Intervju / »Nadomestilo za brezposelnost se je zvišalo po 13 letih, prvič, odkar ga je preprečila Janševa vlada«

Andrej Zorko je maja lani po Lidiji Jerkič prevzel vodenje Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), največje sindikalne konfederacije pri nas z okoli 130.000 člani. Na izrednem kongresu je v drugem krogu dobil 51 glasov delegatov, protikandidat, generalni sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc, pa 31 glasov. Zorko, po izobrazbi pravnik, je v sindikalni zvezi zaposlen od leta 1997, prve izkušnje si je nabiral pri sindikalni pomoči na terenu, od leta 2008 pa je bil izvršni sekretar ZSSS.

Beseda leta 2025 je na podlagi glasov ljudi postala božičnica. Kako to razumete kot sindikalist?

Ko širok krog ljudi simbolno izbere božičnico za besedo leta, to pomeni, da govorimo o realni, vsakdanji temi, ki je ljudem blizu. Izbor razumem kot sporočilo ljudi, delavk in delavcev, namenjeno politiki in tudi delodajalcem, da se jim zdi prav, da se del dobička vrne tja, kjer se je dejansko ustvaril, torej k delu.

Božičnica sicer ni pravi izraz za to, kar je vlada sprejela. Uzakonila je zimski regres, ki je nova pravica iz delovnega razmerja, božičnica pa je dogovorjena med sindikatom in delodajalcem in obstaja neodvisno od zimskega regresa.

Bilo je nekaj podatkov o kršitvah pri izplačilih, med drugim, da je delodajalec zahteval vračilo izplačanega v gotovini ali da je z regresom poplačal nadure.

S terena nismo prejeli informacij o množičnih kršitvah pri izplačilu zimskega regresa. Nepravilnosti so se pojavile tam, kjer ni sindikalnega organiziranja, največ prijav je bilo iz panog, kjer so dobički stabilni, plače pa nizke.

Tudi informacij o množičnih zamikih izplačil v leto 2026 ni bilo. To kaže, da nasprotovanje delodajalcev zimskemu regresu ni imelo podlage v ekonomskih argumentih, ampak je šlo za interesno strašenje, ki je stalnica.

Podjetja namreč generalno nimajo težav z likvidnostjo. Urad za makroekonomske analize in razvoj v analizi, ki jo je izdal novembra, ugotavlja, da je likvidnost podjetij v letu 2024 dosegla najboljše vrednosti po letu 2002 in da je v prvih osmih mesecih leta 2025 plačilna sposobnost ostala ugodna. Tudi delež nedonosnih terjatev se je ohranil blizu zgodovinsko najnižjih ravni, tudi v gostinstvu, kjer je ta delež najvišji, ostaja precej pod ravnmi pred epidemijo covida.

Ampak delodajalci se ne dajo, na ustavnem sodišču je vsaj pet pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona o pravici do zimskega regresa. 

Ta poteza delodajalskih organizacij in posameznih delodajalcev kaže na njihovo dvoličnost. Poslušali smo, kako naj ne bi imeli nič proti zimskemu regresu in da z veseljem delijo presežke z delavci, če obstajajo, po drugi strani pa ravnajo drugače.

Prepričan sem, da so ljudje do tega plačila upravičeni. Argumenti, ki so jih delodajalci navedli v ustavni presoji, me ne prepričajo, retroaktivnost, na katero se sklicujejo, je neutemeljena, saj ne gre za nič retroaktivnega. Januarja lani stroška res niso mogli predvideti, ampak samo izplačilo zaposlenim, ta nova uzakonjena pravica iz delovnega razmerja, pa ni določeno za nazaj, ampak je v plačilo zapadlo po sprejemu zakona in ni odvisno od ničesar od prej, na primer od prisotnosti delavcev na delovnem mestu. Delodajalska stran sploh ni želela sodelovati pri iskanju kompromisov, ko se je to urejalo, zdaj pa poskuša v ozadju z drugimi sredstvi.

Edina »pravica«, za katero se aktivno borijo delodajalske organizacije, je socialna kapica, s katero bi najbolje plačani zaposleni, tudi seveda menedžerji, plačevali manj socialnih prispevkov in imeli še višje neto plače. 

Socialna kapica ni delavska pravica, ampak izrazito protisocialen ukrep. Gre za prazne izgovore, ko v podjetjih govorijo, da ne dobijo visoko tehnološko usposobljenih kadrov zato, ker ni te kapice. Številne raziskave kažejo, da pri iskanju zaposlitve – zlasti pri mladih, ni najpomembnejša in nikakor ne edina pomembna višina plače. Pomembnejše so delovne razmere, možnosti napredovanja, novih znanj in pa seveda življenjske razmere.

Če poenostavim: če bi resnično šlo za privabljanje visoko usposobljenega kadra, potem ne bi predlagali socialne kapice, ki bogatim, kot so menedžerji, daje še več, ima pa negativne posledice na socialne pravice in zagotavljanje javnih storitev, ki prispevajo h kakovosti življenja. Ti delodajalci bi tem kadrom lahko dali jamstvo v pogodbah o zaposlitvi, da bodo lahko napredovali, da jim bodo, če gre za tujce, pomagali pri združitvi družine in s stanovanjem, da bodo uredili vrtec za otroke in ga na primer plačali, pomagali tudi partnerju ali partnerki iskati zaposlitev. Taki dejavniki vplivajo na odločitev, ali bo nekdo, ki lahko izbira, danes prišel v neko državo k nekemu delodajalcu ali ne, kažejo raziskave. Naše gospodarstvo pa želi graditi konkurenčnost z zniževanjem stroškov dela in socialne države, namesto z inovativnostjo, novimi znanji, investicijami, novimi tehnologijami.

Nadomestilo za brezposelnost se je zvišalo po 13 letih, prvič, odkar ga je maja 2012 preprečila Janševa vlada z zloglasnim Zujfom.

GZS je oktobra lani objavila gospodarski program za konkurenčni razvoj Slovenije Made in Slovenia 2035, prvopodpisani je ekonomist Jože P. Damijan, kot prvi ključni ukrep pa je izpostavljeno davčno okolje, celo »postopnost pri uvedbi prispevka za dolgotrajno oskrbo«. 

Vse njihove strategije vsebinsko temeljijo na znižanju izdatkov, stalno poslušamo, da smo nekonkurenčni zaradi stroškov dela. To se je spet pokazalo nedavno pri zakonu o čezmejnem izvajanju storitev, ko je bila uzakonjena določba, po kateri morajo biti napoteni delavci, torej ti, ki gredo delat v tujino, v enakem položaju kot delavci, ki delajo v Sloveniji. Delodajalci ne morejo več uveljaviti znižanja davčne osnove za plačilo prispevkov na zakonski minimum, kar je za napotene delavce pomenilo nižje pokojnine.

Oprostite, ampak ali bomo res gradili konkurenčnost slovenskega gospodarstva tako, da bomo zmanjšali pravice neki skupini delavcev? Se res na tem »lomi« naša konkurenčnost?

Naš problem je, da nimamo ne srednje- ne dolgoročne strategije gospodarskega razvoja države, nimamo nobenega dogovora, katero industrijo in storitve bomo ciljno spodbujali, ampak je gospodarska politika odvisna od vsakokratne vlade. To je velik problem, ki vpliva na vrsto sistemov, tudi na popolno nepredvidljivost potreb na trgu dela. Namesto tega smo navadno deležni zgolj predlogov, ki pomenijo tekmo proti dnu ter prednosti iščejo v zmanjševanju stroškov dela in socialnih pravic.

Nova fronta je minimalna plača. Minister za delo Mesec predlaga dvig za 113 evrov na 1000 evrov neto za samsko osebo, trgovinska in ostale zbornice pa o tem govorijo kot o drastičnem predlogu.

Minimalna plača ni socialni transfer, ampak najnižja plača za opravljeno polno delo, ki mora omogočati, da z njo dostojno preživimo. V nasprotnem je minimalna plača institucionalizirana revščina. Predlog 1000 evrov neto za samsko osebo je minimum od minimuma, od leta 2022 do danes so se minimalni življenjski stroški povečali za 18,2 odstotka. Tisti, ki govorijo, da gre za radikalen ali drastičen predlog, naj povedo, kje naj delavci z minimalno plačo še varčujejo. Pri kakovosti in količini hrane, zdravju, naj živijo na ulici? Predlog pomeni 126 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov, kar je šest odstotnih točk nad spodnjo mejo, ki jo zahteva zakon.

V Zvezi svobodnih sindikatov že dlje časa pozivamo, da bi se moral obračun minimalnih življenjskih stroškov delati na dve leti, ne na šest let, kot zdaj določa zakon, kar bi prineslo manjše šoke, ter da bi se morala spremeniti metodologija njihovega izračuna, ki bi morala bolje odražati dejansko stanje.

Zdi se, da se interesne organizacije gospodarstva aktivno vključujejo v volilno tekmo. Se jim zdi menjava vlade lažja rešitev za dosego ciljev kot socialni dialog, ki je sicer njihov formalizirani kanal vpliva? 

Predvidevam, da si želijo menjavo vlade, ker so prepričani, da bodo pod neko drugačno vlado verjetno lahko bolje zastopali interese lastnikov kapitala.

Člani Ekonomsko-socialnega sveta sicer imamo odgovornost, da vzdržujemo socialni dialog. Lahko razumemo proteste in obstrukcije sej, ko so kršena pravila sveta, nikakor pa za socialni dialog ni dobro, če eden od socialnih partnerjev v razpravah ne sodeluje zgolj zato, ker se s kakšnim predlogom ne strinja ali ker mu ne ustreza politična opcija na oblasti.

To seveda ne pomeni, da je ta vlada idealna. Ne nazadnje se tudi ona z gospodarstvom srečuje mimo Ekonomsko-socialnega sveta, dogodki gospodarskih interesnih združenj so videti kot seje vlade – nazadnje v torek v hotelu Lev, na naša vabila pa pogosto dobivamo opravičila, da nimajo časa.

Imamo pa tudi politične stranke, katerih programi so neposredni prepisi zahtev kapitala.

Nova Slovenija je decembra predstavljala svoj program Akcija za razumne in konkurenčne davke kar v stavbi Gospodarske zbornice v Ljubljani. 

To je presenetljivo zgolj v tem, da ni bilo v prostorih Obrtno-podjetniške zbornice.

Želim si, da stranke vendar ne bi popustile interesom kapitala v zameno za neka sodelovanja ali morda obljubljene službe, ampak da bodo resnično imele pred očmi izboljšanje kakovosti življenja prebivalk in prebivalcev v tej državi. Če gre strankam res za to drugo, bodo morali biti njihovi programi socialno naravnani, v ospredju bodo morali biti posameznik, družina in solidarnost, ki je temelj socialne države. Ne nazadnje, za božičnico je drugo največje število glasov ljudi dobila besedna zveza »dolgotrajna oskrba«. To kaže, da ljudje razumejo, da sociala država ni strošek, ampak pogoj za dostojno življenje.

Zdi se mi pomembno, da programi političnih strank ne izhajajo iz premise, da je stopnja socialne varnosti odvisna od gospodarskega razvoja. Treba je pogledati obratno, torej da sta socialna varnost ljudi in zadovoljstvo s kakovostjo življenja temelj gospodarske razvitosti. Ustvarjajo ljudje, zagotovo več tisti, ki so zadovoljni. V Sloveniji izseljevanje, v nasprotju z bližnjimi državami na Vzhodu, ni problem, ker je kakovost življenja takšna, da ljudje še nekako zaupajo v sistem, velik del splošne kakovosti življenja pa so javne storitve, ki se financirajo iz prispevkov in davkov.

Je pa pri nas zagotovo opaziti krepitev organizacij kapitala, ki jih je vse več in ki pri politiki lobirajo vse bolj neposredno, čeprav sploh nimajo statusa socialnih partnerjev.

Zastopamo okoli 130.000 delavk in delavcev, in ko oziroma če bo treba, bomo našo mobilizacijsko moč uporabili.

Govorite o Klubu slovenskih podjetnikov, kjer so glavni Joc Pečečnik, Igor Akrapovič in zasebni kirurg Marko Bitenc, pa o Ameriški gospodarski zbornici, Združenju Menedžer in ostalih, ki niso del Ekonomsko-socialnega sveta? 

Seveda. Oni se vključujejo iz ozadja in poskušajo z lobiranjem neposredno pri ministrih in pri predsedniku vlade doseči stvari zase, to je stvari, ki morajo biti na uradni mizi socialnega dialoga. Problem je, da so ti lobisti vse močnejši, v zadnjih petih letih so se okrepili in so vse vidnejši. Tudi v torek smo v hotelu Lev gledali v preteklosti že videno predstavo, da ne uporabim kakšne ostrejše sarkastične besede, sprege kapitala in politike, kjer se je govorilo o prihodnosti Slovenije brez sodelovanja sindikatov. Če politiki mislijo, da lahko načrtujejo prihodnost Slovenije in razvoj gospodarstva samo z gospodarskimi organizacijami, in če gospodarstvo misli, da lahko doseže višjo dodano vrednost brez aktivne udeležbe sindikatov, se motijo. Napredek se doseže z različnostjo mnenj, soočenjem različnih interesov in iskanjem kompromisov, in tega brez nas ni.

Dokaz, kako močni so takšni gospodarski lobiji, je ne nazadnje predlog zakona o delitvi dobička.

Pod njim je podpisano ministrstvo za gospodarstvo Matjaža Hana, formalnega socialnega demokrata, v Mladini smo opozarjali, da gre za božičnico za menedžerje, predlog osemkrat več prinaša menedžerjem kot delavcem. 

Akrapovič je predlog, o katerem so nedavno razpravljali v vladi, javno označil za »največji preboj za slovensko gospodarstvo v zadnjih letih«, kot njihov uspeh, kar je zgovorno.

Kakšen obrat bi prinesla desna vlada? 

Nehvaležno je napovedovati poteze vlad, ki še niso oblikovane. Svetujem pa, naj ne odvzame ljudem tega, kar imajo in kar so dobili; proti temu bomo v Zvezi svobodnih sindikatov zelo ostro nastopili. Odsvetujem torej kakšen omnibusni zakon, ki bi razveljavil tisto, kar so ljudje dobili pod sedanjo vlado, in tukaj je bilo – in to je objektivna ocena – veliko stvari. Od evidence delovnega časa do dviga minimalne plače, izjemno pomembne so spremembe pri dostopnosti varstvenega dodatka, kjer se ne bodo več ugotavljale dolžnosti preživljanja staršev in reproducirala revščina. Prav tako tudi dostopnost denarnih socialnih pomoči, s pokojninskim zakonom so sistemsko zvišane najnižje pokojnine. Zakon o urejanju trga dela omogoča ne samo možnost dogovora o krajšem delovnem času delavca pred upokojitvijo – ukrep 80/90/100, ampak dviguje denarna nadomestila za brezposelnost, uvaja spodbude in znižuje omejitve za začasno ali občasno delo upokojencev, bolje ureja agencijsko delo, kjer je bil »divji zahod«. Nadomestilo za brezposelnost se je zvišalo po 13 letih, prvič, odkar ga je v 2012 preprečila Janševa vlada z zakonom za uravnoteženje javnih financ, zloglasnim Zujfom.

Novi vladi odsvetujem tudi kakršenkoli novi varčevalni Zujf, saj dokler smo kot država dali politično zavezo, da bomo višali izdatke za orožje oziroma obrambo celo do pet odstotkov BDP, ne sme nobena vlada iskati konsolidacije javnih financ prek posega v socialne pravice. Namen nobene vlade ne sme biti, da bo vzdrževala svojo oblast na revščini ali tik okrog nje ali pa na enkratnih bombončkih ob koncu mandata. Interes vlade, ki si jo zaslužimo, je, da sistemsko dviga kakovost življenja.

In nemogoče je ne priznati, da se v mandatu te vlade niso pojavili neki pomembni sistemski premiki, čeprav je še vrsta stvari odprtih ali zamuja.

Ta teden ste na novinarski konferenci opozorili na osebne asistente, ki nimajo vseh delovnih pravic, zaradi česar lahko pride celo do zloma osebne asistence. 

Pri osebni asistenci je z našega vidika ključno, da bo še v tem mandatu sprejet predlog zakona, ki je dogovorjen med socialnimi partnerji, torej tudi z vlado. Z zakonom bi osebni asistenti dobili pravice, ki jih imajo vsi zaposleni v državi. Da tudi zanje začnejo veljati določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, kot so dopust, nadomeščanje, regres, dodatki, da bi bili enkrat na mesec prosti oba dneva ob koncu tedna, v soboto in nedeljo. Zavedam se, da to prinaša nov strošek javni blagajni, iz katere je financirana osebna asistenca, a moramo speljati še ta zadnji korak, saj te storitve v družbi potrebujemo in ljudem, ki jih izvajajo, moramo zagotoviti vsaj minimum. Vem, da gre tukaj že za neko predvolilno bitko znotraj koalicije, ampak zadnja seja parlamenta je 26. januarja in zakon se še da sprejeti po hitrem postopku – oziroma se mora, ker je vsebina usklajena.

Opozarjate tudi na strategijo za odpravo prekarnosti, ki čaka na sprejem v vladi. 

Grozi nov, nerazumen zamik. Predlog ni idealen, manjka zlasti konkretizacija ukrepov po časovnici, sta pa sprejem strategije in njeno uresničevanje nujna koraka.

Prekarnost ni moderna oblika dela, ampak je zavestna poslovna strategija zniževanja stroškov in delovnih pravic, ki je politično dovoljena. Po različnih ocenah, ki so okvirne, je v Sloveniji od šest do deset odstotkov delovno aktivnih ljudi v prekarnem položaju, najbolj izpostavljeni so mladi, migranti in ženske. Tukaj je izzivov vse več. Včasih so bili v ospredju lažni samozaposleni, torej espeji, ki so ekonomsko odvisni od enega naročnika, ki bi jih moral zaposliti, zdaj pa raste število oseb, ki delajo prek spletnih platform in katerih delovnopravni status je neurejen, hkrati se prek zlorab agencijskega dela nadomeščajo stalne zaposlitve.

Potrebne so številne spremembe, tudi pri sistemu sankcioniranja, ki temelji na plačevanju denarnih kazni. Delodajalci zelo hitro izračunajo, kaj se jim splača. In verjetneje se zdi, da bodo zadeli na loteriji, kot da bi jih obiskal delovni inšpektor. Pravnih subjektov je nekaj čez 200.000, inšpektorjev za delo pa 40, 50. Zato predlagamo, da se zlasti pri ponavljajočih se kršiteljih namesto denarne uvedejo druge sankcije, kot je prepoved uveljavljanja olajšav, opravljanja poslovodstvenih funkcij in novega zaposlovanja za neko obdobje. Taka prepoved zaposlovanja že velja pri zaposlovanju tujcev in lahko povem, da zelo učinkuje, delodajalci zelo pazijo, da ne bi naredili nove kršitve. Problem so tudi pristojnosti inšpektorata za delo, ki ne more delodajalcu – čeprav obstajajo elementi delovnega razmerja – naložiti izdaje pogodbe o zaposlitvi, ampak mora delavec priznanje razmerja doseči s tožbo.

Skratka, gre za družbeno temo, ki zadeva vse, se zelo spreminja in kjer potrebujemo vrsto ukrepov, prizadevamo si tudi za to, da bi bile osnove delovnega prava vključene v šolski sistem.

Morebitni novi vladi svetujem, naj ne odvzame ljudem tega, kar imajo in kar so dobili, proti temu bomo sindikati zelo ostro nastopili.

Pri agencijah, ki posredujejo delavce, so nekatere zaostritve vendar uzakonjene. 

Spremembe je z novim letom uvedla novela zakona o urejanju trga dela, ki je bila v državnem zboru sprejeta junija lani po zelo intenzivnih prizadevanjih tudi našega sindikata. Spremembe so odgovor na omenjeni divji zahod, ki smo ga v Sloveniji dopustili pri agencijskem delu in na katere je zelo opozarjal tudi republiški inšpektorat za delo, ki je tukaj opravil izredno pomembno delo. Ali so sprejete spremembe dovolj, bo praksa šele pokazala.

Ključna sprememba je v definiciji agencijskega dela, ki ni povsem taka, kot smo si želeli, je pa velik korak naprej. Zdajšnja širša definicija preprečuje zlorabe, da se agencijsko delo, kjer za delavce velja delovnopravna zakonodaja, prikazuje kot opravljanje storitev enega podjetja za drugega, torej kot odnos dveh poslovnih subjektov, ki temelji na obligacijskem pravu in kjer »posojeni« delavci seveda niso izenačeni z redno zaposlenimi.

Eno največjih zlorab, šlo je za okoli 1200 delavcev, je naredila večinsko državna Luka Koper, ki je imela delavce zaposlene v zunanjih podjetjih, za minimalno plačo in brez pravic. 

Zaposleni so bili pod bistveno slab -šimi pogoji, kot so jih imeli redno zaposleni delavci, in s to zlorabo je nekdo leta služil.

Zakon je pri ponudnikih agencijskega dela dodatno zaostril tudi pogoje za delovanje. Bančno jamstvo, ki ga morajo predložiti, je zvišano s 30.000 na 100.000 evrov, kar bo težava za »kvazi« agencije, saj so tudi banke previdne. Mi smo predlagali dvig na 200.000 evrov. Tuje agencije morajo imeti po novem v Sloveniji podružnico, ki ima kadre, saj so se zdaj dogajale dumpinške prakse, ko so češke oziroma portugalske agencije za posredovanje dela neposredno zagotavljale delavce slovenskim delodajalcem. V Evropski uniji namreč nimamo nekega enotnega sistema minimalnih standardov na področju agencijskega dela, razen določila, da morajo biti agencijski delavci za isto delo plačani enako kot redno zaposleni.

Kaj se je dogajalo? Da so srbski delavci migranti dejansko sklepali pogodbe s češko agencijo za posredovanje dela, čeprav Prage nikoli niso videli, nato pa so za delo v Sloveniji prejemali češko minimalno plačo, ki je nižja kot v Sloveniji. Ko so inšpektorji to ugotovili, so ugotovili tudi, da nimajo komu vročiti odločb, zato so podružnice nujne.

Mislim, da je v Sloveniji trenutno 114 agencij za posredovanje dela, kar je preveč za državo z okrog 998.000 delovno aktivnimi.

Logično bi bilo, da bi bil agencijski delavec, če agencija dela pošteno, dražji, kot je redno zaposleni. Pa ni tako in tukaj se moramo vprašati, zakaj, na račun koga. Agencije si želijo, da bi se izkoriščevalska praksa legalizirala, da bi na primer iz Srbije pripeljale 50 ljudi za tri mesece in potem šle nazaj po novih 50 in tako kolobarile.

Ponavljam: zloraba agencijskega dela je tipičen primer, ko delodajalec in z njim država gradita konkurenčnost in svoj razvoj tako, da izkoriščata najšibkejše delavce, kar je nedopustno in sramotno.

Od novega leta je pri nas možen krajši delovni čas za starejše, tako imenovani ukrep 80-90-100. Imate že kaj podatkov, ali se uporablja?

Podatkov s terena še nimamo, mislim, da bo potreben čas, da se začne uporabljati. Odprla se je možnost za delavce in delavke, ki so dopolnil 58 let ali imajo 35 let pokojninske dobe, da delo opravljajo 80 odstotkov polnega delovnega časa, dobijo 90 odstotkov osnovne plače za polni delovni čas, ob tem pa se šteje, da bodo imeli prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačane 100-odstotno, torej ne bo negativnega vpliva na osnovo za odmero pokojnine. Ko smo ta ukrep predstavljali našemu članstvu, je bilo zanimanje veliko, je pa ukrep po veljavnem zakonu možen, če bo ob zaposlenem zanj tudi delodajalec.

Škoda je, da država pri tem ni bila malce bolj inovativna, da nas ni želela slišati, saj bi ta ukrep lahko združila s spodbujanjem zaposlovanja mladih. V veliko panogah bi to šlo. Starejši delavec bi delal krajši delovni čas, delodajalca pa bi država s subvencijo spodbudila, da do polnega delovnega časa zaposli mladega človeka z redno pogodbo. S tem bi prišlo do lažjega prenosa znanja, do novih zaposlitev – ne pa, da se ob delavčevem odhodu njegovo delo prerazporeja ostalim, kar je zdaj pogosta praksa. A kakorkoli, mi bomo ukrep 80-90-100 promovirali, želimo si, da bi zaživel – tudi da bi se z njim zmanjšala bolniška odsotnost.

Ob prevzemu ZSSS ste rekli, da se mora tudi sindikalizem razvijati in ne sme ostajati pri nekih dogmah iz 90. let. 

To je nesporno. Izziv so mladi. V zvezi poskušamo priti do mladih prek sindikata Mladi plus, ki je zelo aktiven. Mladi drugače dojemajo opravljanje dela. Generacij, ki so začele in tudi končale pri enem delodajalcu, ni več. Mladi danes zelo cenijo prosti čas, svobodo pri delu, cenijo možnosti napredovanja, pridobivanja novih znanj, izkušenj, so za fleksibilizacijo delovnega časa. Vse to je seveda izziv tudi za sindikate, ko govorimo o nekem urejanju delovnih razmerij.

Razmišljanja mladih so prepotrebna za delovanje sindikatov v prihodnje. V ospredje dajejo zeleno politiko in zelena delovna mesta, kar je izziv za tradicionalne sindikate, izpostavljajo digitalizacijo, umetno inteligenco, platforme, nove poslovne modele. Ravno položaj mladih tudi opozarja na nujno širitev sindikalizma, kjer mora priti v ospredje kakovost življenja, kar danes ob delavskih pravicah pomeni prizadevanja pri davčni, gospodarski in stanovanjski politiki.

Za sindikate je izziv tudi vključevanje tujcev, ki danes pomenijo že okrog 18 odstotkov delovne sile. Veliko jih pride sem za določen čas, z namenom, da v čim krajšem času zaslužijo čim več, in seveda želijo delati precej več, kot dopušča slovenska zakonodaja. To željo pogosto zlorabijo delodajalci. Pri zadnjih spremembah zakona o zaposlovanju tujcev smo predlagali, da bi delodajalec predložil delavcu pogodbo vsaj v angleškem jeziku, če ne že v maternem, saj mnogi ne vedo, kaj podpisujejo v slovenščini. To žal ni bilo sprejeto, je pa delodajalec po zakonu dolžan tujemu delavcu v nekaterih primerih zagotoviti izobraževanje za pridobivanje znanja slovenskega jezika.

Mladi danes zelo cenijo prosti čas, svobodo pri delu, cenijo možnosti napredovanja, pridobivanja novih znanj, izkušenj, so za fleksibilizacijo delovnega časa.

So sindikati pri nas zmožni na ulicah ustaviti škodljive poteze politike? Ob nedavni pokojninski reformi so nekateri o tem izražali dvom. 

Sindikati so že dolgo sila in bodo sila tudi v prihodnje. Kar se Zveze svobodnih sindikatov Slovenije tiče, ta mobilizacijska moč – zastopamo okoli 130.000 delavk in delavcev – obstaja, in ko oziroma če bo treba, jo bomo uporabili.

Imeli smo primere, ko politika, tudi leva, ni poslušala sindikatov in se je zgodil obrat. Gre za vprašanje uvedbe malega dela in pokojninske reforme, ki sta oba padla na referendumu leta 2011. Takoj za tem pa je tudi »padla« takratna Pahorjeva vlada. Ob poskusu uvedbe enotne davčne stopnje v prvi Janševi vladi smo šli na primer sindikati na ulice in to preprečili, kar se danes kaže kot dobro. Odzvali se bomo ob posegih v kakovost življenja.

Sta z gospodom Švarcem še v istem nadstropju? 

Sva, Sindikat poklicnega gasilstva je par vrat od tu. (Smeh) Zgodba o pokojninski reformi je končana, reforma je sprejeta, podpisi proti niso bili zbrani. Tukaj zgodbe ni.