Žrtve čarovniških procesov na Slovenskem večinoma ženske

Sistematično preganjanje osumljenih čarovništva je pojav zgodnjega novega veka, ki je trajal od 15. do 18. stoletja. Teorija o čarovništvu sicer temelji na zapisih sholastikov, ki pa so jo povezali s teorijo pravnikov. Čeprav so osebe, ki so jih povezovali z magijo, linčali tudi v srednjem veku, je pravno osnovo postopek dobil šele s 16. stoletjem. Čarovništvo je le na začetku preganjala inkvizicija, nato pa so to počela posvetna sodišča. Zaradi povzročanja škode se je namreč obravnavalo kot kazenski delikt, kot takega ga je opredelil kazenski zakonik cesarja Karla V. iz leta 1532.

Zaradi čarovništva so ljudi tudi hudo mučili

Kot v knjigi Demonski ples na Kleku (2024) navede zgodovinar in arhivist dr. Matevž Košir, je bilo na Slovenskem zaradi čarovništva sežganih 265 ljudi, zelo verjetno pa še nadaljnjih 131, ki jim je bilo sojeno, a izid procesa ni znan. V zaporih je zaradi hudega mučenja in slabih razmer umrlo 41 ljudi, 54 osumljencev je bilo obsojenih na milejše kazni ali izpuščenih, pobegniti je uspelo šestim.

Ob tem pa Košir osvetli tudi širši kontekst družbenih in pravnih razmer, ki so v novem veku pripeljale do preganjanja čarovništva, ter okoliščine, v katerih so se v drugi polovici 17. in na začetku 18. stoletja odvijali čarovniški procesi na Slovenskem.

Največ žrtev čarovniških procesov je bilo žensk

Sodilo se je tudi moškim, sicer pa so bile žrtve čarovniških procesov večinoma ženske. Pri ribniškem in drugih procesih so bile žrtve večinoma vaščanke oziroma tržanke (manjkrat tudi vaščani oz. tržani), ki so bile vpete v vaško oz. trško skupnost. Večina je bila poročenih in so imele otroke, nekatere celo vnuke.

Pri čarovniških procesih pomembni tudi vremenski premiki

Kot je za MMC RTV Slovenija dejal Košir, so bili pomemben dejavnik pri zagonu čarovniških procesov še vremenski premiki in velike nadloge, ki so zadele takratno prebivalstvo. Velike vremenske neprilike omenjajo v tistem času vizitacijski zapisniki, Valvasor in Janez Gregor Dolničar. Ker so bile med ljudmi zasidrane predstave o tem, da je čarovništvo povezano s točo in z vremenskimi pojavi, so zato krivce iskali tam. V vinorodnih območjih so pobirali določen davek za t. i. blagoslovljeni smodnik, ki so ga blagoslovili župniki, nato pa se je v primeru slabega vremena z njim streljalo proti toči. Proti toči so tudi zvonili. "Če se to ni zgodilo, je bil odgovorni v nevarnosti, da ga obtožijo čarovništva. So primeri, ko je cerkovnik moral pobegniti, ker bi se mu razjarjeni kmetje lahko maščevali," je še povedal Košir.

"Na začetku, ko so obravnavali to kot čarovniško sekto, ni bilo razlik med moškimi in ženskami. Vendar takrat je bilo vse še na teoretični ravni, saj še ni prihajalo do večjih procesov. Kmalu zatem so se začeli procesi, ki so prevzeli tako tradicionalne predstave, kjer so se z magijo bolj povezovale ženske, ter mizoginijo, kot jo je izrazito propagiralo Kladivo čarovnic."

V takšnih okoliščinah se je leta 1692 najprej začel več let trajajoči proces pred deželskim sodiščem v Poljanah, ki mu je leta 1700 sledil ribniški čarovniški proces. Na tem so sodili in usmrtili Marino Češarek, ki je tudi zaradi umetniških obravnav procesa sicer pomotoma znana kot zadnja žrtev čarovniških procesov pri nas. Je pa njen primer pomemben, saj je v celoti ohranjen zapisnik procesa, ki ga je natančno preučil dr. Matevž Košir.

Zgodnji čarovniški procesi 15. stoletja naj bi bili uperjeni tako proti moškim kot ženskim osumljencem, pozneje pa postanejo žrtve teh preganjanj predvsem ženske. O tem, kdaje se je začelo preganjanje žensk, je Košir povedal: "Na začetku, ko so obravnavali to kot čarovniško sekto, ni bilo razlik med moškimi in ženskami. Vendar takrat je bilo vse še na teoretični ravni, saj še ni prihajalo do večjih procesov. Kmalu zatem so se začeli procesi, ki so prevzeli tako tradicionalne predstave, kjer so se z magijo bolj povezovale ženske, ter mizoginijo, kot jo je izrazito propagiralo Kladivo čarovnic. Nasploh je prevladovala predstava, da je čarovnica starejša ženska, čemur ustreza tudi večina žrtev. Največkrat gre namreč za starejše ženske, lahko so bili pa obsojeni tudi moški in tudi mlajše osebe."

Na Koroškem polovica sojenih žensk, polovica pa moških

"Obenem se razlika glede na spol obtoženih zelo teritorialno razlikuje. Na primer, na Koroškem je bila približno polovica sojenih žensk, polovica pa moških. Čarovništva so med drugim obtožili t. i. beraške združbe, ki so bile moške. Včasih so čarovništvo pripisovali tudi osebam, ki so bile obtožene, da so tolovaji in podobno, češ da so s pomočjo čarovnije vstopili v neko hišo in kaj ukradli. Stvari so se prepletale. Priznanja moških – teh je bilo kakih 10 odstotkov obsojenih – so bila identična priznanjem žensk. Večinoma gre za priznanje, da so letali na čarovniške gore, na primer na Klek, na Rogaško goro in se tam družili s hudičem in se z njim telesno spečali. Hudič se je namreč lahko pojavljal tako v moški kot ženski podobi," je še poudaril Košir.

"Ker so si bila vprašanja na procesih zelo podobna, so bili podobni tudi odgovori. Če so sosedje nekoga obtožili, da je kriv, da jim je poginila krava, da je padla toča in uničila pridelek, so sodniki vedno hoteli priznanje, da je bil sklenjen pakt s hudičem, da se je udeleževala čarovniških shodov, t. i. sabatov, naznaniti pa je morala tiste sodelavce, ki jih je tam srečala – naznanjeni sodelavci so bili potem osnova za nadaljevanje procesa. Procesi se niso zaključili, dokler niso dobili odgovorov na vsa ta vprašanja."

O tem, da so si bila priznanja osumljenih neverjetno podobna, priznavali so, kako so jih namazali z mazilom, da so odleteli na Klek oz. kamor koli že, se tam zabavali in pečali s hudičem in podobno, pa je Košir dejal: "Na eni strani so bile predstave zares precej univerzalne. Za začetne procese, pa tudi tiste v zadnjem obdobju, kjer je nastopalo večje število prič, je značilno, da se pričevanja nekoliko razlikujejo. Medtem ko so v procesih v času viška čarovniških pregonov sodniki dejansko uporabljali vprašalnike, ki so bili priloga sodnih redov. Ferdinandov sodni red je vseboval tudi vprašanja, ki so vključevala že določene sugestije, od tega, kdo jih je vpeljal v čarovniško družbo, s kom so se družili tam, kdaj so sklenili pakt s hudičem, kakšno škodo so povzročali itd."

Kako so oblasti izsilile priznanja 

"Ker so si bila vprašanja na procesih zelo podobna, so bili podobni tudi odgovori. Če so sosedje nekoga obtožili, da je kriv, da jim je poginila krava, da je padla toča in uničila pridelek, so sodniki vedno hoteli priznanje, da je bil sklenjen pakt s hudičem, da se je udeleževala čarovniških shodov, t. i. sabatov, naznaniti pa je morala tiste sodelavce, ki jih je tam srečala – naznanjeni sodelavci so bili potem osnova za nadaljevanje procesa. Procesi se niso zaključili, dokler niso dobili odgovorov na vsa ta vprašanja," je še poudaril Košir.

Marina Malc je edina ali vsaj ena redkih, ki je čarovništvo priznala brez mučenja, zaradi čarovništva pa sta bili zažgani že njena mati in svakinja. "Redki so primeri, kjer so osumljene priznale brez mučenja, kar so pa znali sodniki zelo dobro izkoriščati. Takšen primer je bil na primer v Hrastovcu, ko je bila oseba že zelo stara in je imela blodnje. Sodnik je takoj poklical zemljiškega gospoda Herbersteina, da je prisostvoval priznanjem, češ: poglej, kaj vse ima povedati, pa je sploh nismo mučili. Želel ga je prepričati o resničnosti čarovniške nevarnosti in zarote. Zaradi istega razloga so morale osumljene vsa dejanja priznati na koncu tudi brez mučenja, na ta način pa se je prepričanje o dejanskem obstoju čarovnic in čarovnikov širilo," je še za MMC RTV Slovenija povedal Košir.