Pismo progresivcem

To ni pismo političnim nasprotnikom. To je pismo lastni strani.

V zadnjih dneh smo bili priča prestopu znotraj progresivnega prostora. Ideološko skoraj nebolečemu. Programskega pretresa ni bilo. Osebno je bila odločitev morda iskrena. Politično pa – v tem trenutku – pomeni napako prve kategorije. Ne zato, ker bi šlo za napačno stranko, ampak zato, ker se je zgodilo dva meseca pred volitvami.

To ni vprašanje morale, ampak politične higiene.

Volitve niso normalen čas. So izredno stanje. V tem času politika ni prostor za osebne resnice, ampak za kolektivno disciplino. Ne sprašujemo se, kje bomo mi bolj avtentični, ampak kaj najmanj zmanjšuje možnost, da zmaga politični blok, ki mu pripadamo. Prestopi v tem trenutku ne razjasnjujejo razlik. Ustvarjajo vtis razsula.

Znotraj političnih krogov vsi vemo, da so si progresivne stranke programsko blizu. Volivci tega ne berejo tako. Oni vidijo kaos, užaljenost in politiko, ki se znova ukvarja sama s sabo. In v trenutku, ko bi se moralo govoriti o zdravstvu, stanovanjih in življenjskih stroških, se razprava preusmeri v prestope, ego in notranje obračune. To ni nikogaršnja zmaga. To je darilo politični konkurenci.

Na levici to boli še bolj kot drugje, ker levica ne prodaja samo programov, ampak idejo solidarnosti. In solidarnost pomeni, da notranje konflikte rešuješ znotraj skupnosti, ne z izhodnimi vrati tik pred volitvami. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da bolj ko sta si stranki podobni, bolj prestop škodi. Ker razkrije, da ne gre za vsebino, ampak za organizacijske in osebne napetosti. In prav te so za progresivnega volivca najbolj demobilizirajoče.

Tu si je treba naliti čistega vina. Desnica politiko razume kot igro moči. Levica jo prepogosto razume kot podaljšek lastne identitete. Na desnici se v ključnih trenutkih stisne zobe in zapre vrste. Na levici se ravno v odločilni fazi začne javno distanciranje, moralno pozicioniranje in ločevanje na prave in manj prave.

Ameriška izkušnja bi morala biti dovolj jasna. Donald Trump ni zmagoval zato, ker bi imel večino, ampak zato, ker je imel disciplinirano manjšino in razbito večino na drugi strani. Ironija, ki bi morala boleti, je v tem, da so ravno njegovi volivci materialno izgubili največ – slabše zdravstvo, večjo negotovost, zapuščene regije – pa so ga vseeno volili. Ne zato, ker bi jim bilo bolje, ampak ker njihova stran ni razpadala tik pred volitvami.

Demokracija praviloma ne propade z udarom. Propade z abstinenco, utrujenostjo in cinizmom večine. Ko progresivni volivci ostanejo doma, ne zato, ker bi podpirali nasprotno politiko, ampak ker so razočarani nad lastno stranjo, je rezultat enak, kot če bi glasovali proti sebi.

Slovenska realnost pri tem ni nič drugačna. Tudi pri nas lahko zmaga disciplinirana manjšina z dvajsetimi ali tridesetimi odstotki podpore, če je večina razdeljena, razočarana ali prepričana, da je preveč čista za kompromis. To ni retorika strahu. To je aritmetika.

Če progresivna politika v zadnjih dveh mesecih ne zmore zapreti vrst, zamrzniti notranjih sporov in za kratek čas utišati osebne drame, potem poraz ne bo krivica, ampak posledica. Ne zato, ker bi bila druga stran boljša, ampak zato, ker bo edina, ki bo delovala kot politični subjekt in ne kot zbirka užaljenih posameznikov. Volitve niso terapija. So test zrelosti.

In še ena stvar, ki jo v progresivnem prostoru prepogosto podcenjujemo. Predpostavka, da je vsak poraz začasen in da bo oblast mogoče mirno prevzeti nazaj na naslednjih volitvah, se je v zadnjem desetletju izkazala za naivno. Ko desnica enkrat pride na oblast, jo začne utrjevati – in braniti. Brez zadržkov. Vzorci so znani: Orbán je državo spremenil v sistem, Erdogan je ohranil volitve, a izpraznil konkurenco, Trump pa je pokazal, kako hitro se lahko tudi v zreli demokraciji oblast začne obravnavati kot osebna lastnina. Mehanizem je vedno isti: najprej menjava vodstev, potem pritisk na medije in sodstvo, na koncu pa vprašanje, ali so volitve sploh še pot nazaj.

In tu govorim tudi iz generacijske izkušnje. Moja, boomer generacija je že videla, kako se institucije razgrajujejo, kako se potem leta obnavljajo in kako se vsak tak cikel plača z izgubljenim časom, energijo in živci. Protesti niso romantični, so izčrpavajoči. Institucije se ne postavijo same nazaj.