Po tednu, ko se je zdelo, da bo med Unijo in Ameriko izbruhnila trgovinska ali celo prava vojna, je zavladalo zatišje. Napetost brbota naprej, strahovi tudi, vmes pa je celo nekaj optimizma.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po tednu, ko se je zdelo, da bo med Unijo in Ameriko izbruhnila trgovinska ali celo prava vojna, je zavladalo zatišje. Napetost brbota naprej, strahovi tudi, vmes pa je celo nekaj optimizma.
Trump je dejal, da Grenlandije ne bo zavzel s silo. Umaknil se je, ker se mu je EU po dolgem, jalovem obdobju dobrikanja jasno in glasno uprla. V povojnih evro-ameriških odnosih je to izjema. Amerika je jamčila za varnost Evrope, ta pa ji je morala slepo slediti zlasti v zunanji politiki (Irak, Afganistan, Ukrajina) in gospodarstvu. V bistvu gre za razmerje med vladarjem in vazalom, ki lahko soodloča in godrnja, dokler je to v skladu z vladarjevimi interesi. EU je v osnovi omejeno suverena.
Tak položaj se je do Trumpa zdel znosen. EU je nekako še prenesla tudi njegove carine in vmešavanje v svojo notranjo politiko (favoriziranje evropske skrajne desnice), z Grenlandijo pa je Trump prestopil meje sprejemljivega – zgrda ali zlepa hoče evropski »kos ledu«. Ta naskok na ozemeljsko nedotakljivost je sprožil evropski odpor in Trumpov umik. A Trump se je umaknil samo deloma, poleg tega ni verjeti nobeni njegovi besedi. In trumpovanja ne bo konec še vsaj tri leta.
Grenlandski šok je v osnovi dobrodošel. Unija se tako otresa dveh utvar: da je Trump še zaveznik in da je bila pred njim enakopravna partnerka Amerike, po njem pa bo to znova. A položaj ostaja zagaten. Po eni strani grozi, da bo EU spet zdrsnila v dobrikanje, ki lahko rodi samo nove pritiske in izsiljevanje. Tu je tudi trdo dejstvo, da je vojaško, tehnološko, energetsko … zelo odvisna od Amerike. Popoln spopad z njo bi jo spravil v hude, kar katastrofalne gospodarske, socialne in politične težave, čeprav bi vroča trgovinska vojna resno škodila tudi Trumpu.
To Uniji narekuje previdnost in taktiziranje, da si pridobi čas za postopno zmanjšanje odvisnosti. A zdaj je najpomembneje, da zares in dokončno opravi miselni preskok: odvisnost od Amerike je nevarna, popolno suverenost hočemo. To je pogoj, da se bo Unija sistematično lotila konkretnega odpravljanja odvisnosti. Nekaj korakov v to smer se zdi logičnih.
Prvič, razumno oboroževanje (z rusko nevarnostjo se pretirava) in trud za konec vojne v Ukrajini, ki Unijo zelo obremenjuje. Drugič, osamosvojitev od ameriških tehnokorporacij, ki lahko tako rekoč ustavijo življenje v EU. Tretjič, tesno sodelovanje s Kanado, Anglijo in še kako demokratično srednje veliko silo ter ureditev odnosov s Kitajsko in Rusijo. Četrtič, nadaljevanje skoraj pozabljenega zelenega prehoda. Petič in predvsem: obrzdanje svoje skrajne desnice, zvečine Trumpove pete kolone (velja tudi za SDS). To predpostavlja močno socialno državo, ki daje ljudem občutek varnosti.
Težko je reči, kaj v odzivih Unije na Trumpove pritiske je prevladovalo doslej – kontraproduktivno dobrikanje ali premišljeno pridobivanje časa in zmanjševanje odvisnosti. Nakazani načrt osamosvajanja je izvedljiv, a zahteven. Lahko je samo postopen, saj Unijo muči vsaj troje: neenotnost in močna skrajna desnica, odvisnost od Amerike in Trumpova neverjetna agresivnost. Zato bo morala hočeš nočeš iskati kočljivo ravnotežje med sklepanjem kompromisov z »norim kraljem« v Beli hiši in nepopustljivostjo na področjih, kjer nikakor ne sme popuščati. Zgleduje se lahko po Kanadi, ki je še bolj odvisna od Amerike, a je med najhujšo napetostjo z njo sklenila sporazum o strateškem sodelovanju s Kitajsko. Odpor Unije pa je pomemben tudi zato, ker spodbuja protitrumpovski odpor v Ameriki, samo ta pa lahko Trumpa pošlje v zgodovino.
Zdajšnja velika enotnost EU je krhka. Da bo ostala kolikor toliko živa, bo še naprej skrbel Trump, še bolj pa bi moral tako delovati trezen pogled v prihodnost. Če Unija ne bo ustavila Trumpa in njegove evropske pete kolone – torej postala res suverena in ostala demokratična – bo na svetovnem prizorišču palček, notranje pa se bo razkrajala in morda celo razpadla. To bi pomenilo vrnitev v staro Evropo napetosti, izsiljevanja, vojn, delitev na celinske vladarje in podložnike. Tako pogrezanje v preteklost bi na smrt ogrozilo tudi Slovenijo.
Skratka, na prelomnici smo. Grenlandski šus v glavo je prinesel spoznanje, da Evropa ni nemočna, Trump pa ne vsemogočen. Scela se voz morda ne pomika v slabo smer. Zgodila se je v bistvu preprosta stvar: Unija je dobila močnega zunanjega sovražnika in se notranje strnila. Trump je prepoznan kot grožnja, po svoje hujša od Putina. Ta je napadel Ukrajino, ki pa ni članica EU, Trump, naš na papirju največji zaveznik, si hoče prisvojiti kar del Unije.
Odvisnost od Amerike je trajna, škodljiva in presega Trumpa, saj lahko za njim pride nov trump. Torej jo gre prekiniti. Ali bo Uniji to uspelo, je najbolj odvisno od velikih članic, zlasti Francije in Nemčije. A nič manjša ni odgovornost manjših držav. Slovenija se je v tem kaotičnem viharju doslej odločala prav: poslala je vojaka na Grenlandijo (pametno približevanje »jedrni« EU) in zavrnila članstvo v bizarnem Trumpovem odboru za mir. Kaj bo naredila s tukajšnjo Trumpovo peto kolono, pa bomo videli marca.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.