Lara Paukovič / Pisateljica, urednica in novinarka, ki pomaga rušiti predsodke o ljubezenskem romanu

J., protagonistko njenega tretjega romana Miza za štiri, ki je lani izšel pri Cankarjevi založbi, spoznamo na razpotju. Medtem ko žaluje za nenadoma umrlo mamo, s katero sta imeli zapleten odnos, se skupaj s fantom B. zbližata z mamino najboljšo prijateljico in sodelavko S. ter njenim možem, premožnim D. Ni povsem jasno, kakšni so motivi starejšega para, sama želi predvsem izvedeti več o mami, medtem pa druženja postajajo vse bolj intenzivna, intimna, naelektrena ... A vse te odnose prežemajo tudi neiskrenost, razočaranja, izdaje, rivalstva in pa nezmožnost čez vse to potegniti črto. Bo tudi J. ostala v varnosti znanega? Ali pa bo vsaj ona zbrala pogum in odšla?

Zdi se, da se je ob nastajanju tega romana nekakšno razpotje zgodilo tudi pisateljici Lari Paukovič. Zgodbe je v preteklosti razvijala sproti, tokrat pa se je pisanja lotila posebej premišljeno, preudarno. Miza za štiri je zato izjemno koncizna. Vsaka misel, vsak detajl sta tam z razlogom. Ta izpiljeni slog so v reviji Bukla, ki je roman izbrala med najbolj izstopajoča domača leposlovna dela leta 2025, izpostavili kot posebej navdušujočega. A ne le slog; v romanu izza očitnega tli še marsikaj – premisleki o žalovanju, generacijskih razlikah, samopodobi, spolnosti, ne nazadnje o položaju delavcev v kulturi in (ne)zmožnosti družbenega angažmaja. Roman ima tudi feministično noto, sploh če ga, z besedami Sanje Podržaj s Programa Ars, »beremo ob geslu zasebno je politično«.

Ko je leta 2017, pri triindvajsetih (rojena je leta 1993), pri Beletrini izdala prvenec Poletje v gostilni o mladi ženski na poletnem delu v gostilni z balkansko hrano (v eni je kot študentka delala tudi sama), so se mnogi iskreno razveselili nove predstavnice sveže, močne, raznovrstne generacije književnic, ki je primat na literarni sceni pozneje zmagoslavno izmaknila iz rok moških piscev. Drugi pa so tekmovali v tem, kateri bo roman – ali še raje, njegovo avtorico – bolj očrnil. »Danes vem, da se ljudje, ki napadajo na izrazito nekonstruktiven način, skoraj vedno počutijo na neki način ogrožene – in tega si gotovo nisem zaslužila,« meni.

Morda se je tedaj tudi zato bolj posvetila novinarstvu, sicer poklicu njenega očeta, ki je umrl mnogo prezgodaj in nenadno – ne skriva, da je bolečino ob tem in proces žalovanja delno prelila v zadnji roman. Nekaj let je bila tudi novinarka Mladine in obenem portretistka rubrike, ki jo ravnokar prebirate. »Rubrika Portret mi je še danes zelo pri srcu, ker je edina, ki pri nas redno, poglobljeno predstavlja umetnike in umetnice, ponuja pa tudi prostor za umetniško fotografijo,« pravi. Med letoma 2018 in 2022 je sportretirala okoli dvesto umetnikov in umetnic in morda je prav ob njih spoznavala, da se mora tudi sama vrniti k literaturi. Kar hitro je sicer izdala drugi roman, Malomeščane (2019, Litera), satiro, spisano z zornega kota plehke materialistke, ki se bralcu upira. A sledila je kar šestletna avtorska pavza.

Da ima dar za uživanje v besedni umetnosti, je ugotovila babica, upokojena učiteljica razrednega pouka. Ob njeni spodbudi je brati začela že pri treh letih. Pozneje je ure in ure pisala. Tudi pela je – prisluhnemo ji lahko na plošči Navihane otroške pesmice in karaoke –, a vedno je bilo na prvem mestu pisanje. Konec osnovne šole je napisala prvi roman, in to celo zgodovinski roman, umeščen v čas francoske revolucije. Pozneje, na ljubljanski Gimnaziji Poljane, je napisala roman o svoji generaciji. »Vse to je bilo predvsem dobra vaja v sedenju in vztrajanju. Tako sem dobila ’zicleder’,« se nasmehne.

Zadnja leta tudi zelo aktivno spodbuja nove pisce. Dolgoletni urednik Cankarjeve založbe Andrej Blatnik jo je povabil k vodenju delavnice ljubezenskega romana, saj so želeli po kriminalkah načrtno spodbuditi zanimanje za še en podcenjeni žanr. Rezultat je bil nad vsemi pričakovanji, zato so knjige, ki so na teh delavnicah nastale, začeli izdajati v novi zbirki Razmerja. Kot njena urednica – kar je njena druga služba, ostaja namreč tudi v novinarstvu, pripravlja pa tudi doktorsko disertacijo iz avtofikcije – je posebej ponosna, kako raznovrstne pristope ubirajo pisateljice – in pisatelji, saj bo knjigo v kratkem izdal tudi prvi med njimi. Veseli jo, da s tem padajo predsodki, padajo stereotipi. Najbolj pa jo veseli, da ima možnost, da v zbirko uvrsti le najboljše rokopise.