V središču / Evropa v primežu

Smo na začetku povsem novega družbenega reda ali zgolj doživljamo še en brutalen preobrat kapitalizma v boju za preživetje? Podoben, kot je bil kolonializem pa za njim fašizem in nacizem? Ali pa so nosilci kapitala in družbene moči ob pomoči novodobnih algoritmov zgolj povezali že preizkušene zgodovinske vzorce v zanje optimalno kombinacijo?

Zgodovino periodiziramo, da bi v dolgem časovnem loku prepoznali prevladujoče načine družbene organizacije, proizvodnje, oblasti in miselnosti. Periodizacija ni nevtralna: je analitično orodje, ki poenostavlja zapleteno stvarnost, hkrati pa omogoča primerjavo in razlago sprememb. V grobem se uporablja zaporedje: praskupnost – sužnjelastniška družba – fevdalizem – kapitalizem – in kot alternativa socializem. Oba v nekaj različicah. Po tipu proizvodnje pa 20. in 21. stoletje delimo na obdobje industrijske in postindustrijske družbe, ki se je iztekla v nekakšen napol virtualni svet, uravnavan z družbenimi omrežji in njihovimi upravljavci.

Praskupnost temelji na sorodstvu, skupni rabi virov in minimalni družbeni diferenciaciji. Sužnjelastniške družbe (antični svet) prinesejo državo, pravo, urbano civilizacijo in visoko kulturo, a temeljijo na osebni nesvobodi večine prebivalstva. Fevdalizem pomeni napredek predvsem v stabilnejšem razmerju med delom in zaščito: osebna svoboda je večja kot pri suženjstvu, kmet ima lastno gospodinjstvo, proizvodnja je trajnejša, lokalna skupnost pomembnejša. Kapitalizem razbije osebne odvisnosti, uvede trg dela, mobilnost, pospešeno inovativnost in dolgoročno višjo produktivnost.

Napredek v zgodovini ni linearen razvojni vzpon, temveč sprememba v načinu organizacije dela, oblasti in znanja, ki pogosto prinese nove svoboščine, a tudi nove oblike neenakosti, razredne razdeljenosti in socialne odvisnosti.

ZDA niso klasični »sovražnik« Evropske unije, a njihov vpliv ima podobno vlogo, kot jo je z »bratsko pomočjo« imela nekdaj Sovjetska zveza v vzhodnoevropskem bloku.

Pogosta zmota je, da naprednejša obdobja že sama po sebi delujejo bolj stabilno in napredno. V resnici ni tako, to še posebej velja za prehodna obdobja (Zwischenzeit, kot pravijo Nemci), ki so praviloma kaotična in dolga, včasih celo daljša od obdobij »urejenih« razmer. Gre za obdobja negotovosti, odprtosti in prehoda, ko stari red razpada, novi pa se še ni utrdil; institucije, norme in identitete so nestabilne, kontinuiteta in diskontinuiteta sta sočasni. Poznoantični ali bizantinski svet je imel sofisticirano upravo, davčni sistem in pravno kontinuiteto, ki je nato v napol barbarskem, nepismenem zgodnjem srednjem veku razpadla. To ne pomeni nazadovanja v absolutnem smislu, temveč razpad starega sistema brez takojšnje vzpostavitve pravil v novem. Odloča se o prihodnjem redu, a ta še ni določen. Tako je bilo tudi po prvi svetovni vojni v boju med imperiji in nacionalnimi državami ali po razpadu socializma med planskim in neoliberalnim redom. Tedaj je Fukuyama naivno verjel, da bo zgodovina izgubila smisel, ker ne bo več alternative liberalni demokraciji. Tu je ključno opozoriti, da vmesni čas v sodobni zgodovini znotraj demokratično urejenih družb pogosto rodi avtoritarne rešitve. Ponujene enostavne rešitve ljudje vidijo kot stabilnost; dinamiko in iskanje novih poti kot nestabilnost. Zgodovina se ne giblje od reda k še večjemu redu, ampak od ene ureditve k drugi – vmes pa so, kot rečeno, dolga obdobja negotovosti. Nova obdobja ne pomenijo več svobode za vse, temveč novo kombinacijo napredka, odvisnosti in konflikta.

Za sedanje obdobje se je začel pojavljati izraz tehnofevdalizem. Z njim se skuša opisati digitalni kapitalizem. Primerjava s fevdalizmom izhaja iz več podobnosti: koncentracija moči v rokah malo akterjev (platform, korporacij), odvisnost uporabnikov od infrastrukture, ki je ne nadzorujejo, in razmerja, ki niso več klasično tržna, temveč rentna (dostop, naročnine, podatki). Posameznik ni lastnik produkcijskih sredstev, temveč je vezan na digitalnega »gospoda«, ki določa pravila, vidnost in dostop.

Pridevnik »tehno« poudarja, da ta odvisnost ni osebna in lokalna kot v zgodovinskem fevdalizmu, temveč algoritmična, globalna in nevidna. Klasični fevdalizem je temeljil na zemlji, tehnofevdalizem temelji na podatkih, omrežjih in nadzoru nad digitalnim prostorom. Tehnofevdalizem je globaliziran svet, v katerem peščica nadzoruje infrastrukturo, podatke in algoritme, večina pa izgublja avtonomijo. Dan Brown v nedavno izdanem romanu The Secret of Secrets sicer napoveduje, da se bo doba iztekla v navidezno brezrazredno družbo, v kateri razredi ne bodo izginili zato, ker bi bili preseženi, temveč zato, ker bodo postali nepomembni. Njegov filozofski razmislek o prihodnosti družb je precej mističen in nekonsistenten, a kljub temu izzivalen. Ne gradi prihodnosti z novimi institucijami, režimi ali ideologijami, temveč z izginjanjem potrebe po njih. Vidi stanje, v katerem politično odločanje in odločanje samo po sebi postane odvečno. Prav tu se začne nevarnost tehnoloških utopij. Razbremenjeni bomo neskončnih izbir in odgovornosti za vsako napačno odločitev, ki nam povzročajo frustracije, izgorelost in anksioznost, saj bodo namesto nas zobno pasto, partnerja, službo … izbirali algoritmi. Obljuba razbremenitve odgovornosti, ki jo prinaša umetna inteligenca, je izjemno zapeljiva. A doslej se oblast nikoli ni sama od sebe raztopila. Od praskupnosti s starešinami in šamani prek antičnih cesarjev, fevdalnih gospodov in absolutističnih monarhov do modernih držav in korporativizma – nosilci oblasti so se spreminjali, niso pa izginili. Tudi za algoritmi, ki bodo odločali namesto nas, je nevidna oblast.

Vzporedno z načini oblasti in proizvodnje se je v zgodovini razvijala geostrategija: od antičnih kopenskih imperijev prek kolonializma in hladne vojne do današnjega boja za digitalno obvladovanje sveta. Po drugi svetovni vojni je svet vstopil v obdobje bipolarnega reda, utemeljenega na ravnotežju moči med ZDA in Sovjetsko zvezo, podobno Bismarckovemu sistemu v 19. stoletju. Po razpadu Sovjetske zveze se je uveljavil unipolarni red s prevlado ZDA in liberalnega kapitalizma, ki sedaj razpada. Novi globalni red nastaja v kontekstu ponovne delitve interesnih sfer med starimi silami (ZDA, danes šibka Rusija) in novimi silami (Kitajska, Indija, morda Brazilija in še kakšna država). EU kot ostanek stare geopolitične aristokracije je stisnjena med ZDA in Rusijo, nima več nobenih suverenih vzvodov in živi v prividu avtonomije. Ostaja sicer eno največjih svetovnih gospodarstev in trgovinskih sil, vendar je v strateških panogah (tehnologija, energetika, oborožitev) izrazito odvisna. Sodobni evropski obrambni sistem močno spominja na fevdalno združevanje vojska med križarskimi vojnami: razdrobljenost, odsotnost centralnega poveljevanja in odvisnost od zunanjih sil ostajajo ključne težave. Tako kot so papeži v srednjem veku morali z odpustki, diplomacijo in obljubami prepričevati kneze in kralje, da so sodelovali v vojaških pohodih, skuša danes EU s spodbudami, pobudami, simbolnimi zavezami, »koalicijami voljnih« vključiti članice v enotno varnostno politiko. Križarske vojske so bile heterogene, različno opremljene in pogosto razklane zaradi nasprotujočih si interesov, podobno kot današnje evropske sile, ki so vojaško neenotne in brez skupne strateške avtonomije. Rusija je »Kartagina« sodobne Evrope, ki jo je treba porušiti. Prepoznaven zunanji sovražnik, na katerem se gradi notranja mobilizacija, povečanje vojaških izdatkov in ideološko poenotenje. Toda kot pri Rimu prava težava ni zunanji tekmec, temveč notranja razkrojenost in odvisnost od ZDA, ki zagotavljajo obveščevalno, tehnološko in jedrsko hrbtenico in od katerih je odvisna prihodnost Nata, ki je doslej zagotavljal evropsko varnost (tudi preprečeval invazije in vojne med članicami).

Zgodovina je kompleksna in neponovljiva, toda z nekaj poenostavitvami najdemo številne primere, ko države niso prepoznale pravega nasprotnika – Rim je glavno grožnjo videl v Perziji, zaveznike pa iskal v germanskih plemenih, ta pa so ga na koncu uničila; Bizanc je križarje prosil za pomoč proti muslimanom, pa so ga sami oplenili; Stalin je zaupal Hitlerju in ga imel za zaveznika, dokler ga ni ta napadel; Francija je tik pred drugo svetovno vojno gradila »nepremagljive« obrambne linije proti Nemčiji, razkrojila pa se je, tako kot še nekaj držav, navznoter … ZDA niso klasični »sovražnik«, a njihov vpliv – prek Nata, energetske politike, tehnoloških pritiskov in kulturne prevlade – ima podobno vlogo, kot jo je z »bratsko pomočjo« imela nekdaj Sovjetska zveza v vzhodnoevropskem bloku. Morda je bilo to do Trumpove politike manj vidno. Sedaj je pač očitno, da je dominacija ZDA spodjedla dosedanjo navidezno evropsko suverenost vsaj toliko kot ruska grožnja.

V Evropi obstaja močna utvara, da se bodo ZDA po Trumpu – z vrnitvijo demokratov ali zmernejših republikancev – vrnile na »stari tir« liberalnega reda. Treba je le zdržati še tri leta. A zgodovina ne deluje tako: stari svet se nikoli ne povrne, ker se razmerja moči, interesi in institucionalne strukture ne obračajo nazaj, ampak se samo preoblikujejo. Geostrateške črte, ki jih ZDA danes rišejo, tehnološka vojna s Kitajsko kot priprava na morebitno pravo vojno, militarizacija, s katero je Evropa pod pritiskom ameriških orožarskih lobijev, a tudi zaradi lastne obsedenosti z Rusijo zamenjala »zeleni prehod«, energetski protekcionizem in nadzor podatkovnih tokov niso več politike posameznega predsednika, temveč strukturna smer nove ameriške paradigme, utemeljene na želji po ohranitvi svetovne prevlade. Evropska podrejenost bo ostala tudi pod demokrati; morebitna »vrnitev v normalnost« pa bo zadevala le slog in kozmetiko, ne pa vsebine.

Ne pozabite: fašizem so izumili naši sosedi, uspešno pa so ga najprej uporabili na Slovencih v Trstu.

Skozi zgodovinske cikle je bila Azija (predvsem Kitajska in Indija) jedro svetovnega bogastva, znanja in organizacijske kompleksnosti. Do približno leta 1750 sta Kitajska in Indija imeli več kot polovico svetovnega BDP in bili kulturno-civilizacijsko središče sveta. Šele po industrijski revoluciji in kolonialni ekspanziji Zahoda v 18. in 19. stoletju je sledil preobrat, ko je Evropa – kasneje ZDA – prevzela globalno hegemonijo, predvsem s kombinacijo vojaške sile, kapitalistične akumulacije in tehnološke nadvlade. Ta obrat ni bil posledica kitajske nemoči, pač pa izbire. Pomorske odprave admirala Zheng Heja (1405–1433) so dosegle vzhodno Afriko, Indijo, Arabski polotok in jugovzhodno Azijo. Pokazale so, da je bila kitajska mornarica tehnično superiorna nad evropskimi. Ekspedicije je kljub velikim uspehom cesarski dvor opustil. Ladjedelnice so bile zaprte, mornarji prepovedani, arhivi uničeni. Vzrok ni bila prisila zaradi vojaškega poraza, temveč ideološki obrat v smeri izolacionizma. Kitajska se je namerno umaknila iz potencialne globalne hegemonije – ne zaradi nezmožnosti, temveč zaradi kulturne in politične izbire. A že takrat ni šlo za vojaško osvajanje ali širjenje vere, pač pa za trgovske in diplomatske posle, iz katerih so sledili darila, trgovina in izmenjava znanja. V nasprotju z zahodnim svetom se Kitajci znajo učiti iz svoje večtisočletne zgodovine, zato se Kitajska danes vrača kot velesila s sodobnim »zhenghejevskim« modelom hegemonije, ki ni klasično vojaški, ampak temelji na gospodarskem vplivu, dolgoročnih naložbah in infrastrukturnem prepletanju – tako imenovani neokolonializem brez pušk. Kitajska ne »izvaža vrednot«, pač pa ustvarja alternativno obliko globalne hegemonije: tišjo, manj nasilno, a prav tako nadzorujočo in centralizirano.

V takem razmerju moči je Evropa ujeta med ZDA kot vojaškim in tehnološkim hegemonom ter Kitajsko kot gospodarskim in infrastrukturnim velikanom. Ni sposobna razviti lastne strateške avtonomije, ima slabe politične elite (žal to velja za oba spola) in zelo malo notranje moči. Realno pričakovanje je, da bo postala obrobje znotraj ameriškega ali kitajskega reda in brez možnosti oblikovanja samostojne politike. Kitajska sicer ponuja priložnosti (trg, naložbe), a tudi izziv demokratičnim vrednotam, saj njen model spodbuja tehnokratski nadzor in ekonomski red nad svobodo in politično pluralnostjo.

V digitalnem kapitalizmu (tehnofevdalizmu) je moč skoncentrirana v rokah peščice korporacij, ki upravljajo podatke, infrastrukturo in algoritme. Uporabniki, odvisni od teh sistemov, izgubljajo avtonomijo, nadzor in politično moč, s čimer digitalna preobrazba reproducira stare oblike odvisnosti v novi, nevidni obliki. Na Kitajskem ima nad tem nadzor država, v ZDA je to bolj kompleksno, a v osnovi je ravno nasprotno: lobiji obvladujejo politiko. Tako kot v preteklih zgodovinskih prelomih (kolonializem, fašizem, nacizem) gre za brutalen preobrat kapitalizma, ki v kriznih časih preživi z reorganizacijo in akumulacijo skozi nove oblike oblasti. Danes že lahko rečemo, da nosilci kapitala ne ustvarjajo povsem novega sistema, temveč združujejo stare zgodovinske mehanizme v zanje optimalno delitev na tehnološko elito in digitalno podložništvo. Geostrateško obe logiki – zahodna in vzhodna – vzporedno izključujeta resnično pluralnost in samostojnost manjših akterjev, zlasti držav svetovnega juga in tudi Evrope. Zgodovina nas uči, da hegemonije ne padajo mirno. Tudi danes je malo verjetno, da bodo ZDA prostovoljno prepustile globalni nadzor – zlasti v tehnologiji, financah, energiji in vojski. Spopad za hegemonijo se bo stopnjeval. Ali bo v vojaškem smislu ostal obvladljiv in na ravni lokalnih vojn ali pa bo prišlo do globalne, ostaja odprto vprašanje.

Tudi če bi Evropa imela možnost izbire med Kitajsko in ZDA, bi se odločila za ZDA, saj je večina povojnih generacij, tudi slovenskih, posredno ali neposredno odrasla pod ameriškim kulturnim vplivom, kitajski – če odštejemo občasne obiske prijaznih kitajskih restavracij – pa ji je tuj. Koliko kitajskih filmov ste videli v življenju in koliko ameriških? Večina evropske politike, ne glede na ideološko usmeritev, ameriško dominacijo sprejema in brez nje nima vizije. Tu je, ironično, evropska največja, če ne edina poenotenost. Predstavljajte si, da ZDA res umaknejo vse vojaške zmogljivosti iz EU in rečejo: »Tu imate Nato, nas ni več zraven, delajte z njim, kar hočete.« Vse, kar si evropske politične elite v resnici želijo, je malo več »šlifa« in manj sedanje primitivne kavbojske neposrednosti in poniževanja. Da bo na primer Grenlandija, če jo Američani pač hočejo, vsaj evropski Portoriko, Severni Marianski otoki, Ameriška Samoa, Deviški otoki ali kaj takega. Torej ne neposredno ameriška zvezna država, ampak »unincorporated territory«, kjer bi poleg ameriške in grenlandske zastave morda smela viseti še evropska.

Zamisli, ki jih vsak dan prebiramo v komentarjih, da bi EU, tako kot nekoč Jugoslavija, morala postati »neuvrščena« in krmariti med eno in drugo velesilo, so simpatične, a kratkoročno težko uresničljive. Za kaj takega bi bilo – vsaj na ravni enakopravnega tekmeca – potrebno nekaj desetletij zelo premišljene, enotne politike, dolgoročno načrtovanje namesto paničnega menjavanja zelenega prehoda za militarizacijo, milijardne naložbe v umetno inteligenco in druge tehnologije. EU tega potenciala politično in gospodarsko preprosto nima več, zgodovinska priložnost je zamujena. Sistem, ki bi to še pravi čas omogočil z evropsko ustavo, sta leta 2005 zavrnili Francija, ki bi sedaj prva imela bolj centralizirano in enotno Evropo, in Nizozemska. To seveda ne pomeni, da lastne usmeritve ne moremo začeti uveljavljati vsaj po drobnih korakih, s pragmatično politiko in spretno diplomacijo. In da ne bi mogli evropske liberalne demokracije, svoboščin in vsaj deloma socialnih pravic ohranjati še naprej tam, kjer nam jih je uspelo obdržati. In jih v državah, ki so jih izgubile v tako imenovanih iliberalnih ureditvah, povrniti.

ZDA Evrope ne bodo oplenile, kot so germanska plemena Rim. V zgodovini je bilo na desetine sistemov: od grških polisov, vazalnih kraljevin rimskega imperija, beneških mest, srednjeevropskih vazalnih državic do kneževin in »mandatov« pod britansko krono, ki so priznavali nadoblast močnejše sile. Še več: v zgodovini je to ena najstarejših in najbolj trdoživih oblik oblasti – nekakšna predmoderna »polsuverenost«. Plačevali so davek/tribut ali izpolnjevali druge obveznosti (vojaške, politične). Notranje pa so bila taka ozemlja razmeroma samostojna. Popolna nacionalna suverenost, dejanska ali namišljena, je produkt 19. in 20. stoletja.

Vem, da ne pišem prav polirano. Zgodovina pač ni likalnica; to je domena mitov in politike. Prostovoljna ali prisilna »oddaja suverenosti«, bodisi zaradi majhnosti, bodisi zaradi lastne nesposobnosti, bodisi iz kakšnega drugega razloga, je sestavni del zgodovine, če si priznamo ali ne. Vprašanje za danes in tukaj je drugje. Živeti pod ameriško dominacijo, preplačevati energente in orožje in od daleč spremljati, kako v ZDA uničujejo neodvisne medije, univerze in civilno družbo, kako razne »nacionalne garde« trpajo ljudi v taborišča, pretepajo ljudi na ulicah, ubijajo matere na poti iz šole, je eno. S tem bodo morali liberalni Američani opraviti sami, mi pa smo lahko in moramo biti z njimi solidarni. Prevzeti trumpizem ob vseh zgodovinskih izkušnjah, ki jih imamo z avtoritarnimi in diktatorskimi režimi, pa je nekaj drugega. Ne pozabite: fašizem so izumili naši sosedi, uspešno pa so ga najprej uporabili na Slovencih v Trstu. Brez dvoma si ameriške konservativne sile in ameriška administracija močno želijo avtokratske, z nacionalizmi razbite Evrope. Politično, gospodarsko in na vse druge načine si prizadevajo za to. In so tudi uspešne. Ne morejo pa tega neposredno vsiliti, tako kot kakšen trgovinski sporazum. Zato je EU neodločen prostor, kjer ni jasno, ali bo iz vmesnega časa izšla okrepljena demokratična skupnost ali tehnokratsko-avtoritarna tvorba z omejeno politično participacijo. Ta boj poteka v vsaki državi posebej.

Slovenija je izrazit primer države, ki niha znotraj evropskega »Zwischenzeita«. Formalno ima vse institucije liberalne demokracije, je članica EU, ima ustavni red. V praksi pa redno prihaja do političnih pritiskov na institucije, do relativizacije fašizma, demoniziranja antifašizma, instrumentalizacije prava, zlorabe referendumov in nadzornih organov. Za sabo ima obdobja tako imenovanega mehkega avtoritarizma, sploh zadnje Janševe vlade. Čeprav ima prvič v zgodovini za sabo nepretrganih 35 let parlamentarizma, se ne premika linearno. Ni več v tranziciji v klasičnem smislu, je pa še zelo daleč od tega, da bi bila konsolidirana demokracija. V katero smer bo šla, je torej še zelo nejasno.

Kamali Harris je na volitvah zmanjkala dve- do triodstotna udeležba podpornikov v ključnih »swing« zveznih državah. Ljudi, ki so abstinirali, bodisi zaradi razočaranja nad demokrati, bodisi zaradi prepričanja, da so »vsi enaki«, bodisi zato, ker so prehitro pozabili, kako je bilo prvič pod Trumpom, čeprav se je ta takrat šele učil, kako si podrediti vse in vsakogar. Spomnite se teh odstotkov, ko boste marca premišljevali, ali se splača žrtvovati pol ure za odhod na volišče ali ne.