Žive meje / N'toko: Kognitivna disonanca

Slovenski politični prostor je prežet z navidez nerešljivimi protislovji. Prebivalci v praksi pričakujemo eno stvar, od politikov pa zahtevamo nekaj čisto drugega. Naštejmo nekaj primerov: Večina zaposlenih v Sloveniji si želi čim boljših javnih storitev, a hkrati mrzlično sovraži javni sektor in ne bi namenila niti evra njegovemu delovanju.

Večina zaposlenih potrebuje dostopnejša stanovanja, a vehementno nasprotuje kakršnikoli obdavčitvi ali pa regulaciji nepremičninskega trga.

Večina zaposlenih ima nesorazmerno velike koristi od javnih sistemov zavarovanj za starost, bolezen, invalidnost ali brezposelnost, a hkrati doživlja prispevke v to blagajno kot rop.

Večina zaposlenih plačuje razmeroma malo dohodnine, so neto prejemniki proračunskih izdatkov, a hkrati prepričani, da so najbolj obdavčeni prebivalci Evrope.

Večina zaposlenih ne bi nikoli želela opravljati gradbenih, čistilnih ali negovalnih del, ki jih opravljajo tujci, a hkrati dosledno nasprotuje vsakemu priseljevanju.

Večina zaposlenih si želi večje družbene kohezivnosti in varnosti, a hkrati usmerja ves bes ravno proti socialni državi in nevladnemu sektorju, ki družbo rešujeta pred najbolj destruktivnimi učinki neenakosti.

Še bi lahko naštevali.

V Sloveniji prevladuje zmeda, ta pa je posledica desetletij propagande in popolne prevlade kapitala nad našo medijsko in kulturno konzumpcijo. Naši sodelavci in prijatelji ponavljajo krilatice, ki so jih tisočkrat slišali pri podjetnikih in politikih v informativnih oddajah, influencerjih in podcasterjih na družbenih omrežjih ter prebrali na oglasnih panojih in v reklamah. Nauke raznih Pečečnikov, Pipistrelov, Akrapovičev, Brodnjakov ter tudi Muskov, Bezosov in Thielov so slišali že tolikokrat, da so postali truizmi – nekakšna roganovska zdrava kmečka pamet: »Država jemlje pridnim in sposobnim Slovencem ter daje lenuhom in tujcem.« Vsi na svet gledamo skozi oči lastnikov podjetij, čeprav sami to nismo in nikoli ne bomo.

Drugačnega izobraževanja o delovanju javnih sistemov pri nas pravzaprav ni. Ne v medijih, ne v šolah, ne na družbenih omrežjih. Čisto vsi, od države do civilne družbe, govorijo z glasom podjetij. Le kje bi človek torej lahko slišal, kakšne neposredne koristi ima od plačanih davkov? Le kje bi lahko izvedel, da so delavci v javnem sektorju večinoma hudo podplačani in izkoriščani? Da bi strožja regulacija nepremičninskega trga pomagala njegovim otrokom do lastnega stanovanja? Da sosedje s Kosova niso »breme«, ampak gradijo njegove ceste in skrbijo za njegovo babico? Tega človek pač ne more slišati skoraj nikjer.

Žrtev tega informacijskega neravnovesja je tudi naše politično življenje. Stranke, tudi ko bi si to želele, si ne morejo privoščiti vpeljevanja sprememb v prid delavcem. Nasprotovanje podjetniškim dogmam je v takšnem okolju pač nasprotovanje ljudski volji. Samo poglejte sedanjo vlado: čeprav ni z izjemo dolgotrajne oskrbe naredila nobene nujne davčne reforme v prid delavcem – ne glede nepremičnin, ne glede premoženja, ne glede zdravstva –, je javnost prepričana, da so Golobovi neoliberalci nekakšni stalinistični državni načrtovalci! In čeprav so zvišali upokojitveno starost, rekordno zvišali orožarski proračun, uvedli distopične ukrepe proti prejemnikom socialne pomoči, vodili rasistično kampanjo proti Romom in se zavezali, da v letu 2026 ne sprejmejo niti enega begunca, ti politiki veljajo za skrajne levičarje! Skladno s tem smo se vsi prepričali, da je mogoče zmagati na volitvah izključno s capljanjem za desnico. Nihče ne zna utemeljiti, zakaj tako razmišlja, razen da to pač velja za edino zdravorazumsko razmišljanje.

Tudi letošnji volilni spektakel poteka v razmerah, ki jih postavlja kapital. To so volitve kognitivne disonance, kjer morajo politiki izkazovati svojo predanost ljudski volji na način, da pred novinarji tekmujejo, kdo bo bolj porezal davke, kdo bo bolj oklestil javni sektor, kdo bo bolj kaznoval revne in deportiral več tujcev. Novinarji jim ta vprašanja predstavljajo, kot da so organske zahteve ljudstva. In večkrat ko jih ponovijo, bolj dejansko postanejo organske. Posledica takšnega predvolilnega šova, skozi katerega gledalci ponotranjamo slogane kapitala, je lahko le zmaga desnice – in to ne glede na to, katera stranka bo dejansko zmagala.

A če danes plavamo v mlakuži ideološke zmedenosti, moramo tudi vedeti, da to stanje ni samoumevno in ni trajno. V slabih petnajstih letih političnega aktivizma sem doživel ničkoliko trenutkov, ko se je ideološka megla dvignila in so množice zelo jasno prebrale laži kapitalistov ter pred politike postavile svoje dejanske interese. Ne nazadnje smo v naši državi doživeli množični odpor proti privatizaciji, proti enotni davčni stopnji, proti varčevalnim ukrepom … in naj so se propagandna trobila še tako trudila vnašati zmedo, jim ni uspevalo zamajati dognanj ljudi, ko so se za svojo stvar odpravili na ulice. Zato nimam niti najmanjšega dvoma, da bodo prišla nova množična gibanja in pometla s podjetniškimi dogmami. Ključno vprašanje pa je, ali bodo lahko za sabo pustila tudi trajnejše organizacijske, izobraževalne in medijske platforme, ki bodo parirale kapitalu dan po protestu. Vsakemu trenutku jasnine je namreč vedno sledila nova faza kognitivne disonance in vsaka faza kognitivne disonance nas pusti še bolj atomizirane, še bolj nezaupljive, še bolj sovražne, dokler povezovanje med nami ne postane malodane nemogoče. In točno takšne družbe si kapital želi.