Dva leva / Vlado Miheljak: Messijanstvo Hanovih socialdemokratov

»Pri nas se vsako leto rodi manj otrok. Pa še veliko vprašanje je, koliko je bilo Slovencev od teh, ki so se rodili. ... Poglejte, kdo dobi neprofitna stanovanja. Tam lahko z baterijo iščete slovenske priimke.«

»Han je sicer novinca poskušal oklicati kot političnega ’Messija.’«

V politiki je že tako, da ne šteje prav veliko tisto, kar si naredil dobrega, ker se to zdi volivcem samoumevno, ampak tisto, česar nisi naredil, pa bi moral, ter seveda tisto, kar si naredil slabo. Nepremičninski davek je bil izziv, za katerega je zmanjkalo poguma, za uvedbo proporcionalnega zdravstvenega prispevka pa bo očitno zmanjkalo časa. Šutarjev zakon se levoliberalni vladi ne bi smel zgoditi. Privolitev v nori dvig proračuna za obrambo pa ni zgolj strel v koleno, ampak naravnost v čelo.

In kot da vladni inventurni manko ni dovolj velik problem, sedaj, tik pred začetkom volilne kampanje, poteka spopad med SD in Levico in posledično tudi znotraj same SD. In če je bil pri Mojci Šetinc Pašek razhod s Svobodo pričakovan, vstop v SD pa negacija njenih prej proklamiranih načel in stališč, je bil razhod Vatovca kot vodje parlamentarne frakcije Levice presenečenje in šok celo za njegove ožje sodelavce. Med ključnimi razlogi za odhod iz Levice (po navedbi v Regional Obala, 14. 1. 2026) Vatovec navaja tudi »premočno podrejanje Levice vladni logiki«. Če je to po Vatovcu razlog za prestop iz Levice v SD, gre ali za obešenjaški humor ali za izgubo realitetne kontrole. Na tiskovni konferenci je sicer butnil, češ da je ta njegov prestop prispevek k jačanju politične levice. Kot Stalin v vzvratni prestavi! Namreč, ta je leta 1939 na 18. kongresu VKP(b) izjavil, da »državo odpravljamo tako, da jo krepimo«. Vatovec sedaj Stalinovo figuro obrne: »Levico krepimo tako, da jo razgrajujemo.«

Ta koalicija je bila kljub mnogim praznim obljubam v precejšnji meri prežeta z idejami socialne države in solidarnosti. … A ne zaradi SD, pač pa zaradi Levice. SD je, obratno, vse od Pahorja, od katerega se nikoli ni zares distancirala, stranka oportunistov brez identitete, karieristov, mešetarjev, z nenehno hipoteko morebitnega vstopa v »mešano koalicijo«.

A paradoksalno je, da je v trenutku, ko gre koaliciji skoraj vse narobe, njen največji zaveznik Janša. Odpira kulturni boj, ki ga preverjeno vselej pripelje do poraza. Nazdravljanje nekemu primitivcu, ki je Augustinčićevi skulpturi Tita odrezal glavo, lahko na koncu njega samega stane glavo. Janša, ki je včasih lazil za Titom, zdaj svojo idolatrijo usmerja v Trumpa, od čigar zavržnih idej in dejanj se distancirajo celo nekateri na evropski skrajni desnici (Fico, Meloni …). In kot da vse to ni dovolj, odpira (v letu 2026 !) pandorino skrinjico v Sloveniji razmeroma pospravljene problematike medetičnih in mednacionalnih odnosov. Janša očitno ne razume, da sta sodobna Evropa in sodobni svet talilni lonec kulturnih, etničnih, rasnih, religioznih, spolnih identitet. Tako najdemo v sodobni Ameriki temnopolte, pa aziate, pa hispanose itd. tudi med republikanci. Celo v evropskih desnih strankah je podobno. Denimo, Nemka Alice Weidel, predsednica AFD, živi v partnerskem odnosu s Sarah Bossard, na Šrilanki rojeni in kasneje posvojeni v Švico, s katero imata dva otroka. A AfD je, podobno kot SDS, ekstremistična in izrazito protimigrantska stranka, ki ima v programu izpisano togo definicijo družine kot »skupnost očeta, matere in otrok, ki predstavljajo temeljno celico družbe«(!?). Ko bo Janša leta 2033 po štiridesetih letih (!) kontinuitete enajstič zapored izvoljen za predsednika stranke, mu bodo s precejšnjo verjetnostjo med njegovim zahvalnim govorom iz prve vrste mahali s strankarskimi zastavicami navdušeni člani in članice temne polti, poševnih oči, z muslimanskimi rutami in turbani, z albanskimi čepicami. In morda bo takrat, v svojem tretjem življenjskem in partnerskem obdobju, živel v intimnem partnerstvu z žensko, moškim ali transspolno osebo tuje rase, vere, kulture. Pač, takšna identitetna in etnična pregnetenost je realnost, ki jo je tudi ultrakonservativna Amerika že zdavnaj konzumirala. Če ne verjamete, vprašajte Condoleezzo Rice ali Marca Rubia. Ali pa kar bivšo olimpijsko zmagovalko v deseteroboju na igrah v Montrealu 1976 (takrat še kot William Bruce Jenner v moški konkurenci) in kasnejši prvi transspolni model na naslovnicah revij Vanity Fair in Sports Illustrated Caitlyn Jenner, ki je kot politična fundamentalistka svoj čas pojamrala: »Dobila sem več kritik, ker sem konservativna republikanka, kot ker sem transspolna oseba.«