer«, ki varuje sistem pred bankrotom. S tem pove bistveno več, kot se morda zaveda: da je slovenski zdravstveni sistem namenoma zgrajen tako, da del bolnikov izrine, kadar to zahteva fiskalna ali politična racionalnost.

Toda tu se moti v zaključku. Sistem ne preživi »brez večje škode«. Škoda se preprosto prenese na bolnike – in nato na samoplačniški trg. Čakalne vrste niso pasivni amortizer, temveč aktivni generator privatizacije. Kdor to razume, ne more hkrati trditi, da je razmejitev javnega in zasebnega obrobna tema.

5. Največja Ihanova slepa pega: konflikt interesov

Ihan v celotnem besedilu niti enkrat resno ne obravnava konflikta interesov. Kot da ne obstaja. Kot da ni pomembno, da isti zdravnik odloča o tem, koliko in kako hitro bo delal v javnem sistemu, hkrati pa ima neposredno finančno korist od njegove neučinkovitosti.

Brez razrešitve tega konflikta je vsaka razprava o ZZZS nepopolna. Povečanje financiranja, spremembe košarice, boljše pogodbe – vse to se bo znova ujelo v isti vzorec, če sistem ohrani možnost zasebnega pobiranja rente iz javnih zamud.

Sklep Ihan ima prav, da brez reforme financiranja ne bo stabilnega sistema. Moti pa se, ko trdi, da so posegi v zdravstveno dejavnost drugotnega pomena. Prav nasprotno: brez jasne ločitve javnega in zasebnega, brez prepovedi trženja javnih pravic in brez razrešitve konflikta interesov bo vsaka reforma ZZZS le dolivanje vode v preluknjano posodo.

Problem slovenskega zdravstva ni zgolj v tem, da sistem ne zmore izpolniti vseh obljub. Problem je, da je zgrajen tako, da se mu to ekonomsko splača.