Prvi teden / Integriteta in dva SMS-ja

Protikorupcijska komisija je bila vedno odlična na področju sistemskih ukrepov. Takšna zgodba o uspehu je Erar, gre za odlično orodje, ki velja kot primer dobre prakse v boju proti korupciji (če seveda spregledamo težave pri njegovi prenovi). Drug takšen primer je register lobističnih stikov. Prek njega lahko javnost spremlja interesne pritiske. Pozitivna je tudi vloga komisije pri nastajanju načrtov integritete znotraj posameznih institucij. Vzorni so njihovi izobraževalni projekti.

Na drugi strani pa so dejanja komisije katastrofalna pri eni od njenih nalog, pri ugotavljanju individualne odgovornosti.

Spomnimo se primera Alenke Bratušek. Koliko energije, koliko javnih razprav je bilo porabljenih, ker Bratuškova kot predsednica vlade ni odšla iz sobe, ko je vlada razpravljala o tem, koga bo Slovenija predlagala za komisarja EU. Podobno je v primeru Roberta Goloba. Se spomnite afere »Karigador«? Ali aktualne afere Bobnar? Že dve leti razpravljamo o tem, ali je Robert Golob kršil integriteto, ker je tedanji notranji ministrici dajal navodila glede kadrovanja v policiji. Ker ji je poslal dva SMS-ja? Ta teden je komisija odločila, da je premier kršil zakon o integriteti, ker bi lahko ministrici navodila o kadrovanju v policiji dajal le, če bi pred tem obstajal sklep vlade.

Razumemo sporočilo KPK. To se načeloma ne počne. Premier ministrici za notranje zadeve ne sme ukazati, naj zamenja vodjo policije v Novi Gorici, tako kot notranji minister ne sme policistom dajati navodil, proti komu naj usmerijo vodni top. A problem z individualnimi postopki preverjanja kršenja pravil integritete je, da jih javnost razume kot sodne postopke, kot postopke, v katerih je posameznik »obsojen«. Vloga komisije pa ni takšna, nismo je dobili za to, da bi podvajala policijsko-tožilske procese.

KPK ima svojo logiko. Razlog, zakaj tudi v drugih državah podobni organi obstajajo, je, ker se lahko takšne institucije lažje borijo proti korupciji. Spomnimo se slavnega poročila o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih političnih strank: KPK se je v tistem primeru lotila korupcije z druge strani. Pogledala je, ali so politiki v nekem obdobju porabili več denarja, kot naj bi ga zaslužili. In ugotovila neskladnosti pri Janezu Janši in Zoranu Jankoviću. A to ni bil policijski postopek. Policija se podobnih primerov loti z drugega konca, preiskavo začne na podlagi suma kršitve zakonodaje, v primeru korupcije pa lahko to traja dolgo, še posebej zato, ker močni igralci s svojimi odvetniki radi blokirajo preiskave in sodne procese.

Odhajajočemu predsedniku komisije Robertu Šumiju lahko torej očitamo, da je kot nekdanji kriminalist komisijo vodil kot policijo, lahko mu očitamo, da ne razume vloge te nadzorne institucije. Problem pa ni le v Šumiju, temveč tudi v zakonu, ki predvideva takšne postopke. Slovenska KPK je tudi v mednarodnem smislu izjema s formaliziranimi postopki iskanja individualne odgovornosti, v katerih mora ugotavljati dejansko stanje. Z vsako reformo KPK smo te postopke dogradili, namesto da bi jih ukinili.

Kot da je bilo politikom prav všeč, da se KPK razvija v smeri organa, ki banalizira korupcijo. In seveda tudi samo sebe.