Akaj / Didžej, glasbeni producent, založnik in zvočni inženir, ki verjame, da mora glasba govoriti zase

Ptujski wunderkind Jaka Nežmah, rojen na prelomu tisočletja, (za zdaj) živi v Ljubljani in nastopa pod psevdonimom Akaj. V zadnjih letih je postal eno daleč najbolj zaželenih imen domače podzemne house scene. Veliko pa nastopa tudi v tujini – za Mladino si je čas vzel kmalu po nastopu v Južni Koreji in nekaj dni prej, preden se je odpravil v Indijo. Prisluhnemo mu lahko tudi širom po Evropi, največ v Franciji, Belgiji, Španiji, Italiji in na Nizozemskem, pa tudi v Berlinu, kjer je slabo leto tudi živel.

Pri njegovem preboju na mednarodno sceno je najbolj fascinantno dejstvo, da mu je ta uspel brez kakršnekoli (samo)promocije: njegove glasbe ne boste našli na pretočnih platformah, nikakršne pojavnosti nima na družbenih omrežjih, svojih izdaj in nastopov ne oglašuje – skratka, ne meče se ven, nikoli ne opozarja nase, z uspehi se ne baha, temveč pusti, da muzika govori zase, kar je v svetu, kjer didžeji na spletu med seboj divje tekmujejo za pozornost, svojevrstna anomalija. Ta pristop se mu več kot očitno dobro obnese. Stavi preprosto na to, da brezhibno odvrti na pravem mestu ob pravem času, nato pa novica o kakovosti njegovih setov potuje od ust do ust, od promotorja do promotorja. Dokaj na začetku ustvarjalne poti ga je pod okrilje vzel v Rotterdamu delujoči slovenski kolektiv Rite of Passage, s katerim je sodeloval do leta 2024, največ zaslug za preboj na domačo sceno pa pripisuje Teu Sušanju, zaščitniku tivolskih dreves, ki prireja dogodke Od:vod in vodi založbo Phi.

Jaka Nežmah vodi tudi svojo butično založbo, imenovano Origin, pri kateri je v sedmih letih izšlo 16 malih plošč. Gre za dela drugih izvajalcev – pri založbi je izšel denimo EP ljubljanskega veterana Nitza –, del Originovega kataloga pa sestavlja Nežmahova avtorska produkcija, a imena Akaj v njem ne boste našli. Glasbo namreč podpisuje z raznimi psevdonimi, kot so denimo Biokid, Experiental Assist, Malakay, Bewell in Vlado. Kakovost slednjega je v recenziji za Mladino prepoznal tudi Jaša Bužinel in Nežmaha opisal kot »enega bolj izstopajočih talentov mlajše generacije,« njegovo skladbo Tinusha pa kot »pristen poklon retro zvokom skozi ušesa nove generacije«. Pri ustvarjanju anonimen ostaja iz podobnih vzgibov kot pri incognito delovanju njegove didžejske kariere – enostavno verjame, da bi morala glasba govoriti zase. »Komad je komad, fokus bi moral biti na vsebini, ne na izvajalcu,« pravi.

Avtorsko glasbo pogosto izvaja tudi v živo, pri čemer je osupljivo to, da hiperproduktivni producent za vsaki live act ustvari nov repertoar, sestavljen iz neizdanih kompozicij, zato je vsak njegov nastop ekskluzivna in edinstvena izkušnja. Trmasto se izogiba tudi ovekovečenju teh nastopov, saj se mu zdi ključna ravno njihova minljivost. To v praksi pomeni, da redno zavrže dovolj gradiva, da bi z njim napolnil dolgometražni album. V tem kontekstu njegov ustvarjalni proces spominja na umetnost tibetanskih peščenih mandal, pri kateri budistični menihi več tednov z barvnim prahom ustvarjajo umetnino, ki jo, ko je končana, nemudoma obredno uničijo.

Akaj vrti izključno na gramofonih, njegovi seti pa med drugim slovijo tudi zato, ker so večidel sestavljeni iz redkih najdb, za katere mora kopati zares globoko. Hrbtenico njegovih setov resda pomeni house v takšnih in drugačnih oblikah, a so pravzaprav izrazito eklektični, saj Akaj med drugim rad zavije tudi na polje breakbeata, techna, electra, IDM-a, downtempa, ambientalne glasbe in še marsičesa, močno pa jih zaznamuje tudi avtorjeva naklonjenost pionirski plesni elektroniki iz poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let. To je pripravilo tudi teren za Akajev avdio-inženirski »side hustle«, torej postransko dejavnost: obskurne izkopanine s konca prejšnjega tisočletja, ki pogosto zvenijo, kot bi bile posnete s krompirjem, za druge didžeje za plačilo lošči oziroma restavrira, da so bolj kompatibilne s sodobnejšo produkcijo in velikimi klubskimi ozvočenji. V Ljubljani ima zato dva studia – v enem dopoldan kot zvočni inženir opravlja »obrtniška dela«, miksanje in masteriziranje, v drugem popoldan ustvarja glasbo. Pri slednjem navadno posega po težki mašineriji, torej po vintidž sintesajzerjih in ritem mašinah, saj se analognemu retro zvoku ne posveča le v didžejskih miksih, temveč tudi v avtorski produkciji.