V središču / Prst, usmerjen v slovensko sodstvo

Aprila leta 2017 je evropsko sodišče za človekove pravice obsodilo Slovenijo, ker je reviji Mladina kršila pravico do odločne kritike skrajnih političnih stališč nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja in s tem do svobode izražanja. Ta torek, slabo desetletje kasneje, se je v primeru evropskega poslanca SDS Branka Grimsa zgodba v celoti ponovila. Država je bila iz istega razloga pred istim sodiščem in celo v primeru istega medija ponovno obsojena in trdo okarana. To pomeni, da se v slovenski sodni veji oblasti v tem času ni veliko spremenilo in da slovenska sodišča – od najnižjega pa vse do ustavnega – še vedno nesorazmerno ščitijo tudi najbolj skrajne in nevarne politike pred nujno medijsko kritiko.

Daljnega leta 2005 je v državnem zboru potekala razprava o zakonu o istospolnih partnerskih skupnostih. Tedanji poslanec SNS Srečko Prijatelj je med razpravo dejal, da »nihče od nas ne bi želel imeti svojega sina ali pa hčerke, ki bi se opredelil za tako zakonsko zvezo«. Nato je dodal še igralski vložek in s popačenim govorom nadaljeval: »Ne nazadnje, najbolj bi bili oškodovani otroci, ki bi bili posvojenci teh zakonov, kajti predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: ’Čavči, prišel sem pote. Si že oblečen?« Zato je tedanji novinar Mladine Jure Aleksič poslančevo izvajanje v hramu demokracije opisal z naslednjimi ostrimi besedami: »Svojo imenitno domislico je pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je učinkovala zgolj kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu …«

Prijatelj se je obrnil na sodišče, ki mu je pritrdilo na vseh stopnjah, vse skupaj pa je na koncu leta 2009 potrdilo tudi slovensko ustavno sodišče. Najvišji sodniki so presodili, da je morda res šlo za »upravičeno kritiko poslančevega nastopa«, vendar ta žaljivi nastop ne opravičuje žaljivega vrednotenja poslanca. Mladina se je pritožila na evropsko sodišče za človekove pravice, to pa je pet let kasneje odločilo drugače. Zaradi ravnanja sodišč na čelu z ustavnim je Slovenijo obsodilo kršenja pravice do svobode izražanja.

Dve leti kasneje, spomladi leta 2011, je v javnosti tekla razprava o primerjavah Branka Grimsa in nacističnega ministra za propagando Josepha Goebbelsa. Tisto leto smo v deveti številki Mladine na to temo lahko prebrali dva prispevka – uvodnik in prispevek v satirični rubriki Mladinamit. V slednjem sta bili objavljeni fotografiji Grimsa z njegovo družino in Goebbelsa z njegovo, s satiričnim pripisom, da takšnih primerjav ne gre dajati preveč zlahka, saj da Grims Goebbelsu še »ne seže niti do kolen«.

Sodišče za človekove pravice sporoča, da okrožno, višje, vrhovno in ustavno sodišče niso opravila svojega dela.

Branko Grims se je kasneje obrnil na sodišče. To je na prvi stopnji več v Mladini zapisanih primerjav med njim in Goebbelsom označilo za sprejemljive in presodilo v prid svobode govora. Vse kasnejše sodne odločbe pa so bile drugačne, na koncu pa je ponovno prišla odločitev ustavnega sodišča. Kar se primerjave fotografij Grimsa in Goebbelsa z družinama tiče, slovenska sodišča niso želela videti, da gre za prikaz enake prakse obeh politikov. Oba sta namreč sama izpostavila družino v propagandne namene svoje stranke, s tem da sta se javno z družino izpostavljala fotografom na javnih dogodkih ali za ta namen celo pozirala. Oba sta tudi izpričana sovražnika vseh oblik drugačnosti, naj si bo na podlagi barve kože, narodnosti, veroizpovedi, spolne usmerjenosti … A slovenska sodišča ponovno niso dovolila ostre kritike skrajnih političnih praks.

In tudi v tem primeru je ta teden evropsko sodišče sodbe slovenskih sodišč razveljavilo kot napačne ter državi naložilo, da Mladini povrne 15 tisoč evrov za stroške in že plačano odškodnino Branku Grimsu. Ne gre torej več za naključje, ne gre za osamljen primer ravnanja slovenskega sodstva. Kaže se očitna in z vidika svobode govora napačna praksa slovenskih sodišč. Evropsko sodišče je zdaj že drugič v istovrstnem primeru razsodilo, da Slovenija krši pravico do svobode izražanja, katere del je tudi medijska svoboda. Točneje, evropsko sodišče je že drugič jasno povedalo, da slovenska sodna veja oblasti nesorazmerno ščiti politike pred upravičeno kritiko.

Nedavna obsodba Slovenije pred evropskim sodiščem pa gre tudi na račun ustavnega sodišča. To sicer v nobenem od dveh omenjenih primerov ni bilo soglasno, prvič je odločitev sprejelo z večino šestih proti trem, drugič pa sedmih proti dvema glasovoma. V obeh primerih pa so večino tvorili tudi štirje ustavni sodniki, ki so bili izvoljeni na željo in s podporo SDS. To so dr. Ernest Petrič, Jan Zobec, dr. Mitja Deisinger in Jasna Pogačar. Vseeno je, ali so tako odločali, da bi navdušili svoje politične botre, da bi zaščitili poslanca svoje intimne politične opcije, kaznovali moteč medij ali kaj drugega. Težava je širša od tega. Ustavne sodnice in sodniki so namreč zgolj potrdili napačno in preživeto dojemanje svobode izražanja v odnosu do najvišjih predstavnikov oblasti, ki izvira iz rednega sodstva. To je mogoče ne nazadnje razbrati tudi iz edinega pritrdilnega ločenega mnenja na ustavnem sodišču v zadevi Grims januarja leta 2017. Napisala ga je sodnica dr. Špelca Mežnar in ga končala z besedami: »Vsa tri sodišča so svojo nalogo dobro opravila. Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je bila odločitev na prvi stopnji drugačna. Res lahko v njihovih razlogih najdemo tudi kakšno pomanjkljivost, vendar te niso takšne, da bi terjale poseg ustavnega sodišča.«

So pa bile »pomanjkljivosti« očitno dovolj resne, da so terjale poseg evropskega sodišča za človekove pravice. Če kaj drži, drži to, da se to sodišče z malenkostmi res ne ukvarja. Evropsko sodišče »vsem trem« slovenskim sodiščem (okrožnemu, višjemu in vrhovnemu) in tudi ustavnemu očita, da niso opravila svojega dela. Ker če bi ga, bi bil rezultat njihovega odločanja na koncu drugačen. Med drugim v sodbi piše tudi takole: »Domača sodišča niso prepričljivo dokazala nujne družbene potrebe, da bi zaščita ugleda Branka Grimsa prevladala nad pravico pritožnice (Mladine, op. p.) do svobode izražanja in nad splošnim interesom za spodbujanje svobode izražanja, kadar gre za vprašanja javnega interesa.«

Slovensko sodstvo nosi svoj del odgovornosti za porast skrajne govorice in skrajnih politik, saj drži priprta vrata za njihovo pronicanje v vse pore družbe.

Kje so razlogi za preživeto dojemanje pravic politikov v razmerju do medijske kritike, ki je eden od nujnih elementov delujoče demokracije? Odgovori na to vprašanje so verjetno številni in različni, pri čemer gotovo veliko vlogo igra inercija, po kateri sistem ščiti samega sebe. Gotovo pa je na mestu tudi razmislek dr. Barbare Rajgelj iz Pravne mreže za varstvo demokracije, ki se je v odzivu na sodbo vprašala, čemu pripisati, da slovenska pravna stroka pri tehtanju svobode izražanja z drugimi pravicami »vedno znova naredi isto napako in ne upošteva družbenega in političnega konteksta, v katerem se izvršuje svoboda izražanja«. Odgovor na to vprašanje je po njenem mnenju v »popolni družboslovni podizobraženosti ter družbeni neobčutljivosti in vzvišenosti slovenskih pravnikov in pravnic«, za kar največjo odgovornost nosijo pravne fakultete, med njimi najbolj ljubljanska kot najstarejša in najprestižnejša: »Socializacija na pravnih fakultetah, pa tudi ozračje, v katerem potekajo pravniške razprave, seminarji in konference, obvladuje tehnokratski pogled na pravne norme, absolutistično razumevanje pravic, prepričanje o hermetični samozadostnosti pravnega reda in odrezanosti pravnih norm od družbene realnosti.«

Ta neživljenjski, neobčutljivi in do nosilcev oblasti zaščitniški odnos celotne hierarhije sodstva pa ima svoje posledice. In sicer v razrastu skrajne govorice predstavnikov oblasti, ki se potem zrcali tudi v družbi. Tako je tudi zato, ker sodišča skupaj s pravosodnim in represivnim aparatom varujejo svobodo govora, ko bi jo vsaj v primeru sovražnosti nosilcev oblasti morala omejiti in kaznovati. In ker sočasno ne dopuščajo sorazmerno ostre (medijske) kritike takšnega početja. (Pravo) sodni sistem zato nosi velik del odgovornosti za porast skrajne govorice in skrajnih politik, saj drži priprta vrata za njihovo pronicanje v vse pore družbe.