Lara Maria Vouk / Igralka, ki nas navdušuje na filmskih platnih

Film je njena velika ljubezen. In k sreči ima za igro pred kamero vse več priložnosti. Letos bo luč sveta ugledal celovečerni film Izgubljeni sin režiserja Darka Štanteta, v katerem ima eno osrednjih vlog. Lani smo jo lahko videli v filmih Zemljo krast Žige Virca ter Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo režiserke Ester Ivakič. Pa tudi v seriji Poklicani na Televiziji Slovenija po scenariju Ize Strehar in v režiji Žige Virca, zgodbi o odtujenih sestrah, ki se po naključju ponovno znajdeta druga ob drugi na delovnem mestu – v centru za obveščanje, na telefonski številki 112. To ni bila njena prva televizijska izkušnja – že leta poprej nas je na platformi Voyo navduševala v humoristični uspešnici Luke Marčetića V dvoje.

Lara Maria Vouk (1991) prihaja z avstrijske Koroške. Odraščanje v zamejstvu, na podeželju, v dvojezičnem okolju, jo je močno oblikovalo, in k svojim koreninam se rada vrača. Z umetnostjo je že zgodaj prihajala v stik prek očeta, slikarja in arhitekta, pa prek ur klavirja in baleta. Po srednji šoli se je odpravila na Dunaj, kjer je končala študij modnega oblikovanja. Toda modni svet, poln pritiskov in rivalstva, jo je vse bolj odbijal. Na prigovarjanje takratnega fanta, igralca, se je odločila, da bo poskusila srečo na sprejemnih izpitih za študij dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. In jih tudi uspešno opravila. Pred tem se je preizkusila le v kakšni šolski predstavi, toda igra jo je popolnoma prevzela. In če je med študijem do odra čutila skoraj nekakšno strahospoštovanje, ji je bil film že od prvega stika povsem domač. Ne le igra, zanimali so jo vsi vidiki filma – kamera, scenarij, produkcija.

Po enem od zimskih izpitnih rokov na Akademiji je s kolegi soustanovila karizmatično glasbeno zasedbo Insan, katere članica je bila dobro desetletje. Glasba jo še vedno spremlja, vključuje jo tudi v svoje samostojne projekte. Že med študijem je namreč vedela, da si želi svobode in raznolikosti, zato se je odpravila na pot samozaposlene v kulturi. To jo je spodbudilo tudi k samoiniciativnosti. »Če ni bilo dovolj dela, sem si ga ustvarila sama,« pravi. »Tako so nastajali moji lastni projekti, predstave, pa tudi razširitve na področja, ki jih prej sploh nisem imela v mislih.«

Denimo njena prva monokomedija Pokržnikov Luka, temelječa na besedilih Janka Messnerja. »Koroško-slovenska kulturna scena je izjemno bogata in decentralizirana – skoraj vsaka večja vas ima gledališko skupino. To se mi zdi vredno ohranjanja in k temu sem želela prispevati tudi sama,« pravi. Pokržnikov Luka v podjunskem narečju govori o razdeljenosti narodne skupnosti in odnosu do slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem, premiero pa je imela v svoji domači vasi, ki šteje približno trideset hiš. »Na travniku smo postavili klopi in prišlo je toliko ljudi, da so sosedje nosili klopi še od doma,« se spominja. »To je bila zame zelo močna izkušnja. Po predstavi so ljudje ostajali, se pogovarjali, delili svoje zgodbe in izkušnje, kar mi je ogromno pomenilo.« Predstavo, za katero je bila sama v vlogi nastopajoče in režiserke, ustvarila pa je tudi glasbo, igra že tretje leto. »Ljudje se vračajo, nekateri jo pridejo gledat tudi večkrat, kar me vedno znova gane.«

Film je njena glavna os, njena avtocesta. Želi si prodreti še v nemško govoreči filmski prostor, kjer se ji že odpirajo prve priložnosti. »Igra, predvsem filmska, je tisto, kar hočem čedalje bolj poglabljati, raziskovati in profesionalizirati – kako razmišljam o likih, kako gradim vloge.« Kljub temu ji gledališče ostaja ljubo, a želi v njem delati takrat, ko jo projekt zares pokliče. Denimo uprizoritev Ljubimki Elfriede Jelinek, ki jo je na oder Mladinskega gledališča pred tremi leti postavila Nina Ramšak Marković in ki je konec januarja spet doživel ponovitvi. »To je projekt, ki ga še vedno z veseljem igram,« pravi.

Najmočnejši vir navdiha zanjo ostaja življenje samo – svet, ki je obenem čudovit in krut, magičen in nerazložljiv. »Prav ta paradoks me nenehno žene,« pravi. Ustvarjanje razume kot proces samospoznavanja, ki jo uči večje občutljivosti in razumevanja za ljudi okoli sebe. »Moj poklic mi omogoča, da vse to raziskujem, da skozi like in zgodbe izražam to, kar doživljam kot človek. Ni samo služba, ampak način, kako biti v stiku s sabo in s svetom.«