Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Novi svetovni red

Novi svetovni red postaja najpomembnejša politično-ekonomska tema konec prve četrtine 21. stoletja. Stari svet se ruši, novega še ni in to je čas političnih pošasti, preroško zapiše Gramsci pred več kot stotimi leti. Nekateri novo globalno ureditev vidijo zgolj kot prilagoditev dosedanjih institucij in pravil, drugi želijo vzpostaviti novo alternativo. EU bi rada z nekaj opleska ohranila obstoječi red, ZDA bi si ga s silo ponovno podredile, Kitajska, Rusija in drugi zahtevajo sistemske spremembe. Svetovni redi so dejansko zgodovinska anomalija, ekonomski in politični kaos pa njena stalnica. Spreminjajo se v dolgoročnih ciklih in vedno znova z velikimi vojnami. Vzponi in padci velikih globalnih imperijev običajno pišejo osrednjo zgodovino sveta, vse drugo je civilizacijski drobiž. Ideja svetovne ureditve je britanski politični izum ob zatonu evropskih kolonialnih imperijev. Nikoli ni bila ukrojena po meri večine držav, temveč osrednjih hegemonov. Tudi v ameriškem 20. stoletju je tako. Zato je sedanja svetovna ureditev s svojo (neo)liberalno agendo, mednarodnim pravom in brettonwoodsko mrežo institucij politični mit. Mednarodni red ni globalna javna dobrina, temveč vsiljena ureditev. Naracija liberalnega kapitalizma in demokracije, edino zveličavnih zahodnih vrednot napredka in modernosti, se je sfižila. Trump kot novi samooklicani imperator sveta je komična figura, toda hkrati kot sodobni Neron tragična (pris)podoba razpada zahodnega sveta.

Slavni vestfalski mir (1648) je v evropocentrični zgodovini po tridesetletni evropski verski vojni prvi zarisal geostrateški zemljevid Evrope in mednarodni režim suverenih držav. V vzhodnoazijsko kitajsko ureditev, islamski politično-ekonomski svet in druge velike regionalne ureditve ni posegal. Šele britanski imperij je s kolonialistično ekonomiko začel povezovati te različne svetove. Toda šele po drugi svetovni vojni so novoustanovljene mednarodne institucije stkale prvo dovolj kredibilno mrežo sedanje svetovne ureditve pod taktirko ZDA. Svetovni ekonomski sistem je postal talilni lonec politične različnosti. Stoletje vojn v 20. stoletju je dejansko neusmiljena bitka za nafto in končno prevlado dolarja. Versajski mir je prvi kompromis med ZDA in VB glede tega, brettonwoodske institucije drugi, tretjega je po letu 1990 prinesel sloviti washingtonski konsenz. Razpadanje svetovnega reda se še danes plete okoli teh reči.

Ameriška imperialna zgodba vključuje podobne zgodovinske vzporednice. Začenja se leta 1898 z zmago nad Španijo, ko ZDA prevzamejo nadzor nad njenimi kolonijami in postanejo nova imperialna sila. To je bil revolucionarni geostrateški prelom, toda ZDA se s Trumpom vračajo na izhodišča

Monroejeve doktrine iz leta 1823, sprva obrambne strategije ZDA pred evropskim kolonializmom. Šele kasneje je prerasla v vizijo zagotavljanja ameriške hegemonije na zahodni polobli. Zgodovinski nauk je preprost. ZDA so večino svoje zgodovine nenaklonjene Evropi. Slavno sodelovanje po letu 1945 v okviru Pax Americana, zlasti Nata, temelji na dejanskem podrejanju EU ameriškim geostrateškim interesom. Strateška avtonomija EU je zato obratno sorazmerna z ameriško hegemonijo.

Trump sebe že desetletja doživlja kot človeka nad zakoni. Spektakularna ugrabitev Madura s sodelavci je izvrsten primer ameriškega domačega in mednarodnega brezpravja. ZDA že desetletja sejejo vojne in državne prevrate po svetu, sprožajo ekonomske sankcije in povzročajo humanitarne zločine brez vsakršne mednarodne obsodbe in sodbe za svoje zločinske dejavnosti. ZDA lahko v okviru združenih specialnih operacij (JSOC) brez resnih obtožb in sankcij ugrabijo predsednika tuje države, zunajsodno pobijajo svoje sovražnike, zaplenijo tankerje v mednarodnih vodah, bombardirajo države, grozijo z aneksijo in zavojevanjem ozemelj članic EU in Nata … Sistem politično-ekonomskih ravnotežij je porušen, delujejo samo še grožnje in vojaška moč. Distopičnost Trumpove vladavine je brez primere v sodobni diplomaciji.

Živimo v svetu, kjer si velesile poskušajo razdeliti vplivne cone in skleniti tihi dogovor o nenapadanju. Ahilova peta ameriške dominacije sta položaj dolarja kot svetovne valute in obvladovanje naftnih virov. Kdor bo vešče presekal ta gordijski vozel, bo spodkopal moč ameriške hegemonije. Pred nami je obdobje nestabilnega razmerja treh centrov moči, globalnega zahoda, vzhoda in juga. Venezuela je vzorčen primer. ZDA je ne bodo formalno okupirale, diktirajo zgolj pogoje vodenja in delovanja države, prisvajajo nafto in nadzirajo finance. Stabilnost brez legitimnosti, prisvajanje dobičkov brez trga in pogodb.

In kaj lahko stori EU, ki nima statusa supersile in za Trumpa celo izgublja zahodno identiteto? EU je otrok ameriškega neoliberalizma in multilaterizma, predstavnica doktrine mehke moči. Njen razvojni model preprosto ni prilagojen za geopolitične spopade in velike krize. Zato bi morala igrati vlogo posrednika med zahodom ter geostrateškim vzhodom in jugom. V trianglu velikih sil in multipolarnem svetu lahko preživi s konkurenčnim gospodarstvom in politično vizijo kantovskega miru in ne Hobbesovega Leviatana. Zmes načelnosti in pragmatizma lahko gradi na globalni privlačnosti miroljubne koeksistence in pravičnejše svetovne ureditve. Politična tehnika je v vzdržnem ekonomskem napredku, če parafraziramo Audijev slogan.