Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 2, 16. 1. 2026
Trump, prvi ameriški predsednik, ki izgleda kot drag queen, ljubi avtokrate in diktatorje – Vladimir Putin, Kim Džong Un, Xi Jinping, Recep Tayyip Erdoğan, Viktor Orbán, Mohamed bin Salman in Nayib Bukele so njegovi junaki. Njegovi zgledi. Njegovi ideali. Njegovi ljubljenci. Rad se druži z njimi. V njihovi družbi se počuti kot pravi moški. Kot pravi vodja. Ko je pred desetimi leti med prvo predvolilno kampanjo hvalil Putina in ga je Joe Scarborough v intervjuju za televizijsko mrežo MSNBC vprašal, zakaj vendar hvali Putina, če pa ta pobija novinarje in politične nasprotnike ter napada druge države, je odvrnil: »Vsaj je vodja.« Diktatorji pobijejo veliko ljudi, a so vsaj vodje.
Med zadnjo predvolilno kampanjo je v intervjuju za revijo Time rekel, da bi bil rad diktator. »Vsaj prvi dan.« Ko je leta 2020 izgubil na volitvah, je hotel za vsako ceno ostati na oblasti, podžigal je celo puč, napad na Kapitol, zaradi česar so mu sodili. V preteklosti je fantaziral o tem, da bi si – tako kot kitajski predsednik Xi Jinping – število mandatov podaljšal v nedogled. Zdaj, ko je ponovno v Beli hiši, pa koncentrira in centralizira oblast in nasilje.
Mussolini je zapisal, da je fašizem »organizirana, centralizirana, avtoritarna demokracija«. Tako demokracijo vidi Trump, ki je Madura označil za »nelegitimnega diktatorja«, salvadorskega diktatorja Bukeleja pa je nežno sprejel v Beli hiši. Pred časom je vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« In v tem, da so ga ponovno izvolili, verjetno vidi dokaz, da mu ljudje dajejo brezmejno, brezdanjo, diktatorsko oblast, zato tudi vlada z izvršnimi ukazi (v 11 mesecih jih je podpisal 225), ukazovanjem, totalnim gospostvom.
Toda zdaj si je Trump izpolnil veliko željo: napadel je Venezuelo, odstranil predsednika Nicolása Madura in se oklical za predsednika Venezuele! Resda začasnega predsednika, pa vendar predsednika. Na svojem družbenem omrežju Truth Social je objavil posnetek lažne Wikipedijine strani, na kateri piše, da je Donald J. Trump, 75. in 77. ameriški predsednik, od januarja 2026 tudi »Acting President of Venezuela«. Kar je precej noro. (No, vsaj začasni predsednik Gaze, kjer je bilo v treh mesecih tisoč izraelskih kršitev premirja, še ni postal. Za zdaj.) A sporočilo je jasno: zdaj bo lahko vladal kot diktator! Zdaj bo lahko – magari le Venezuelcem in Venezuelkam – po mili volji diktiral. Ukazoval. Zapovedoval.
Trump v nagovoru republikancev ni skrival skrbi: če izgubite na kongresnih volitvah, me bodo demokrati odpoklicali! Sprožili bodo preiskave, vložili bodo impeachment. Konec bo!
Trump, ki se je pred kakim mesecem javil za vodjo Evropske unije, je bil diktator, ki je čakal na državo, ki bi ji lahko diktiral. Česa diktatorji ne prenesejo? Kritike. In še posebej: norčevanja.
Maduro pa se je norčeval iz Trumpa. V tistem videu je plesal, ga klical, vabil, se mu posmehoval. To je bila menda kaplja čez rob. Trump je ponorel. Se ga znebil. In prevzel njegovo vlogo.
Biti ali ne biti
Ko je Trump, ki je lani množično in neutrudno izganjal Venezuelce in Venezuelke, napadel Venezuelo in ugrabil Madura, smo se spraševali, zakaj je to sploh storil. Vsi so najprej pomislili na diktaturo, človekove pravice, demokracijo, pa tudi na trgovino z mamili, ki so jo očitali Maduru. No, Trump, ki je Madura obtoževal skrivnega vodenja narkokartela (Cartel de los Soles), ki sploh ne obstaja (nič takega, tudi iraško orožje za množično uničevanje ni obstajalo), je skušal Ameriko in svet na vsak način prepričati, da so Venezuelo napadli zaradi nafte. In to je potem vneto in vztrajno ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal – to je tako vneto in vztrajno ponavljal, da smo si rekli: Gotovo laže!
Zdelo se je, kot da je napadel Venezuelo in ugrabil Madura, zdaj pa skuša najti razlog, zakaj je to storil.
V Trumpovi zgodbi ni namreč nič štimalo: če je Madurova aretacija del vojne proti mamilom, zakaj je potem lani pomilostil nekdanjega honduraškega predsednika Juana Orlanda Hernándeza, obsojenega zaradi trgovine z mamili? Če je Amerika v vojni proti mamilom, zakaj potem ni ugrabil kitajskega predsednika Xi Jinpinga (fentanil v Ameriko prihaja iz Kitajske) ali mehiške predsednice Claudie Sheinbaum (kokain v Ameriko prihaja iz Mehike)? Če ga je skrbel Madurov totalitarizem, zakaj potem ni zahteval takojšnje osvoboditve vseh političnih zapornikov in takojšnjega razpisa volitev? Če je napovedal, da bodo Venezuelo – vsaj do volitev in prenosa oblasti – vodili Američani (on, zunanji minister Marco Rubio, obrambni minister Pete Hegseth ipd.), zakaj se je potem za zdaj vse skupaj ustavilo pri lažni Wikipedijini strani, ki ga je – farsično, burleskno, groteskno – oklicala za začasnega predsednika Venezuele? In hej, če je Venezuelo res napadel zaradi nafte, kot sam fanatično zagotavlja, zakaj potem zdaj vsi – s šefi ameriških naftnih korporacij vred – tako »nehvaležno« ponavljajo, da ima Amerika dovolj svoje nafte, da je trenutno največja proizvajalka nafte, da ne potrebuje venezuelske nafte, ki je itak preveč »umazana« (tako da je potrebno obsežno procesiranje), da se zaradi sprostitve venezuelske nafte cene energije v Ameriki ne bi prav nič znižale in da bi bila obnova venezuelske naftne infrastrukture tako draga (po eni oceni naj bi stala 100 milijard dolarjev, po drugi 200 milijard), da vanjo ne bo hotel nihče zmetati »milijard in milijard«, kaj šele, da bi vpil »drill, baby, drill«?
Toda Trump je ultimativni lažnivec, ki potem vedno nehote vse pove po resnici. Tako je bilo tudi tokrat. Šestega januarja, le nekaj dni po napadu na Venezuelo in Madurovi ugrabitvi (ob peti obletnici napada na Kapitol!), je na letnem zasedanju republikanskih kongresnikov, poslancev v predstavniškem domu in senatorjev, oznanil: »Morate zmagati na kongresnih volitvah. Če na njih izgubimo, bodo preprosto – hočem reči, bodo našli razlog, da bodo proti meni vložili ustavno obtožbo. Zahtevali bodo moj odpoklic.«
Ni skrival: če izgubite na kongresnih volitvah, me bodo demokrati odpoklicali! Sprožili bodo preiskave, vložili bodo impeachment. Konec bo! Republikanske kongresnike je pozval, naj pozabijo na razlike in se lotijo kulturnega boja (spol!), s katerim naj zasenčijo jezo ljudi zaradi draginje, inflacije in anemične ekonomije, češ da jim je priskrbel ogromno municije: »Vi jo morate le prodati.«
Predvolilna kampanja se je že začela – Trump je napadel Venezuelo in ugrabil Madura. Ali bolje rečeno: Venezuelo je napadel, da ne bi bil poražen na kongresnih volitvah. In delal bo vse, da ne bi bil poražen. Kaj to pomeni, vemo: 3. novembra bo šlo za biti ali ne biti.
Trump je republikanske kongresnike pozval, naj se lotijo kulturnega boja, s katerim naj zasenčijo jezo ljudi zaradi draginje, inflacije in anemične ekonomije.
A ne gre le za paranojo – Trump ima povsem prav: pod nogami mu res gori. Za začetek, dinamika kongresnih volitev ni na njegovi strani: politična stranka, katere član je aktualni predsednik, navadno ali pa skoraj vedno izgubi na kongresnih volitvah. Tako to je. Lahko se razpoči, pa ne more zmagati. Trump v zelo dolgem, razvlečenem, zblojenem govoru, v katerem je veliko lagal (recimo, da so bile volitve leta 2020 ukradene in da golfa ne igra več pogosto, čeravno je tja prišel tako rekoč z golfa), namigoval, da bi kongresne volitve lahko tudi odpovedal (»Rekli bodo: ’Odpovedati hoče volitve. Diktator je.’ Vedno me razglašajo za diktatorja«), javkal, da vsi skupaj premalo slavijo »najuspešnejše prvo leto kateregakoli predsednika v ameriški zgodovini«, in predel o tem, kako mu žena prepoveduje ples v javnosti, ni mogel razumeti, zakaj bi moral nujno izgubiti na kongresnih volitvah: »Pravijo, da ko dobiš predsedniške volitve, izgubiš kongresne volitve. Torej – briljantni ste. Večina vas je v tem poslu dlje od mene. Sem zato pametnejši od vas, ker sem predsednik? Ne, nisem. Zato bi rad, da mi razložite, kaj se dogaja v glavah ljudstva.« Ljudje nočejo diktatorjev in napihnjencev, pijanih od oblasti, zato jih s kongresnimi volitvami ponovno prizemljijo. Postavijo jih na realna tla. Ta korekcija – imenovana »kazen za predsedništvo« (presidential penalty) – jih vrne v demokracijo. Nenadoma ne morejo več enoumno diktirati, ampak za vsak zakon in vsako spremembo potrebujejo glasove opozicije, soglasje – v tem primeru demokratov. Trump, ki so mu republikanci prepustili vso oblast (tudi pri trošenju!), bo težko našel skupen jezik z demokrati, ki so zdaj videti tako, kot da ne obstajajo.
Dalje, republikanci imajo v senatu sedem mest več kot demokrati, toda oboji se bodo pognali v boj za tretjino senatorskih mest (številni sloviti republikanski senatorji so vnaprej povedali, da ne bodo ponovno kandidirali), republikanci pa imajo v predstavniškem domu le pet mest več kot demokrati, pa še ta razlika je v resnici manjša – en republikanski poslanec je nedavno umrl, dva sta se s Trumpom pompozno sprla. Trump je tik pred tem, da naravnost cunamijsko izgubi večino v kongresu. Če izgubi večino le v predstavniškem domu, bodo proti njemu takoj sprožili impeachment, ki ga bo ustavil senat – če pa večino izgubi tudi v senatu, ga bodo odpoklicali. Zato Trump zvezne države, ki so v republikanskih rokah, poziva, naj volilne okraje prerazporedijo tako, da bodo ustvarili več republikanskih okrajev, potemtakem okrajev, v katerih bi bili lahko izvoljeni republikanci.
In končno, Trumpu v javnomnenjskih anketah ne kaže dobro. Njegovo politiko podpira manj kot 40 odstotkov Američanov. Večina jih meni, da gre Amerika v napačno smer, gospodarstvo pa nikamor. Na posebnih volitvah, s katerimi so pred časom v Tennesseeju, Georgii, New Jerseyju, Virginiji in Pensilvaniji zapolnjevali izpraznjena mesta v kongresu in drugih političnih telesih, so tako rekoč cunamijsko slavili demokrati. Župan New Yorka je postal demokratični socialist Zohran Mamdani. Kongresne volitve so že čez dobrih devet mesecev, ljudstvo pa se obrača proti Trumpu. Tudi mladi, ki so bili na zadnjih volitvah famozno na njegovi strani, niso več.
Predvolilne vojne
Demokrati so skušali Trumpa odpoklicati že dvakrat, leta 2019 (zaradi zlorabe oblasti in izsiljevanja ukrajinskega predsednika Zelenskega) in leta 2021 (zaradi podžiganja napada na Kapitol), kar seveda pomeni, da je edini ameriški predsednik, ki je doživel že dva impeachmenta, nobenega dvoma pa ni, da ga čaka še tretji. Prav ima – demokrati bodo našli »razlog«. Ne bo težko.
Trump bo naredil vse, da republikanci ne doživijo poraza na kongresnih volitvah. Če bo treba, bo začel še večjo vojno. Če bo treba, bo uničil svet.
Trump namreč serijsko in sistematično zlorablja oblast. Venezuelo je napadel brez kongresne odobritve. Pomilostil je pučistične kriminalce, ki so 6. januarja 2021 napadli in zavzeli Kapitol. Tajkunu Elonu Musku je pustil, da je čistil javni sektor in množično odpuščal javne uslužbence. Začel je množično, brutalno in rasistično deportirati priseljence. Venezuelske priseljence je deportiral v razvpiti salvadorski gulag. V številna ameriška mesta je brez soglasja guvernerjev in županov poslal nacionalno gardo. Z davčno reformo, ki jo je imenoval »one big, beautiful bill«, je družbeno bogastvo prerazporedil od spodaj navzgor. S carinami je uničil trg in gospodarstvo. Za zdravstvenega ministra je postavil anticepilca Roberta F. Kennedyja Jr., tako da so se v Ameriko vrnile nekatere bolezni. Odpustil je tako rekoč vse generalne inšpektorje. Pravosodno ministrstvo je poslal nad svoje politične nasprotnike. Zvezno komisijo za komunikacije je pozival, naj vzame licence televizijskim mrežam, ki mu niso naklonjene. Univerzam je pobral denar. Sponzorjem svoje predvolilne kampanje je priskrbel posle in začel zraven Bele hiše graditi 400-milijonsko plesno dvorano, obenem pa je odpravil bone za hrano, od katerih je odvisnih 42 milijonov Američanov. Sprejel je 400-milijonsko letalo, ki mu ga je podaril Katar. Razstreljeval je venezuelske čolne. Izkazalo se je, da je bil prijatelj in zaupnik pedofilskega zvodnika Jeffreyja Epsteina, potem pa je za nameček še oviral objavo Epsteinovih dosjejev. Od ponovne izvolitve je zaslužil tri milijarde dolarjev. Iranskim oblastem je zagrozil z bombardiranjem, če bodo pobijale protestnike, obenem pa slavi maskirane agente gestapovske Uprave za priseljevanje in carine (ICE), ki pobijajo ameriške protestnike. Ko so v Minneapolisu ubili Renee Nicole Good, mater treh otrok, ni puščal nobenega dvoma, da si je smrt zaslužila. Logično – saj je bila ženska, lezbijka in radikalka.
Ja, Renee Nicole Good je bila predvolilna žrtev. Žrtev Trumpove predvolilne kampanje. Žrtev Trumpovih prizadevanj, da republikanci ne bi izgubili na kongresnih volitvah. Žrtev Trumpove predvolilne vojne.
Nedvomno – predvolilne vojne so se že začele. In to dobesedno: Trump, goli kapitalist, nujno potrebuje vojne, toda potrebuje le vojne, ki jih Amerika zlahka dobi. V katerih torej ne more izgubiti. Od tod napad na Venezuelo in Madurova ugrabitev – to je bila vojna, ki je Amerika ni mogla izgubiti. In od tod napad na Iran, na iransko jedrsko infrastrukturo – tudi to je bila vojna, ki je Amerika ni mogla izgubiti. Dodajte še hitro bombardiranje Jemna in še hitrejše bombardiranje Nigerije – tudi to sta bili hitri, kratki, fantomski vojni, ki ju Amerika ni mogla izgubiti. Toda Američani imajo občutek, da Trump nenehno dobiva vojne – da jih dobiva serijsko, v rekordnih količinah, da je torej res svetovni prvak v zmagovanju. Tako kot jih serijsko – v rekordnih količinah – končuje.
Trump potrebuje vojne, ki jih lahko prepričljivo, atraktivno in spektakularno dobi. Vojne, ob katerih Američani le vzdihnejo: Vau! Vojne, ki so dober piar. Vojne brez koalicije voljnih. Vojne brez pehote na sovražnih tleh. Vojne brez zamenjave režima. Vojne brez povojne gradnje države. Vojne brez obveznosti. Vojne, ki jih lahko Američani občudujejo! In ne le Američani. Vojne, ki jim drugi zavidajo. Recimo Rusi, ki so obtičali v Ukrajini, tako da jim je Trump izpred nosa mirno odpeljal Madura, velikega latinskoameriškega zaveznika, zdaj pa jim hoče izpred nosa odpeljati še Grenlandijo. »Zlepa ali zgrda.« Rusi, ki svojo vojno v Ukrajini financirajo z nafto (zato upajo, da se cena nafte zaradi ameriškega manipuliranja z venezuelsko nafto ne bo preveč znižala, saj bi to spremenilo položaj na fronti in zamajalo ruski državni kapitalizem), se lahko tolažijo le, da jim Američani zdaj ne morejo ničesar več očitati in da lahko začnejo svoje sosede, vzhodnoevropske dežele, članice nekdanjega Varšavskega pakta, mirno zganjati v svoje vplivno območje – po analogiji z Američani, ki dežele zahodne poloble v skladu z Monroejevo oziroma Donroejevo doktrino zganjajo v svoje vplivno območje.
Z eno besedo: Trump potrebuje dobre predvolilne vojne. Če naj bo vojna zares predvolilno smiselna in učinkovita, potem mora biti na ameriški strani čim manj žrtev, po možnosti nič. In natanko takšne so te Trumpove predvolilne vojne – brez žrtev. Brez mrtvih na ameriški strani. Brez padlih ameriških vojakov. Brez body bags. Med napadom na Venezuelo in Madurovo ugrabitvijo ni umrl noben ameriški vojak. Med napadom na Iran tudi ne. In med bombardiranjem Nigerije in Jemna prav tako ne. In če smo že ravno pri tem: tudi med razstreljevanjem venezuelskih čolnov, ki naj bi v Ameriko tovorili mamila, ni umrl noben ameriški vojak. Trump se spravlja nad države in čolne in protestnike, ki se ne morejo braniti.
Trump potrebuje vojne, ki jih lahko prepričljivo, atraktivno in spektakularno dobi. Vojne, ob katerih Američani le vzdihnejo: Vau! Vojne, ki so dober piar. Vojne brez koalicije voljnih.
In če smo natančni, moramo vsekakor dodati, da tudi med ameriškim »specialnim« zajetjem tankerja, ki je – naložen z venezuelsko nafto – plul pod rusko zastavo, ni bilo na ameriški strani nobenih žrtev. Ameriški specialci so se čez Rusijo sprehodili – tako kot čez Venezuelo (ne, Venezuelci z orožjem, ki so jim ga prodali Rusi, niso sestrelili niti enega ameriškega helikopterja). In še prej Iran. In Nigerijo. In Jemen. Ameriško zajetje ruskega tankerja so za »vojno dejanje« razglasili le ruski komentatorji, ne pa tudi ruske oblasti. Tako je bil občutek ponižanja manjši. In tako ni bilo nobene potrebe po povračilnih ukrepih, vojaškem odzivu, to pa je natanko to, kar potrebuje Trump – vojne brez povračilnih ukrepov, vojne brez vojaškega odziva. Ja, vojne brez vojne. Če bi napadel in zasedel Grenlandijo, bi razpadel Nato, pravijo, toda Trumpa to ne žre preveč, saj ve, da bi bil razpad Nata le še ena predvolilna vojna brez vojne.
Trump potrebuje predvolilne vojne brez ameriških žrtev. Vojne brez vojne. Nujno! Sicer bodo republikanci izgubili na kongresnih volitvah, tako da bodo demokrati proti njemu vložili impeachment in ga odstavili. Ker si velike predvolilne vojne z neizbežnimi žrtvami na ameriški strani ne more privoščiti, potrebuje male, hitre, nenadne vojne brez žrtev na ameriški strani, zato zdaj tuhta, kako brez žrtev na ameriški strani napasti Kubo, Kolumbijo, Panamo in Grenlandijo.
Ni kaj, Trump, ki noče, da bi kongresne volitve dobili demokrati, ki bi ga potem odstavili, nujno potrebuje dobre predvolilne vojne, zato razumljivo odpadejo vojne s sosedami, saj bi začelo v tem primeru hitro padati tudi na ameriško stran, Trump pa vojne noče pripeljati na ameriška tla – to bi bilo zanj pogubno. Kanada in Mehika si lahko oddahneta. Ne pa tudi Danska.
Nevarni časi
Trump je prejšnji teden oznanil, da je treba obrambni proračun zvišati za 50 odstotkov. Zakaj? Ker živimo v »nevarnih časih«, je rekel. Kdo pa te čase dela tako »nevarne«? Trump. Vojska potemtakem potrebuje za 50 odstotkov višji proračun, da bo lahko podprla Trumpovo predvolilno kampanjo.
Naredil bo vse, da republikanci ne doživijo poraza na kongresnih volitvah. Če bo treba, bo začel še večjo vojno. Če bo treba, bo uničil svet. Nekateri so že med prvo predvolilno kampanjo poudarjali, da je za predsednika kandidiral le zato, ker je bil že precej v letih in se je bal, da ga bodo po smrti vsi takoj pozabili. Zdaj pa očitno ne skuša poskrbeti le za to, da ga ne bi pozabili, temveč tudi za to, da ga ne bo imel kdo pozabiti – da se bo torej svet z njim končal.