V središču / Pod svobodnim soncem

Ljubljančanom se zdi, da mikrokozmos, ki mu pravimo prestolnica, poznajo do najmanjših podrobnosti. V resnici nas na vsakem koraku obkrožajo spomeniki z bogato zgodovino in sporočilnostjo, pa tudi kotički mesta, ki skrivajo zanimive zgodbe, a jih bodisi ne zaznamo ali pa jih jemljemo kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem slepo sprehajamo brez kančka dvoma, da bi nam lahko kaj ostalo skrito. Za razširjanje obzorij so na voljo različna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike doživljanja Ljubljane. Tu so denimo grafitarska in uličnoumetnostna tura, ki obiskovalce učita brati sporočila z zidov ljubljanskih hiš, tura LGBTQ+, ki v mavričnih barvah prikaže kvirovske znamenitosti Ljubljane in zgodovino lokalnega gibanja LGBTQ+, in feministična tura, ki mesto predstavi z zgodbami o zgodovinsko pomembnih, a pogosto po krivici pozabljenih slovenskih ženskah. Potem so tu še različne kulinarične in vinske ture, komunistična tura, ki obravnava zgodovino mesta v času Jugoslavije, in tura Wicked, med katero vodnik skrito plat zgodovine mesta prikaže s pripovedmi o zločinih, škandalih, magiji in mračnih mestnih skrivnostih. Še posebej pa izstopa vodstvo, imenovano Nevid(e)na Ljubljana, ki že dobro desetletje poteka pod pokroviteljstvom društva Kralji ulice, nevladne humanitarne organizacije za pomoč brezdomcem in njihovo samopomoč. Med to turo udeležence vodniki z dolgoletno izkušnjo brezdomstva popeljejo po krajih, ki so najbolj zaznamovali njihova leta na ulici.

Nevid(e)na Ljubljana

Pot in vsebino ture torej narekuje vodnik, ki mesto in življenje brezdomnih v njem predstavi s svojimi osebnimi zgodbami in anekdotami. Te prikličejo kotički mesta, kjer se je kot brezdomec največ zadrževal. Kako bo videti spoznavanje nevid(e) ne Ljubljane, bo tako odvisno od tega, na katerega vodnika ali vodnico boste naleteli – našo odpravo je vodil 61-letni Ljubljančan Tomaž Golob, na ulici znan kot Taubi, ki je tudi glavni pobudnik te nenavadne storitve. Vodil nas je po starem delu mesta, po fotogeničnih lokacijah, ki se navadno znajdejo na razglednicah, vendar je z razgaljenjem osebnih, pogosto pretresljivih zgodb, zapakiranih v zabavne tragikomične anekdote, mesto predstavil v povsem drugačni luči.

Razložil je denimo, da se je Prešernov trg v očeh brezdomnih nekoč delil na štiri okrožja: »Na stopnicah pred cerkvijo so se zbirali pijanci, pod Prešernovim spomenikom narkomani, v lokalu poceni prostitutke, na vogalu pa je bila najstarejša razdeljevalnica hrane v Ljubljani, kjer so lačni dopoldne od frančiškanov dobili po dva sendviča,« je povedal. Temu je dodal, da zvečer obljubljena dežela za lačne brezdomce postanejo picerije oziroma smetnjaki pred njimi. »Ko v kanti najdeš lepo ohranjen kos kraške pice s pršutom, veš, da ’ima Boga’.«

V lansko raziskavo, s katero so ugotavljali število brezdomcev v prestolnici, je bilo vključenih 426 oseb, a to število je preskromno: že zgolj dnevni center Kraljev ulice na leto obišče skoraj tisoč ljudi.

Ko smo se malo kasneje ustavili na osrednji ljubljanski tržnici, ki jo je Taubi opisal kot »največji socialni market v mestu«, pri čemer je izrazil hvaležnost za radodarnost branjevk, ki so njegove brutalne mačke pogosto pozdravile z donacijo zelnice, nam je zaupal, da je na tem mestu pred osmimi leti začel halucinirati zaradi abstinenčnega delirija, ko je nehal piti po 40 letih maratonskega alkoholizma. »Vsak dan sem spil štiri dvolitrske plastenke cenenega vina, ki grozdja videlo ni, plus šest pirov,« je povedal. »Andrej Šifrer poje o svojih miškah – če bi bile res samo miške, podpišem tale delirij za vse življenje. Gnusni zombiji iz grozljivk so me spremljali, kamorkoli sem pogledal. Z mano so bili v sobi, na balkonu, na cesti pod blokom, nisem jim mogel uiti. To je trajalo sedem dni.« Po prestani preizkušnji je pijančevanje zamenjal s hribolazenjem, poceni vino pa z magnezijevimi napitki. Od časa do časa v gorah naleti na steklenico žganja, a ga zgolj povoha, da vidi, kako lepo diši, nato pa spije svoj magnezij. »Zdaj sem še hujši: včasih sem alkohol pil, zdaj ga pa snifam,« je rekel.

Med sprehodom po Poljanskem nasipu – za nepoznavalce, iz starega mestnega jedra smo se vzdolž Ljubljanice odpravili proti vzhodu – smo se ustavili na kraju, kjer sta nekoč stali telefonski govorilnici, v kateri se je Taubi zatekal v deževnem vremenu: »To je bil moj rezervni jogi. Ni bilo veliko prostora, a ko si enkrat dovolj pijan ali zadet, se enostavno zakotališ.« Naslednja postojanka je bil Ambrožev trg, ki ga je Taubi opisal kot »najstarejši še obstoječi klošarski park v prestolnici«. Čeprav so ga pred leti prenovili, so klopce ostale iste, pri čemer se je pošalil, da gre za »zgodovinsko zaščiteno kulturno dediščino«. Povedal je, da je bil to njegov dom, njegov štab, pokazal nam je klop, na kateri je spal skoraj vsako noč: »To je bil moj Dormeo, flaša je bila moj povšter.«

Vodstvo je kot vselej zaključil na platformi ob Ljubljanici nasproti Cukrarne, kjer je dolga leta prebival njegov prijatelj, ki je udeležencem ture rade volje odgovoril na kakšno vprašanje, povedal kakšno anekdoto ali šalo. A zaključek ture je zadnjih nekaj mesecev precej žalosten in pretresljiv, saj je Taubijev pajdaš pred nedavnim, ko je reka narasla, on pa, kot je rekel Taubi, »zaradi metadona in alkohola ni imel ravno vrhunske motorike«, utonil. Vodnik je s prstom pokazal kakšnih 200 metrov stran – na mesto, kamor je naplavilo prijateljevo truplo – in vodenje se je končalo.

Hotel Vedro nebo

Taubi je na turi za uvod razložil, da je 12 let prebival v »hotelu Vedro nebo – na klopcah, po parkih in občasno v kleteh, ko se je to še dalo, ko so bila vrata odklenjena. To so bila zlata leta klošarstva.« Ko govori o sebi, se ne opredeljuje kot brezdomec, temveč kot klošar. Na vprašanje, ali je ta izraz nekorekten ali žaljiv, se je glasno zasmejal in rekel: »Bog ve, kako nas bodo klicali čez 20 let. Ne glede na to, ali si klošar, berač, vagabund, brezdomec, potepuh – v vsakem primeru si socialni problem.« Nato pa pribil: »Jaz sem klošar in do smrti bom klošar.«

Nato je po profesorsko pojasnil ulično izrazoslovje: »Klošar sem zato, ker sem se sam odločil iti na cesto, brezdomec pa je tisti, ki je imel službo, stanovanje ali celo družino, a je vse izgubil. Pride do trenja, počuti se kot peto kolo, nima za preživetje. Najprej spije dva decilitra, dva decilitra sta takoj en liter, en liter je takoj dva litra, cesta ga vabi in kar naenkrat tudi on postane rezident hotela Vedro nebo.« Opredelil pa je še tretjo kategorijo: »To so ti, ki imajo stanovanje, ki ga v času Jugoslavije ni bil tak problem kupiti, nimajo pa službe.« In se vprašal: »Kako bodo ti plačali račune? Kako bodo preživeli?« Obstaja pa še četrta kategorija. Taubi je povedal, da je ta najhujša: »Gre za tiste, ki imajo stanovanje in službo, a ne vedo, kaj bo jutri. Govorim o ljudeh na minimalcu. Tak človek vsak mesec prišpara samo dolgove. Klošarji smo načeloma sprijaznjeni s svojo usodo, tak človek pa je ves čas v strahu.«

Tudi socialna pedagoginja Hana Košan, predsednica društva Kralji ulice, v pogovoru za Mladino razloži, da »brezdomstvo ni zgolj viden pojav na ulici, temveč se v dnevni center Kraljev ulice po pomoč zatekajo mnogi, ki spijo denimo pri sorodnikih ali prijateljih, a nimajo lastne nastanitve. Pa tudi veliko takšnih, ki imajo neko obliko bivanja, živijo denimo v nujnih bivalnih enotah Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, a še vedno potrebujejo socialno in nastanitveno podporo.« Pogosto gre za tako socialno izključene osebe, da preprosto nimajo pojma, kam bi šle čez dan: »Po dolgoletni izkušnji ulice ne greš kar tako v gledališče, kino, nakupovalno središče, na fitnes ali kam drugam, kjer ljudje navadno preživljajo prosti čas. Center je sicer namenjen predvsem uličnim brezdomnim osebam, a dobrodošli so tudi drugi, ki so socialno izključeni ali spadajo v različne marginalizirane skupine.«

Brezdomstvo torej ni zgolj to, kar vidimo neposredno na ulici. V lansko raziskavo o merjenju obsega brezdomstva v Ljubljani, ki jo je – v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in nevladnimi organizacijami, kot je društvo Kralji ulice – pod pokroviteljstvom evropske komisije in v koordinaciji belgijske univerze KU Leuven izpeljala raziskovalna skupina s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, je bilo vključenih 426 oseb, »ki se spoprijemajo z brezdomstvom ali stanovanjsko izključenostjo«. Hana Košan razloži, da je to število znatno preskromno: »To je pri nas prva resna raziskava, ki je metodološko in sistematično prišla do konkretnih številk, kar je velik uspeh, a teh 426 oseb absolutno ni dejanska ocena celotne populacije brezdomnih oseb v Ljubljani. Že zgolj dnevni center Kraljev ulice, kamor ljudje pridejo predvsem zato, da lahko dan preživijo v varnem, toplem prostoru, kar je še posebej pomembno v slabem vremenu, na leto obišče skoraj tisoč ljudi.« A tudi to število je skromno: po grobi oceni Hane Košan je društvo Kralji ulice, ki deluje v Ljubljani in Mariboru, lani skupno delalo s približno 2000 osebami.

Eden od ključnih izsledkov raziskave je, da skoraj polovica brezdomnih na ulici preživi več kot pet let. »To je izjemno skrb zbujajoče, saj dlje ko je kdo brezdomen, težje se izkoplje iz tega položaja,« pojasni Hana Košan. Navede še en pretresljiv podatek: umrljivost med brezdomnimi je izredno visoka, njihovo število v prestolnici pa kljub temu naglo narašča – predvsem zaradi »neprizanesljivosti najemniškega trga, neprijazne zaposlitvene politike in pomanjkanja družbenih varovalk,« poudari.

Odprta scena

Omenjena raziskava je tudi pokazala, da od 426 anketiranih oseb več sto brezdomnih noči preživlja v tako imenovanih bazah. To pomeni, da zaskvotajo zapuščene ali propadajoče hiše in si tam uredijo bivališče. A teh prostorov je vse manj zaradi »čiščenja« mestnega središča, ki je namenjeno predvsem gentrifikaciji in turistifikaciji: Kolizej je bil porušen in na njegovem mestu je zrasla luksuzna soseska Schellenburg, Cukrarna in nekdanja Tovarna Rog sta bili prenovljeni v ugledni kulturni ustanovi, ruševine Hotela Bellevue na pobočju Šišenskega hriba pa so bile pred nedavnim zravnane s tlemi. »Baz je vse manj, zato ljudje nimajo niti začasne strehe nad glavo, kar je še posebej težavno zdaj, ko je temperatura pod ničlo,« pove Hana Košan. »Nikakor ne pravim, da bi morali brezdomni živeti v razpadajočih stavbah, a težava je, da se ob odstranjevanju teh prostorov v zameno ne ponudi druga možnost.«

Tako kot izginevajo baze, se občutno krči tudi prostor, kjer lahko brezdomni preživljajo dneve. To pa pripravi teren za tako imenovano odprto sceno. To je žargonski izraz za zadrževanje brezdomnih na javnih površinah, k čemur sodi tudi uporaba prepovedanih drog in alkohola vsem na očeh. Ko je bil leta 2016 porušen zid ob kompleksu nekdanjih vojaških objektov na Metelkovi ulici, za katerim so se zbirali odvisniki, se je uporaba drog na javnih površinah vidno povečala. Odprta scena se je preselila denimo v podhode, kot sta Plečnikov podhod in podhod Ajdovščina v središču Ljubljane, od koder je brezdomne občina pred nedavnim sicer izrinila. Javna uporaba drog pa se je v zadnjem času povečala tudi zaradi prenove osrednje ljubljanske železniške postaje. »Tam je bilo več kotov, kamor so se odvisniki lahko umaknili, zdaj pa so pahnjeni na ulice,« opozarja Hana Košan, ki delno rešitev za to težavo vidi v vzpostavitvi varnih sob.

Toda tudi zmogljivosti zavetišč in dnevnih centrov so v prestolnici premajhne, da bi pomoč lahko zagotovili vsem – daleč od tega: poleg dnevnega centra Kraljev ulice na Pražakovi ulici so tu še denimo prostori Šenta, dnevnega centra za zmanjševanje škode zaradi drog na Resljevi cesti, prostori društva Stigma za pomoč odvisnikom na Petkovškovem nabrežju in v Zupančičevi jami ter dnevni center za brezdomce mednarodne katoliške organizacije Vincencijeve zveze dobrote v prej omenjenem Plečnikovem podhodu, ki povezuje park Zvezda s Trgom republike. Prostorov je torej malo, poleg tega so še tako majhni, da lahko v njih, predvsem v neprizanesljivih vremenskih razmerah in za konec tedna, ko so javni prostori (denimo knjižnice) zaprti, nastane neobvladljiva gneča. Kot pravi Janja Štok, svetovalka v dnevnem centru Šent na Resljevi cesti, »odvisnost ne pozna letnih časov«.

Streha nad glavo

Taubi, vodnik ture po nevid(e)ni Ljubljani, zdaj zase pravi, da je »situiran klošar«, saj prebiva v bivanjski enoti za socialno ogrožene v Savskem naselju – v stavbi, ki ji sam pravi »klošarski blok«, življenje v njej pa primerja z bivanjem v dijaškem domu. »Janković je spucal Ljubljano. Pred 15 leti smo vsi živeli v centru in tako v centru tudi fehtali, zdaj pa se nam ne ljubi pešačiti iz Savca do centra po tisti evro ali dva,« pravi. Streho nad glavo je dobil prek programa nastanitvene podpore, ki ga ob pomoči Mestne občine Ljubljana in Javnega stanovanjskega sklada izvaja društvo Kralji ulice, pri čemer deluje po načelu »housing first« (slo. najprej stanovanje, op. p.). Ta temelji na zdravorazumskem dejstvu, da »človek potrebuje streho nad glavo, preden si sploh lahko začne urejati življenje«, razloži Hana Košan. »Nekoč je prevladoval tako imenovani staircase model, po katerem si se moral najprej izkazati v zavetišču, da si lahko napredoval do stanovanja. Mi ne delujemo tako: ni isto imeti posteljo v zavetišču s šestimi drugimi osebami kot imeti svoj prostor, za katerega lahko rečeš, da je tvoj dom. Le lastna bivalna enota je tisto, kar omogoča, da se stvari začnejo spreminjati na bolje.«

Zmogljivosti za namestitev vseh brezdomnih v prestolnici še zdaleč ni dovolj. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana sicer gradi novo, napredno, izjemno sodobno zavetišče za brezdomce na Poljanski cesti, ob križišču s Fabianijevim mostom – na mestu, kjer je bila predlani odstranjena stavba z isto namembnostjo. Zavetišče bo zatočišče ponudilo zgolj 60 osebam, to pomeni, da bo streho nad glavo dobila le peščica srečnežev. Število brezdomnih, ki v Ljubljani spijo na ulici, je trenutno več kot trikrat večje. Ljubljanski župan Zoran Janković je o tem dejal: »Kdor se bo lepo obnašal, bo lahko živel v svoji bivalni enoti.« A to je puhlica, na katero se Hana Košan odločno odzove: »Streha nad glavo ni nekaj, kar bi si moral človek zaslužiti, temveč je to osnovna človekova pravica, kar je zapisano tudi v ustavi.«

Težave brezdomstva in tako imenovane odprte scene, torej zadrževanja na javnih površinah in uporabe drog na njih, sicer ne bi rešili, četudi bi občina postavila tri takšna zavetišča ali še več. Zavetišča so seveda dobrodošla, toda so le krizna, začasna rešitev za odpravljanje posledic brezdomstva. Pravzaprav pa bi se morali ukvarjati predvsem s preventivnim odpravljanjem vzrokov zanj. »Ne moremo le postaviti zidu ali brezdomne strpati v ’geto’ in misliti, da bo težava rešena,« poudari Hana Košan. »Moramo se zavedati, da je brezdomstvo večidel posledica slabe stanovanjske politike in neprizanesljivega nepremičninskega trga. Brez preventivnih ukrepov, dostopnih stanovanj in socialne podpore, kot so transferji in pomoč v duševni stiski, invalidnosti ali ob izgubi službe problem brezdomstva ne bo rešen, saj čedalje več ljudi nima dovolj prihodkov, da bi lahko dostojno živeli.«

Društvo Kralji ulice v upanju na celostne, sistemske in preventivne rešitve težave brezdomstva v Ljubljani in Mariboru že vrsto let izvaja tudi program preprečevanja deložacij, s katerim družine, pare in posameznike, ki večidel živijo v občinskih ali socialnih stanovanjih, rešuje pred tem, da bi pristali bodisi na ulici ali v tako imenovanem skritem brezdomstvu. »To so denimo družine, ki se po deložaciji selijo od sorodnika do sorodnika, od prijatelja do prijatelja in pogosto živijo v zelo neprimernih razmerah. Pri tako neizprosnem nepremičninskem trgu je to zelo pogost scenarij,« pravi in opozori, da je zajeten del brezdomstva povezan tudi z dolgotrajnimi družinskimi stiskami, ki izvirajo iz preteklosti. »Na pragu brezdomstva živi ogromno mladih, ki imajo nekako obliko nastanitve, a nimajo stabilne podporne mreže, pri čemer gre najpogosteje za posledico generacijskega prehajanja revščine. Veliko jih prihaja iz vzgojnih zavodov, strokovnih centrov, rejništva. Ko postanejo polnoletni, pogosto ostanejo brez podpore in pristanejo na ulici,« opozori Hana Košan. »Na pragu brezdomstva pa se znajde tudi čedalje več oseb v duševni stiski.«

Izhod v sili

Taubijeva tura po nevid(e)ni Ljubljani nas je popeljala tudi do Miklošičevega parka, priljubljenega zbirališča brezdomnih v prestolnici, kjer smo se ustavili pri dolgi zeleni klopi, ki jo krasi majhna kovinska plaketa z napisom: »Na tej klopci je 30 let kartona in betona preživel Anton Pugelj - Tonček in postal eden najbolj znanih kraljev v Ljubljani. Legenda, upamo, da potuješ domov.«

»Ta park je bil njegov dom. Ta klop je bila njegova dnevna soba, spal je tamle pod drevesom, ko je deževalo, pa tamle pod nadstreškom,« je povedal Taubi in s prstom pokazal na bližnje poslopje Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. S pripovedovanjem Tončkove zgodbe je opozoril na zanimiv fenomen. »Trikrat so mu našli sobo, pa ni šlo. Med drugim je dobil tudi sobo v klošarskem bloku, kjer živim jaz, a v njej bi ostal samo, če bi zanj porušili zid, ki gleda na cesto, pa še v tem primeru bi verjetno zdržal največ mesec dni,« je rekel Taubi, kajti »ko imaš enkrat zradirano glavo, je soba zate zapor«.

Ta misel je po svoje povezana s Taubijevo definicijo klošarja kot prostovoljnega brezdomca. Hana Košan se s tem ne strinja, o čemer s Taubijem pogosto razglabljata. Sicer tudi ona opaža, da je za nekoga, ki je dolgotrajno brezdomen, prehod v stanovanje ogromna življenjska sprememba: »Če dolgo živi na ulici, je to njegova resničnost. Tako kot bi bil zame šok, če bi morala dve noči zapored prespati zunaj, pri nekom, ki je leta živel na cesti, šok povzroči zaprt prostor.« Hkrati je prepričana, da »če kdo reče, da je brezdomstvo njegova izbira, se moramo vprašati, kakšne so bile druge možnosti. Zelo pogosto so te še veliko grozljivejše, ’prostovoljna izbira’ pa je le izhod v sili.«