Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: ZDA so snele rokavice

Münchenska varnostna konferenca (MSC) je dolga desetletja delovala kot nekakšno centralno gledališče zahodnega sveta, s predvidljivo repertoarno politiko varnostnih predstav. Povojna globalna ureditev sveta je bila namenjena miru in napredku, prekrita z ameriško mehko močjo in globalnim vojaškim dežnikom. EU pa je veljala za središčni dokaz miroljubne koeksistence nekdanjih sovražnikov. Transatlantsko zavezništvo je pomenil globalni kompas varnostne arhitekture sveta. Toda te zgodbe je neizpodbitno konec. Letošnje poročilo strokovnjakov MSC (Under Destruction) je posvečeno politiki rušenja, razgradnji svetovnega reda. Njegova črna naslovnica prikazuje razpadajočega slona, najbrž v trgovini globalnega porcelana. Sporočilo pa je usodno. Vsa temeljna varnostna vprašanja Zahoda so odprta, prvič zahodne hegemonije ne ogrožajo zunanji sovražniki, temveč notranji nasprotniki. ZDA so snele rokavice in priznale prevaro. Znameniti svetovni red institucionalnih pravil zmagovalcev II. svetovne vojne je od samega začetka farsa, paravan za profani Pax Americana. MSC 2026 je dokončno razblinil iluzije o homogenosti Zahoda. Politična divergenca med EU in ZDA dobiva ontološke razsežnosti.

MSC ima na varnostnem področju podobno vlogo kot davoški WEF, povsod vladata nemški organizacijski duh in smisel za fokusiranje udarnih tem. Konferenca je leta 1963 prvič gostila zgolj stroko o vojaških vedah (Wehrkundetagung), kasneje je prerasla v transatlantska srečanja, po letu 1990 pa se je njen varnostni fokus razširil na globalni svet. V dvorane Hotela Bayerischer Hof je prignala nove politične obraze, vse manj je bilo uniformiranih in vse več poslovnih udeležencev. Varnost je neoliberalizem preprosto privatiziral, postala je privilegij in monopol vojaško najmočnejše države na svetu. Toda že leta 2007 je na MSC »zloglasni« Putin opozoril na politične meje tega početja, deset let kasneje pa je Kitajska dodala še ekonomske. Od tod dalje, zlasti po letu 2022, so prazne diplomatske fraze o možnosti mirnega preživetja zahodnega (ameriškega) unipolarnega sveta prišle do svojega militarističnega nasprotja. Oboroževanje postaja vzvod napredka in odvračanja, hladna vojna je postala novi mir.

Wolfgang Ischinger, prvi človek MSC, v uvodu letnega poročila opozarja na politični problem nezaupanja v nepredvidljive posege ZDA v svetovni red. Spregleda pa ekonomsko logiko globalne militarizacije. Vojaški izdatki so se v zadnjih letih izjemno povečali, proizvodnja orožja potrebuje njegovo potrošnjo in edini realni trg so vojne. Kako rušiti in s kom graditi novo svetovno ureditev? EU je tu v dilemi. Okrepljena evropska obramba je nujna, strateško avtonomijo pa nekateri vidijo v okviru Nata (Rutte, Merz), drugi bolj v aktiviranju avtonomne »evropske« vojske (von den Leynova, Starmer). EU je že sedaj s pogodbo zavezana kolektivni obrambi (člen 42/7), petega člena Nata niti ne potrebuje. Ukrajina, očitno kritična točka preloma, želi konkretna jamstva sil Nato, toda ne sme stopiti vanj, lahko pa bo mimo pravil del EU. Grenlandija ostaja točka razdora med EU in ZDA, skupni arktični ščit pa polje širokega transatlantskega sodelovanja. ZDA ostajajo ključna nosilka zavezništva, toda fokusi ameriške politike in evropskih pričakovanj so različni in tako dalje. Skratka zmeda dvojnih meril, meglene vzajemnosti s ščepcem avtonomije.

Transatlantske vezi znotraj starega reda niso več samoumevne. Marco Rubio je v nasprotju z lanskim nastopom J. D. Vancea ubral spravljivejše tone. Civilizacijski preplet ZDA in Evrope vodi do revitalizacije partnerstva, EU je dobrodošla v novi agendi restavracije Pax Americana. Agenda MSC ni več obramba starega reda, ki ne deluje, temveč kako živeti v novem, z ZDA ali mimo. Transatlantski odnosi so torej odslej zgolj pogojno partnerstvo. ZDA lahko delujejo tudi brez EU, če so njeni interesi drugačni in niso skladni z novimi pričakovanji in ravnanji ZDA. Gre za odgovor na preprosto vprašanje: Proti komu je uperjena nova ameriška hegemonija? In napotilo Washingtona je enako banalno: Kdor ni z nami, je proti nam. Ne gre torej zgolj za strateško avtonomijo EU z lastno vojaško industrijo in evropsko vojsko, tudi jedrskim dežnikom. Igra je globlja. Liberalni red, jedro EU, naj bi zamenjala avtoritarna alternativa nove ameriške hegemonije. Kritična točka ni premik moči, temveč izguba legitimnosti. Liberalni internacionalizem EU na eni, iliberalni nacionalizem ZDA na drugi strani. Padajočo kredibilnost liberalnih demokracij zamenjujejo nacionalne reference novih političnih identitet. Pospešena militarizacija je tu zgolj politično mašilo, ekonomska mišelovka vojaškega prikrojevanja sveta.

MSC je seveda forum razprav in ne odločanja. Žal ni postregel z globalnimi institucionalnimi rešitvami in varnostno arhitekturo, legitimiral pa je večjo avtonomijo EU. Agenda več obrambnih izdatkov z orožarsko reindustrializacijo in vojaško integracijo je premalo. Stabilnost prek konsolidacije vojaške moči ni rešitev, varnost ni primarno vojaški, temveč socialni, politično-ekonomski problem. Brez diplomacije ne more uspeti niti bolj realistično spoznanje o trajni multipolarnosti, brez Zahoda v središču sveta. München 1939 je bil prostor napačnih odločitev, München 2026 prostor zgolj boljše retorike odvračanja. Zgodovina ima vedno smisel za ironijo, ljudje pa za slab spomin.