Film / Pav

zadržan +

Impersonator.

Ker živimo v času impersonatorjev in dobrega počutja, se Matthias (Albrecht Schuch), lastnik podjetja My Companion, preživlja natanko s tem: z impersoniranjem prijateljev, očetov, sinov in ljubimcev, ki jim tako dobro in prepričljivo – na karizmatično neseksualen način – zapolni življenja, da se počutijo bolje. Recimo: neki deček kar sije, ko pride v šolo in se pretvarja, da je njegov oče, kul pilot potniškega letala. Neki bogataš hoče, da impersonira njegovega sina. Ko impersonira, je najbolj pri sebi. Matthias, ki je očitno videl Family Romance, LLC, Herzogov film o japonskih podjetjih za najem prijatelja, očeta, mame ipd., blesti v igranju drugih, fiktivnih likov, v igranju samega sebe pa ne – svoji partnerki Sophii (Julia Franz Richter) se ne zdi več resničen. Izgubil se je v vlogah, impersoniranju in imitiranju, sam pa je postal banalen. Mar ni tako tudi pri velikih igralcih? Mar ni razlika med mojstrsko napisanim likom, v katerega – oskarjevsko – »izginejo«, in njihovim običajnim, vsakdanjim, povprečno napisanim jazom tako velikanska, da delujejo medlo, plehko, banalno, niti malo avtentično? Je pa Matthias tudi replika sodobnega kompetitivnega delavca: bolj ko se identificira s svojim delom, bolj izginja. Sophia ima prav – Matthias je dolgčas, antiklimaks. A v svoji odtujenosti je grotesken, absurden, obešenjaški – kot Lanthimosovi liki. In agresiven, brezoseben, modernističen – kot Östlundovi liki.

Pav – depresivna komedija – se začne kot reimaginacija Alp in konča kot reimaginacija Kvadrata. Morda malce preveč na silo – a mar ni že samo impersoniranje nekaj vsiljivega, nasilnega, morastega, represivnega? (Cankarjev dom & art)